Ob plebiscitu se ni bilo mogoče izogniti izmenjavi mnenj med obema vrhovnima avtoritetama o enotnosti in razdvojenosti Slovencev. Tu so se slišali zanimivi kontrapunkti, a se raje posvetimo osnovnemu motivu, ki stopi v ospredje vselej, ko steče beseda o plebiscitu: o njem pač ni mogoče govoriti drugače kakor o najveličastnejšem dosežku naše enotnosti, kar jih premoremo.

»Najveličastnejšem« je treba razumeti tako, da presega mere sveta, v katerem živimo. Je torej tako velik, da smo ob njem videti mi z našimi dosežki majhni? To je zanimiva domneva. Če mnogi res čutijo tako, to čutenje in ta samopodoba govorita o tem, da je plebiscit med nami že prešel v sfero nacionalne mitologije. Lahko bi celo rekli, da se bo to zgodilo prav z dvajseto obletnico, saj dvajsetletno obdobje zaznamuje generacijsko mejo in do besede prihaja generacija tistih, ki so se rodili pozneje in za katere bodo ti dogodki dosegljivi samo prek drugih – prek nas, ki se bomo v tem pogledu v njihovih očeh ločili od njih. Oni se bodo te nevidne ločnice zavedali veliko ostreje kakor mi. A kakor koli že: začenja se obletnica slavnega leta, leta, ko smo kot eden skupaj naredili odločen korak, brez katerega ne bi bili, kjer smo. Zato je prav, da je pred nami slavilno leto. Nizka samopodoba ni mikavna in si je same po sebi res ni želeti.

Nota grenkobe

Toda na tej točki nastopijo težave. Kaj pa če je v načinu našega slavljenja res nekaj, kar ponižuje sedanje generacije? Je to tezo mogoče kakor koli podpreti? Mislim, da. Kar označuje naše slavljenje mejnikov v slovenski polpreteklosti in med njimi še prav posebno plebiscita že od samega začetka v zgodnjih devetdesetih, je nota grenkobe. Od samega začetka je bilo omembo plebiscita slišati v povezavi z jadikovanji nad izgubljeno enotnostjo, ki da so jo nadomestili razhajanja, razpoke, različnosti, razdvojenost, razcepljenost, razklanost, razpuščenost, razpad. Raz za razom. Plebiscit je zelo kmalu postal svetilnik, nato nedosegljiv ideal, zatem domovanje neuresničenih želja, ki mu velja zadnji hrepeneč pogled izgnanih iz raja. Če vprašate mene, se je vstop plebiscita v narodovo mitologijo zgodil že tedaj.

Plebiscit je v spomin zapisan kot vrhunec politične enotnosti Slovencev. Ko slaviš vrhunec, vselej slaviš vzpon k njemu, njegovo poletno plat. In res, v spominu državljanov Slovenije srednjih let je plebiscit povezan z dolgim obdobjem predhodne prebuje, ki s punkom kot dramilom sega celo v sedemdeseta leta. Ne spomnim se, da bi kdaj srečal koga, ki je ta čas doživel in o njem ne bi govoril kot o času množičnega rastočega zanosa, ki je postal neustavljivo plimovanje. Plebiscit je bil vrh tega procesa in z njegovim kapitalom je zmaga v vojaškem spopadu dobila trdno podlago, kakršno lahko daje samo isti duh v mnogih.

Toda kmalu po tem je po mnenju mnogih šlo samo navzdol. Raz za razom. Ni dvoma, da je bilo malikovanje v času čedalje bolj oddaljenega plebiscita povezano z razočaranjem mnogih nad realnostjo političnega in moralnega pluralizma (ne, kapitalizem večjih razočaranj tedaj še ni zbujal). V novem svetu, kjer je bilo razlikovanje pravilo in enotnost izjema, se mnogi niso znašli. Porinjeni v liberalnodemokratsko ureditev, ki daje prostor tolikim nenavadnim izbiram, stranpotem od skupnosti, naroda, običajev in navad ter dopušča tudi njihovo neovirano vstopanje v javni prostor, celo v parlament… to pa je malo preveč! Le kje je izgubljena enotnost? Ali se ne znajo dogovoriti? Vrhunec je postal le še lep spomin in s časom je postajal vse lepši.

Tega hrepenečega pogleda, trdno uprtega v imaginarno točko v preteklosti, se nismo znebili. Še vedno je ječa našega pogleda, rešetke majhnosti nas kot ljudi sedanjosti. Če je najvišja vrednota enotnost, smo dvajset let živeli neslavno. Ob minimalni resnicoljubnosti je ta sklep res težko zanikati. Vendar, ali premisa drži? Ali je enotnost res nujno vselej vrhovna vrednota?

Tu so obeti za našo sedanjo samopodobo boljši. Ali se medtem nismo – s težavo, a vendarle – prebili do spoznanja, da je enoumje vsaj dolgočasno, če ne kaj hujšega? Da je nesoglasje, tudi radikalno, včasih plodnejše od praznega prikimavanja? Da je boljše nestrinjanje iz legitimnih razlogov kakor strinjanje iz nelegitimnih? Da nas razlike bogatijo? Da živimo v času, ki sposobnost ohranjanja in proizvajanja razlik celo nagrajuje in da je vsaka razlika možnost nove? Da politična skupnost ne more biti podobna družini in njeni domnevni harmonični enotnosti? Da je kompromis moralno lahko časten in smiseln? Da je celo odmerek nečastnih kompromisov znosno breme? In tudi do tega, da nimamo nobene ne boljše ne enakovredne alternative svetu legitimnih političnih in moralnih razlik, v katerem živimo?

Če sodimo po žolčnih izlivih v zapisih mnogih udeležencev najbolj obiskanih spletnih forumov, v katerih je vsa ustvarjalnost piscev usmerjena zgolj in izključno v kar najbolj domiselno žaljenje drugače mislečega, se nas lahko v zvezi s tem poloti obup. Zdi se, da je mnogo takih, ki jim ta dejavnost osmišlja življenje. Ko razmišljam o teh ljudeh, jih vidim kot ujetnike preteklosti, a morda se motim in se le neobvezno kratkočasijo, saj je zanje vse skupaj samo igra. Vseeno se bojim, da imam predobro razvit čut za prepoznavanje pristnega domačega žolča.

Toda poleg teh zapisov, ki zbujajo vsaj nelagodje, če ne strahu, so tudi drugi, spodbudnejši znaki. Hrepeneč pogled, usmerjen v preteklost, ki hromi delovanje v sedanjosti, v tem desetletju le izgublja svojo moč, med nami že imajo besedo pripadniki generacij, za katere je samostojna Slovenija večna, ker je starejša od njihovega samozavedanja. Ti mladi ljudje niso nujno ravnodušni do obdobja porajanja države, katere državljani so, mnogi med njimi iskreno cenijo to, kar je bilo takrat storjenega. Vendar niso ujetniki zgodovine. Pred tem jih varuje polet, ki ga premorejo skoraj samo oni, in daje prednost pobočju, ki sedanjost povezuje s prihodnostjo, ne tistemu, ki vodi v preteklost. Mladost pač.

Veliki izzivi ostajajo

Dvajset let pozneje je morda čas, da se zdrznemo in prepoznamo ta bolesten poudarek naših praznovanj in da se pričevalci, ki bodo posredovali svoja videnja tistega časa, zavedo, da nagovarjajo tudi generacijo, ki ji v teh negotovih časih več kakor obujena preteklost pomeni zagotovljena prihodnost. Ta interes za prihodnost bi z mladimi morali deliti tudi vsi tisti, ki si prizadevajo spomin na to preteklost ohraniti čim dlje živ. Odvisen je namreč od tega, kako uspešni bomo v prihodnje. Prihodnja uspešnost pa je odvisna od dvajsetletnikov in mlajših, od tega, kako dobro jih bomo opremili za ustvarjalno življenje in za sprejemanje moralnih odločitev, koliko veselja do sprejemanja izzivov in vztrajnosti v spopadanju z ovirami na poti jim bomo posredovali. Ideja, da danes živimo v časih, ki ne premorejo izzivov tedanjih, je že ena tistih, ki lahko deluje zadušljivo. In je povrh vsega neresnična.

Za preživetje je šlo tedaj in za preživetje gre danes. Kompleksnost današnjega dne ni manjša od tedanje, nasprotno. Tedaj smo imeli tranzicijski cilj, konec poti, ki nas je čakal, danes, ko so ti cilji za nami, porabljeni, in se zavedamo tega, da vstopamo v bistveno večjo »tranzicijo« od tedanje, v tranzicijo, ki je zajela ves svet in v kateri ni več prostora za iluzijo, da nas nekje čaka neki varen pristan, ob katerem se bomo privezali, ko bomo do tja pripluli, bi bilo bolj kot kadar koli zgrešeno ta pristan iskati v preteklosti. Nasprotno, slavljenje dogodkov izpred dvajsetih let bi moralo biti priložnost, da ne ostanemo pri gesti dolžnega spoštovanja do tega, česar ni več, temveč da duha izpred dvajsetih let iz prazničnega dne, ki nas doleti enkrat v letu, zanesemo v vse druge dni. V mislih imam pripravljenost na spremembe, na razumno tveganje za dosego cilja, ki je tega vreden, ostra, radikalna, daljnosežna razmišljanja in odločno pragmatično ukrepanje.

Dosedanje spopadanje s krizo je razkrilo precejšnje pomanjkanje vsega tega. Pri vladi, toda še večje pri ljudeh in njihovi razdraženosti, ki so jo sprožili mnogi predlogi reformnih sprememb. V družbi se je oblikovalo navzkrižno zavezništvo proti spremembam, vsem in vsakršnim, ki ga žene želja po zaščiti doseženega, ne pa želja, da bi si zastavili nove privlačne cilje. To ne govori le o biološkem staranju slovenske družbe, temveč tudi o njenem duhovnem staranju. Nepripravljenost na spremembe je dovolj jasen kazalec. V tej luči je treba obuditi duha osemdesetih. Pozor: ne spomina nanj, njega osebno. Morda bi dramljenje lahko začeli kar s tem, da se spomnimo tega, kako se tedaj nismo čisto nič ukvarjali s preteklostjo.