Flexecurity (fleksekjuriti)*

Sloveniji očitajo, da država preveč skrbi za socialno varnost svojih državljanov, kot da bi bil Tito še živ, namesto da bi poenostavila odpuščanje zaposlenih, kar bi posledično pripeljalo do večje delovne prožnosti in olajšalo njihovo ponovno zaposlovanje; če nekoga ne vržeš iz službe, ga pač ne moreš na novo zaposliti. Pravijo nam, naj se "šlepamo" na nekakšne new-ageovske evropske teorije o flexecurity* (prožnost in varnost), a se meni osebno zdi, da je to precej neuresničljivo, ker povezuje nezdružljivo.

Mi lahko zmečemo na cesto tisoče ljudi, kar tudi počnemo, a živ krst ne odpira novih delovnih mest, za socialno varnost pa ni denarja. Kdo naj bi bil potemtakem naš vzornik za bliskovit izhod iz krize in razvoj, ki bi mu Američani rekli »sky is the limit« (samo nebo je meja)? Ja, ZDA, valjda. Kakšen pa je ta naš vzornik, kjer so delavci navdušeni, ker jih lahko v petih minutah zbrcajo na cesto, in potem, fleksibilni kot so, takoj najdejo novo boljšo službo in vsi so zadovoljni in bogati, sem oni dan prebiral v članku Nicholasa Kristofa v New York Timesu. Ameriški politiki desne provenience, ali po domače republikanci, menijo, piše Krištof, da je uspešna tista država, ki ima pametno razporejeno bogastvo. To pa so ZDA skozi desetletja z veliko truda tudi dosegle in so zdaj na ravni kakšne banana države, ali, denimo, Argentine leta 1940. Sliši se zapleteno, a je osnovnošolsko preprosto. Resda so bili mnogi Američani ob takšni ugotovitvi užaljeni, a neupravičeno. Zakaj? V Argentini je imel pred sedemdesetimi leti 1 odstotek populacije v lasti kar 20 odstotkov nacionalnega bogastva, v ZDA pa »samo« deset odstotkov. Danes imajo v Argentini največji bogatuni v lasti »samo« 15 odstotkov bogastva, medtem ko v ZDA nesramno bogat enoodstotni sloj obvladuje kar 34 odstotkov nacionalnega bogastva. Toda Argentinci danes nekaj pomenijo samo v fuzbalu, Američani pa so v Iraku in Afganistanu in na Wikileaksu. Vidite, kaj pomeni pametna prerazporeditev bogastva. Če nekoliko indiskretno pokukamo še v žepe desetih odstotkov najbolj premožnih Američanov, ugotovimo, da je tam skritih kar 70 odstotkov tistega, kar je v ZDA vrednega, 90 odstotkov navadnih ameriških smrtnikov pa si lahko razdeli, kakor ve in zna, celih 30 odstotkov ameriškega premoženja. Takšni, za gospodarski razvoj dobrodošli razdelitvi je seveda botrovala tudi nam priporočena fleksibilnost ameriške delovne sile. Od začetka leta 2009 do danes je tam kar štiri milijone novih fleksibilnežev. Lahko bi kdo pripomnil, da nimajo novih in boljših služb, a so si za to sami krivi. So pač nesposobni. Niso pa zaradi tega socialno ogroženi, česar se pri nas bojijo, saj v ZDA na vsakem koraku deluje kakšna javna kuhinja in brezposelni lahko beračijo in spijo na postajah podzemne železnice, v parkih in na stopnicah bleščečih veleblagovnic. Kot vidite, tudi pri tem so zelo fleksibilni. Torej, sistem deluje in zato sam po sebi narekuje rešitev dileme, komu naj država v tej krizi finančno pomaga – enemu odstotku bogatunov, ki bi jim republikanci še znižali davke in bi tako dobili vsak po 370.000 dolarjev več na letni ravni, ali 99 odstotkom luzerjev? Gre za lažno dilemo. Reveži ne vedo, kako z denarjem, sicer ne bi bili reveži. Če bi jim država kaj dala, bi to hitro zapravili za hot doge, hamburgerje in ostalo nezdravo hrano, poceni cunjice, nakup najcenejših zdravil in tretjerazrednih mamil, to pa nikdar ni bilo v funkciji razvoja. Torej, treba je dati tistemu odstotku bogatih, ki se je že doslej izkazal kot jagodni izbor nacije. Kupovali bodo jahte, poršeje, zasebna letala, oklepna vozila za osebno uporabo, rolekse in hotele, na finančnem trgu pa bodo iz tega denarja delali nov denar. Tega pa, razumljivo, ne bodo razmetavali za nova delovna mesta in boljše plače delavcev (delovna sila je itak pregrešno draga) ali za pokojnine in brezplačno zdravstvo, ker bi to povečalo njihovo socialno varnost. Ta pa, kot smo že ugotovili, poleni delavce in ogroža fleksibilnost delovne sile, ki je edino pravo gonilo razvoja. Če vam ni jasno, potem niste fleksibilni in ste obsojeni na bedo. Lahko pa bi živeli srečno v banana republiki, kot je Amerika.

Logika šilca žganja

Ob amaterskih psihoanalitikih me najbolj navdušujejo ameriški nedeljski zgodovinarji. Eden takih je tudi Milton Friend, ameriški upokojeni vojaški pilot, ki si že sedeminštirideset let prizadeva, da bi svetovna javnost rehabilitirala četniškega vojvodo Dražo Mihajlovića in mu postavila spomenik, verjetno velikosti Jezusovega kipa nad Rio de Janeirom. S čim za vraga se je bradati vojvoda Miltonu letalcu zasidral v srcu, da ga ne more pozabiti in da še danes kot nekakšna ameriška verzija sluge Jerneja tava po svetu in išče pravico za Dražo, ki je zanj heroj, ne pa zločinec. Ta ljubezen, pripoveduje Milton zgodbo, ki mi je pred dnevi po naključju prišla v roke, se je začela davnega 6. junija 1944, ko so menda Nemci sklatili njegovo letalo nad Srbijo. Pred krvoločnimi nacisti so posadko rešili vaščani in četniški domoljubi, ki so s tem še sami tvegali, da jih jezni švabi pomorijo. Miltona in sodruge so četniki lepo namestili v vasi Pranjani, dali so jim jesti in piti dobro domačo žganjico, ki je najbrž najbolj zaslužna, da je ameriški pilot končno spregledal, da so bili četniki leta 1943 edini pravi borci proti Nemcem. Partizanov, zatrjuje Milton, sploh ni bilo nikjer, saj jih on ni videl. Gre za izviren in neovrgljiv znanstveni argument v slogu, če nikoli niste videli milijarderja, teh sploh ni. Ker partizanov torej ni bilo, je jasno, da so Nemce v tedanji Jugoslaviji na prafaktorje razsuli četniki. Da so Dražo Mihajlovića potem razglasili za zločinca in pokončali komunisti, pa je zgolj posledica rusko-ameriško-britanske zarote. Kajti človek, ki ga je Milton spoznal, je bil možak blage narave, francosko govoreči intelektualec, ki je petsto ameriških letalcev rešil in jih po nekaj tednih vrnil njihovim družinam. Škoda, da so se Američani morali tako hitro posloviti od prijaznih četnikov, ki jih niso utegnili popeljati s seboj v nekaj svojih akcij proti okupatorju. Pa omenimo nekatere najbolj odmevne: aprila 1944 so četniki v vasi Drugovac s strelnim in hladnim orožjem pobili 72 vaščanov. V Čačku in okolici so ravno tiste dni, ko je tam četniško gostoljubje užival Milton, ubili 546 civilistov, od tega 99 žensk, ter pri tem pokazali izjemno varčnost, saj so 209 ljudi pokončali z noži. Decembra 1943 so v vasi Vranići pokazali izjemen pogum in v eni noči pobili 67 civilistov, med njimi enoletnega otroka v zibelki. Zgodovinarjem ostaja samo še, da ugotovijo, koliko slivovke je tiste dolge zimske noči spil kolega general Milton s svojimi gostoljubnimi domačini.