Tri tedne pred tem mu je bilo v pogovoru s podpredsednikom sabora Vladimirjem Šeksom obljubljeno, da bo obsodba znatno blažja, če lažno obtoži mene. Kmalu po teh pogovorih z gospo Kosorjevo (predsednica vlade, op.p.) in gospodom Šeksom je Polančec pri notarju overovil, kar so od njega zahtevali... Vse to je velika katastrofa za razvoj demokracije na Hrvaškem in nima nikakršne zveze z neodvisnim sodstvom in pravosodnimi reformami, ki smo jih v državi izvajali deset let. Nasprotno, to je velik korak nazaj. Razlog za takšno nedemokratično obnašanje mojih donedavnih kolegov je najverjetneje želja, da se mi na vsak način prepreči vrnitev v politiko.

Navedeno je del obširnejšega pisanja Iva Sanaderja, ki je sredi preteklega meseca romalo na naslove številnih evropskih politikov in tudi predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. O njem so se hrvaški mediji razpisali še pred aretacijo bivšega premierja in omenjali, da so ga naslovniki opazno ignorirali, zdaj pa so se do konkretne vsebine pisma dokopali s pomočjo avstrijskega časnika Tiroler Tageszeitung. V njem je Sanader tudi ponovil, da se je za lanski odstop s premierskega položaja odločil zaradi blokade pogajanj z EU ter odšel ponosen na to, kar je storil za Hrvaško, prepričan, da je čas za umik iz politike, pisanje spominov, predavanja na tujih univerzah in svetovalne posle.

Formula, po kateri je Ivo Sanader deloval na čelu hrvaške vlade, je bila enostavna. Sanader je nadzoroval vlado in vlada je nadzorovala vse segmente države. Takšen slog vodenja države je posledično povzročal probleme, saj so se ministri ob solidni parlamentarni podpori vladajoči stranki izbirali po načelu lojalnosti in zaradi nekompetentnosti sprejemali dvomljive odločitve. Sanader se je nato uspešno pojavljal kot rešitelj države ob nespametnih potezah podrejenih, posledično pa so le redki dvomili v njegove premierske kvalitete. Njegov nenaden odhod iz politike je bil tudi zato prvovrstno presenečenje, čeprav se je nemudoma začelo ugibanje, kakšno maslo na glavi ga je prisililo k povsem nepojasnjenemu begu.

Sanaderjeva vrnitev v politiko oziroma v poslanske klopi je bila počasnejša in, čeprav še zdaleč ne jasna, kar precej pregledna. Mediji so pozorno spremljali vsak njegov korak oziroma tako imenovane varnostne prebege na tuje (predvsem v ZDA z izgovorom obiskovanja hčere), ko so se mu preiskovalci številnih korupcijskih afer nevarno približevali. Tako rekoč javni so postajali tudi njegovi poskusi brisanja korupcijskih sledi, ki so nezadržno vodile k njemu, in iskanja še zadnjega zatočišča – poslanske imunitete v saboru, iz katerega se je v Banske dvore preselil pred sedmimi leti.

Poslanski sedež si je nazadnje zagotovil na parlamentarnih volitvah leta 2007 kot nosilec liste HDZ, in čeprav ga je stranka letos poleti izključila iz svojih vrst, se je lahko v sabor vrnil kot neodvisni poslanec. Najprej je sedel med poslance opozicijskih socialdemokratov, ki so ga brž izgnali, na koncu pa po dokaj komičnem prepiru med predsednikom sabora Bebićem in vodjo HDZ-jevih poslancev pristal med svojimi bivšimi kolegi in se z nekaterimi med njimi dokaj prisrčno pozdravil.

»Ključen ostaja politični boj proti tistim pojavom, ki jih imam za nedemokratične, neustavne in ki odstopajo od evropskih standardov,« je novozapriseženi poslanec na svoj prvi saborski delovni dan novinarjem pojasnil moto obnovljenega poslanskega mandata ter na vprašanje, ali se boji morebitne aretacije zaradi obtožb o korupciji, kratko odgovoril: »O tem ne razmišljam.«

Posebne zavzetosti na novem delovnem mestu pa tudi ni pokazal. Zapustil ga je po dobri uri, z izgovorom, da ima nujne, še od prej dogovorjene poslovne obveznosti. Kakšne so bile, počasi curlja na dan. Ena izmed njih je bila morebiti, kako prikriti 1,4 milijona evrov na dveh tujih računih, ki jih ni navedel v obvezni poslanski »kartici imetja« in ki jih je zdaj razkril Interpol.

Sanader je očitno imel in ima še kaj skrivati, kar kaže tudi laž na omenjeni kartici, da mu Harrimanov inštitut na newyorški univerzi Columbia kot gostujočemu predavatelju plačuje 25.000 dolarjev na semester. Eden tamkajšnjih študentov hrvaškega rodu je hitro izbrskal, da je njegov predavateljski dogovor »pro bono«. To bi lahko pomenilo, da si je Sanader prek domnevno dobrih zvez pri republikancih zamislil sodelovanje z uglednim inštitutom, ki se je od svojih začetkov leta 1946 ukvarjal s preučevanjem Sovjetske zveze, zdaj pa posveča pozornost vzhodni Evropi, Rusiji in centralni Aziji, kot eno od varovalk pred očrnitvijo svojega lika in dela v hrvaških medijih. Ko se je v začetku decembra mudil na Columbii, je na vprašanje, ali ve, kaj se dogaja na Hrvaškem, ko ga ni doma, odgovoril: »Na fakulteti za politične vede bi lahko uvedli smer preučevanje medijskega pregona bivšega premiera,« ter dodal, da v organizirani hajki nanj napadajo tudi njegovo ženo in hčerki.

Medtem ko po neuspešnem begu pred tiralico ob odvzeti poslanski imuniteti sedi v avstrijskem priporu, se piše nova biografija Iva Sanaderja. Ob nedavnih nakupih Picassovih mojstrovin so se hrvaški mediji še spraševali, od kod bivšemu premierju po letu dni brezposelnosti denar za plemenitenje njegove kolekcije umetnin, ter ugibali, koliko denarja bo dobil za enoletni seminar na Columbii o »zaključevanju evroatlantske integracije jugovzhodne Evrope«. Zdaj odkrito pišejo, da mu je življenje na veliki nogi omogočal denar iz številnih korupcijskih primerov, ki jih podrobno preiskujeta policija in USKOK (kratica urada za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala na Hrvaškem).

Tudi evropski politiki, ki so Sanaderja še nedavno hvalili, da je politik, ki je našel recept za ukrotitev divjega pokomunističnega nacionalizma, počistil HDZ Tudjmanovih jurišnikov, pripeljal Hrvaško v Nato in povsem blizu EU, so onemeli. In srbski predsednik Boris Tadić si zagotovo ne želi, da bi se v medijih še kdaj pojavljala njegova vznesenost ob obisku Sanaderja v Beogradu, ko je razglašal, da mu je hrvaški premier politični vzor.

Zdaj, ko so se ga odrekli stranka, sabor, politični kolegi doma in po svetu, ko mu edinole zaporniki v Salzburgu malce zavidajo, da celico in sanitarije deli le z enim »kolegom« (avstrijskim odvetnikom Friedrichom Lorenzem, obtoženim za poneverbe), ga je vzela v bran edinole katoliška cerkev. Glas koncila, tednik zagrebške nadškofije, je v uredniškem komentarju kritiziral hrvaške oblasti zaradi načina, kako so Sanaderju odvzeli poslansko imuniteto in vložili zahtevo za njegovo aretacijo, ter ocenil, da so s tem oblasti še enkrat marginalizirale bistvene zakonite in legitimne interese hrvaškega naroda.

Izgubljeno ovco je nekrščansko zapustiti, še posebej, ko jo ima cerkev vsaj delno za svojo. Leta 1953 rojeni Ivo Sanader je namreč mladost preživljal v globoko verni družini v Splitu, se šolal na tamkajšnji katoliški gimnaziji in začel študij teologije in filozofije v Zagrebu in Rimu. Očitno so se mu ambicije na tej poti spremenile in si je po postanku pri študiju romanistike in primerjalne književnosti v Innsbrucku ter z doktorskim nazivom, ki v Avstriji pripada vsakemu univerzitetnemu diplomantu, v rojstnem mestu zagotovil bolj poslovno pot. Po marketinški službi v Dalmacijaturistu se je preselil v založništvo, spravil pod streho nekaj poslovnih uspehov, a so splitsko založbo Logos pokopali zgrešeni projekti drugih in ga prisilili, da je svojemu podjetnemu duhu dal priložnost spet na tujem, v Avstriji, kjer se je prek soustanoviteljskih firm bavil z gradbeništvom in trgovino.

V politične vode se je podal konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je ustanavljal avstrijsko podružnico HDZ. Hrvaška diaspora je bila eden pomembnih dejavnikov zmage te stranke na prvih hrvaških demokratičnih volitvah, Sanader pa se je nepričakovano in hitro znašel v najožjem krogu zaupnikov Franja Tuđmana. Prva je to zaznala nova splitska mestna oblast in ga postavila na čelo tamkajšnjega narodnega gledališča, kjer je HDZ v svojem kulturnem boju spravljal s poti Ivico Restovića, ki je gledališču sicer odstranil pečat provincialnosti, a je bil hkrati viden član SPD (prejšnjih komunistov) ter opazno naklonjen jugoslovanskim avtorjem in režiserjem.

Kratek splitski gledališki »detour« se je za Sanaderja končal z izvolitvijo za saborskega poslanca leta 1992 in dokaj hitro preselitvijo v vladne službe, najprej kot ministra za znanost in nato namestnika zunanjega ministra. Po Tuđmanovi smrti je hrvaškega predsednika nasledil na čelu HDZ in leta 2000 kot opozicijski poslanec znova sedel v saborsko klop. S čisto in krščansko obarvano biografijo, ženo iz gimnazijske ljubezni, bratoma duhovnikom in prosvetnim delavcem ter sestro redovnico se za Sanaderjem takrat ni vlekel podaljšan rep tranzicijskih afer, od divjega lastninjenja do finančnih malverzacij.

Drobna lisa je bilo le njegovo sodelovanje z avstrijsko agencijo Meyer Press v osemdesetih letih, ko je posredoval pri plasiranju fotografij za reportaže v raznih jugoslovanskih revijah in tudi razgaljenih lepotic za tedaj razvpiti zagrebški Start. Kot je kasneje pojasnjeval Vladimir Šeks, takrat vršilec dolžnosti šefa HDZ, si je Sanader zagotovil izvolitev na čelo stranke, ker ni bil vključen v notranje strankarske boje in je bil potencialni integracijski dejavnik, s svojo demokratično in proevropsko podobo, zgrajeno v zunanjepolitičnih stikih, pa si je ustvaril ugled v mednarodnih krogih.

V naslednjih letih se je potrjevala ocena hrvaških političnih analitikov še iz časa, ko je prvič sestavljal vlado, namreč, da je človek brez vizionarstva, čeprav s tem tudi brez obremenjujočega političnega fanatizma. In je dokazano pragmatik, ko zna s potrpežljivostjo inštitucije, ki je najbolj oblikovala njegovo osebnost, čakati, da se dogodki usmerijo v njegov prid. A zdaj je tega očitno konec, vsa mašinerija in dogodki so se obrnili proti njemu. In mu pišejo nov in močno predrugačen življenjepis.