Neki "odštek" so premogli, neko "frikovsko", lahko bi rekel tudi študentsko (kar je nekoč pomenilo kompliment) outsiderstvo, ki so ga nekatere košarkarske ekipe nekoč še imele. Danes pač ne več, saj se ekipe menjajo iz leta v leto. Na mestu centra je na primer igral Gospodnetič, tip z nedosegljivo napredno frizuro, ki bi znala biti ekstra še danes, imeli so branilca slovensko zvenečega priimka Avberšek in pa krilca Omašića, ki je stalno nekaj žvečil. Bili so srednje uspešni in Zagreb je bil v košarkarskem smislu v tistih časih še kar neuspešno mesto. Lokomotiva je osvojila en naslov pokalnih prvakov države ter prvi naslov Radivoja Korača, sicer pa sta bila Zadar in Split bistveno močnejša. Pa vendar mi bo tista Lokomotiva v spominu za vedno ostala nekako bolj zagrebška od Cibone. Bolj dišeča po romantičnih zagrebških predmestjih. V Cibono so se preimenovali leta 1975, ko so se v Zagrebu odločili, da imajo dovolj sredinskih pozicij in nedoseganja naslovov. Denar je bolj ali manj prispevala prehrambna industrija, iz česar izhaja tudi njihov verjetno najbolj legendaren sponzorski napis Dona (sok). Leta 1982 so osvojili naslov državnih prvakov, za tem še dva, nekaj naslovov pokalnih zmagovalcev Jugoslavije, seveda pa so bili tudi dvakratni prvaki Evrope (1985 in 1986) in dvakratni zmagovalci evropskega pokala. Prvi na območju bivše Jugoslavije so leta 1987 zgradili novo dvorano, ki je bila namenjena izključno košarki, oziroma poskusili svojo usodo zastaviti, kot jo pač zastavijo osebki na vrhuncu, ko jim vse teče kot po maslu in mislijo, da bo tako ostalo zavekomaj. Sedaj so na dnu in kakopak navijam, da se poberejo. Ne predstavljam si košarke brez duelov z njimi, Cibosi.