Enkrat so me v predsobi zjutraj čakale smučke, ki da jih je pustil dedek Mraz, in enkrat ali dvakrat orehi in fige v copatih, prinesel jih je Miklavž. Potem smo pa v družini kmalu začeli darilne transakcije iz roke v roko, iz oči v oči, darila so sčasoma dobila pogoje ("če boš odličen") in potem prešla v prvi virtualni nivo, gotovino. "Kupi si, kar si hočeš, in vse najboljše."

Kar je vse skupaj ena žalost. Pri stricu na kmetih je bil za praznike zmeraj žur, nekoč sem bil tam ravno za Miklavža in mi je bilo tako všeč, da sem zdaj, ko imam sam otroke, njihovo filozofijo začel obujati na Vrhovcih. Za zdaj edini v ulici, a upam, da se razleze. Mularija na našem koncu si namreč praznike predstavlja kot priložnost, da se neumno obleče in gre žicat denar po hišah. Ne samo za pusta, kar za vsak praznik bi šli, jaz sem pa že za pusta nejevoljen, ko jih zagledam pred vrati z iztegnjeno roko.

V nedeljo je torej spet nosil Miklavž in sem se kljub zoprnemu prehladu zavil v šal in oblekel bundo ter šel strašit. Sem bil že nekajkrat kregan, da se otrok ne sme, jaz pa odgovarjam, da jih pravzaprav ne strašim, jih le kreativno vznemirjam. Mero je treba imeti, pa je vse kul. Dokler vreščijo smejé, mi ne bo nihče razlagal, da je kaj narobe.

Za Miklavža se zvečer, ko se punce spravljajo spat, izgovorim na Ožbeja, češ da ga je treba peljati na sprehod. In ga res peljem en kratek krog po soseski, da pobere pasja sporočila po vogalih in pusti svoja, potem se pa hitro in tiho priplaziva nazaj do hiše in pretihotapiva na balkon pod okno dnevne sobe. Tam imava že vse pripravljeno v kartonasti škatli. Dve vreči daril, svetilko z rdečim filtrom, telefon in kos pločevine, ki grozljivo čudno škriplje, če ga zvijaš. Ampak najprej snamem Ožbeju verižno ovratnico (nimamo drugih verig pri hiši, tiste za sneg so plastične) in z njo za nekaj sekund zarožljam po kovinski ograji. V hiši se razleže tišina, slišim samo še hitre otroške korake, ki iščejo skrivališče, tu in tam kak polglasen krik.

Z Ožbejem se spogledava in zahihitava v pest. Še malo rožljanja z verigami, kot da je Miklavž vsaj štiri parkeljne s sabo pripeljal, potem pa še malo zvijanja pločevine, kot da se peklenšček oglaša izza stare češnje (vsaj tako si jaz mislim). Na oknih imamo stare rolete, tako da se vidi ven le skozi špranje in je malo verjetno, da bi naju kdo videl znotraj, bog ne daj prepoznal. Vseeno se stiskava k zidu. Zelo pomembna je ročna svetilka, s katero lahko posvetiš v oči kakemu mulcu, ki se preveč približa oknu.

Pri sosedovih se prižge luč, soseda pomoli glavo iz kuhinje, me zagleda, zamahne z roko, vsega hudega je že navajena. Pred slabim letom me je zasačila, ko sem pozno zvečer planil iz hiše ob nenavadnem hrupu – pes je nekam čudno besno lajal in prisegel bi, da sem slišal korake vlomilcev in ugrabiteljev, zato sem hitro pograbil veliko maglite svetilko (tisto, ki spominja na ogromen policijski pendrek ali pa na en zagaman črn dildo) in kar v spodnjicah tekel na dvorišče k Ožbeju, kaj je zdaj to, hudiča. Omembe nevredna epizoda, če me ne bi na dnu stopnic presenetil osupli pogled omenjene gospe s sosednjega okna, ki je zgovorno pripovedoval, kako je zadeva videti z njene perspektive. Utrgani Jonas sredi noči na dvorišču na pol nag, v copatah, pod nogami besen pes, v roki črn dildo. Februarja, teden ali dva po bulmastifih. Obstal sem kot srna v žarometih.

Tokrat se ne zmenim zanjo, čas je za naslednji prizor. Še malo zaropotam, potem pa počasi začnem od zunaj odpirati okno dnevne sobe. Počasi in pomenljivo, tempo prilagajam otroškim krikom. Če so pridušeni, vem, da so se punce skrile pod odejo, kar je dobro znamenje. Zdaj je priložnost za plasiranje daril, ko jih kuhajo otroški hormoni in ne sledijo pozorno dogodkom. Počasi odprem okno in prevalim v hišo obe vreči (pižame, orehi in fige, sem že povedal?), da se s treskom zvalita na tla v sobo. Da je pošiljka prispela, potrdijo vzkliki oh in ah in oh.

Ampak jim ne pustim dihati. Za finale in piko na i posežem še po tehnologiji, kot me je naučil Arthur C. Clarke s tretjim zakonom napovedovanja: »Vsako dovolj razvito tehnologijo je nemogoče razlikovati od čarovnije.« V roke vzamem svoj pametni telefonček, s katerim lahko upravljam feršterkerijo v hiši. Nič zapletenega, preprost zastonjski programček, ki se zna prek brezžične mreže povezati s sobnim računalnikom, priklopljenim na hi-fi. Nič mi ni bilo treba vleči kablov, imamo že vse pripravljeno za domači DVD-kino. Tako da sem tokrat le poskrbel, da so aparature prižgane, in sem z balkona s telefončkom pognal malo Twin Peaks muzike.

Za prihodnje leto imam že nekaj novih idej, z digitalnim projektorjem bi se dalo kaj ušpičiti recimo. Ali z zmrznjenim dušikom. In pripravil se bom bolje. Otroka sta pozneje (vsak po svoje) razlagala, da so parkeljni skoraj Ožbeja odnesli, da je bil v hiši nevidni človek in da Miklavž ni prinesel šibe. In lej ga, zlomka, res je pozabil.