Demontažo te samoumevnosti je načela že kar sama nacionalka, ko nam je začela ob torkih ponujati Parado in še prej Piramido. Da o nadaljevanki Moji, tvoji, najini sploh ne izgubljam besed. Če po naključju kdo od vas gleda to naivno in pod vsakim kriterijem sproducirano in zaigrano telenovelo, mu čestitam, da zdrži tiste pol ure. To je, blago rečeno, še en nateg, zaradi katerega sem še bolj prepričan, da je zdajšnji koncept nacionalne televizije absolutno zgrešen in zastarel.

Zakaj bi morala javna televizija producirati izvirne slovenske humoristične nadaljevanke? Zato, da se nekaj polpismenih in neduhovitih scenaristov in režiserjev uči obrti? Jasno, saj nekje pač morajo trenirati. Najlažje je to početi za moj, vaš, naš denar. Najlažje je v imenu nekega poslanstva snemati družinske situacije, ki so tako banalne, neživljenjske in afektirane, da nam preostane samo še pobeg h konkurenci. Tisti, ki se bo v petintridesetih nadaljevanjih (halo, kdo je podpisal takšen projekt?) vsaj enkrat zakrohotal, dobi doprsni kip pred stavbo RTV. Tisti, ki ob gledanju udari po mizi in reče, ja, točno tako je, pa že lahko konkurira za novega direktorja tega zavoda. To je prvi pogoj za novo gardo, ki se bo naselila tam gori. Verjeti mora v program. Pa četudi je negledljiv.

Torej, če sem pred časom zapisal, da nacionalka ne potrebuje depolitizacije, temveč deratizacijo, sem to mislil v pozitivnem smislu. To, da eni vidijo v tem mojo nestrpnost pred določenimi kadri tam, pač več pove o njih samih. Govori o njihovem razumevanju sveta in televizije. Za njih je televizija sveti prostor, ki ga je treba braniti za vsako ceno. Braniti mastodonta, braniti dinozavra, ki se ukvarja s kopico stvari, ki nimajo zveze s programom, in braniti trenutno stanje. Klic po drugačnosti je za njih že klic po čistkah. Zato še enkrat ponavljam: v vsaj tridesetih letih se je na RTVS vzpostavila klasična institucija, kjer so vrtički, zamere, nasprotovanja, miniranja, zavist in užaljenost pripeljali do popolnoma rigidnega, neodzivnega in zastarelega sistema. Kjer nikogar več ne zanima celota, ampak le posamezne njive. Kjer se programske sheme sestavljajo tako, kot da bi nekdo s fračo nastreljal oddaje po terminih z eno samo nalogo: pomembno je, da se nekaj vidi na ekranu.
Ravno zato je potrebna temeljita čistka. Čistka hiše, konceptov in strategij. Ne ljudi, ki delajo program. Ampak tistih, ki so okvire takšnega programa sploh postavili. In da ne bo pomote: na nacionalki je ogromno kadrov, ki znajo delati televizijo. Na žalost pa še več tistih, ki tja hodijo v službo. Pač oddelati svoj šiht. Ki so se tam znašli po čisti nesreči ali pa po kakšnem drugem ključu.
Moja radikalna teza se še vedno glasi: ukiniti je treba RTV-prispevek in predvajanje reklam. Slednje zaradi tega, da se bo lahko vse investiralo v program, ne pa v iskanje oglaševalcev in sponzorjev. Delal se bo tako program zaradi programa in ne program zaradi denarja ter s tem povezanimi rejtingi. Ideja, da morajo vse komercialne televizije zaradi tega del svojih oglaševalskih prihodkov nameniti razvoju javne televizije, pa tudi ni tako za lase privlečena. Z ukinitvijo naročnine jasno nacionalke ne bi prepustili dihati na škrge. Formiral bi se poseben sklad znotraj javnih financ, ki bi na začetku leta odrezal kolač naši nacionalki. Ta bi bil dober že zaradi občutka vseh državljanov. Mene vedno boli, ko moram iz lastnega žepa dajati za tako porazen program.

Ali ne bi torej s sloganom »Pri nas vas ne nategujemo z debilnimi reklamnimi sporočili« nacionalka dobila nazaj status, ki ga je izgubila v zadnjih petnajstih letih? Spet bi se lahko vzpostavila kot zaupanja vredna medijska hiša, ki jo zanima le program, ne pa denar in profiti. Vedno bi lahko s prstom pokazala na tiste, ki v imenu želja gledalcev producirajo vulgarno žaljive oddaje.
Brez sramu bi lahko prst usmerila tudi v Big Brotherja. Tistega, ki je svet televizijske prezence zbanaliziral do temeljev. Nas vse spremenil v voaerje, ki vemo, da je tisto tam le spretna manipulacija, od katere bo ostale le zgodba Sandre in Ines o pojedenem siru. Še Činč, ki bo jutri lahko postal slavni zmagovalec, bo na izhodnih vratih priznal spretno igro. Sam mu privoščim zmago, tako kot privoščim Pop TV, da so po petnajstih letih še vedno na sceni. In oni se dobro zavedajo, da ima za to velike zasluge prav takšna nacionalka, kot jo imamo danes...