Citirano besedilo je del uvoda v program 69-letnega kandidata Janeza Kocijančiča, sedanjega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS–ZŠZ). V torek, 7. decembra, bo skoraj zagotovo še za štiri leta (do 2014) podaljšal svojo dosedanjo, kar 19-letno vladavino na čelu slovenskega olimpijskega gibanja.

Janez Kocijančič je na predsedniški stolček sedel 17. decembra 1991 na ustanovni skupščini OKS (ta je bil sicer ustanovljen 15. oktobra istega leta s podpisom Olimpijske listine), podpredsednik pa je postal legendarni telovadec Miroslav Cerar. Tudi letos – čeprav je v njenem vodstvu prišlo do velikih kadrovskih sprememb – je Kocijančič kandidiral na predlog Smučarske zveze Slovenije, svojo pričakovano odločitev pa pojasnjuje takole: »Za kandidaturo sem se odločil šele po daljšem pregovarjanju in prepričevanju svojih sodelavcev in športnih prijateljev. Sprva sem bil bližje nasprotni odločitvi, da bi bil čas, da izprežem in da vodenje OKS prevzame kateri izmed mlajših kolegov.«

Prekaljeni politični in športni funkcionar z vzdevkom »Kocka« trdi, da za glasove in podporo ni lobiral. (»Po devetnajstih letih mojega predsednikovanja tisti, ki glasujejo, poznajo moje prednosti in slabosti, tako da ne potrebujejo prišepetovalcev,« pojasnjuje radovednim Kocijančič.) Če bo v torek izvoljen, bo svoje predsednikovanje podaljšal kar na rekordnih 23 let! Na volilni seji skupščine OKS pred štirimi leti (12. decembra 2006) Kocijančič ni imel protikandidata, tokrat pa se je vendarle našel junak, pripravljen za misijo nemogoče – sedanjemu šefu sneti predsedniško krono. To je Milan Krajnc, nekdanji telovadec, športni plesalec, atlet in kondicijski trener teniških igralcev, ki se v zadnjih letih poslovno ukvarja s svetovanjem na področju kriznega vodenja podjetij in družbenih skupin.

35-letni Krajnc je v začetku letošnjega oktobra postal predsednik Vaterpolske zveze Slovenije (VSZ), ki ga je tudi kandidirala za prvega človeka OKS. »Moj slogan je, naj se šport vrne k športnikom in naj OKS znova postane športna organizacija,« napoveduje Milan Krajnc, podjetnik iz Slovenske Bistrice, ki je prepričan, da tudi OKS nujno potrebuje kriznega menedžerja in da imajo v športu funkcionarji prevelik vpliv. Krajnc je – kljub vlogi prvega moža slovenskega vaterpola – na športnem prizorišču bolj ali manj neznana oseba, do delovanja OKS pa je upravičeno precej kritičen.

Zaradi pomanjkanja prepoznavnosti in športno-funkcionarske »kilometrine« za razliko od Kocijančiča, ki naj ne bi imel posebne volilne kampanje, Krajnc priznava, da v zadnjem času hodi od zveze do zveze, od človeka do človeka in nabira volilne glasove. Pred dnevi – tako sam zatrjuje – naj bi tako imel obljubljenih že 40 glasov. A to je še vedno precej manj, kot jih potrebuje, če želi zrušiti oziroma naslediti Kocijančiča na Celovški 25 v Ljubljani, kjer je sedež OKS–ZŠZ.

Volitve za predsedniško žezlo v OKS so tajne, prav tako tudi za vse preostale funkcije, od 113 članov skupščine pa jih ima glasovalno pravico 100. Ti razpolagajo s skupno 133 glasovi, kandidat za predsednika pa za zmago potrebuje en glas več kot polovico (67). Stoterico izbrancev sestavljajo predstavniki 33 nacionalnih zvez olimpijskih športov, 19 predstavnikov nacionalnih zvez športov, ki jih priznava Mednarodni olimpijski komite (MOK), 17 zastopnikov nacionalnih športnih zvez neolimpijskih športov, sedem posebnih članov skupščine z glasovalno pravico (trije športniki olimpijci, individualni ustanovitelj OKS in trije predstavniki pokroviteljev) in predstavniki 12 občinskih in medobčinskih športnih zvez.

Toda model volitev – čeprav lahko zaradi tajnosti v skrajnih primerih prinese tudi senzacionalne končne rezultate – je precej neustrezen in napačen. Kajti to, da imajo največji športi (atletika, nogomet, košarka, plavanje, rokomet, odbojka, gimnastika... oziroma njihove nacionalne zveze), ki so povrhu vsega še olimpijski, samo po dva glasova, bolj ali manj »eksotični« in neolimpijski športi in zveze (kotalkanje, go, bridž, ribištvo, pikado, rafting, wushu-taijiquan, kendo...) pa po enega, je milo rečeno smešno.

Poleg predsedniške funkcije, ki je verjetno že bolj ali manj oddana, so zelo mamljive tudi druge (predvsem tri podpredsedniške) v OKS, ki prav tako prinašajo medijsko in drugačno prepoznavnost, precej ugodnosti... To potrjuje tudi število prispelih kandidatur za tri podpredsedniška mesta (sprva je imel OKS le enega podpredsednika), ki jih trenutno zasedajo Jakob Bednarik (po organizacijskem načelu tudi predsednik odbora športa za vse), Bogdan Gabrovec (predsednik odbora za vrhunski šport) in Leo Kremžar (predsednik odbora za šport na lokalni ravni). Skupno jih je namreč prispelo 17 (2+8+7), za 15-članski izvršni odbor pa kar 42 kandidatur! In še ena ne nepomembna malenkost: predsedniške volitve bodo izpeljane po dosedanjih pravilih OKS, ne pa po novih, ki po zagotovilih sedanje vodilne garniture še niso dorečena, nimajo soglasja, nimajo potrditve s strani MOK...

Da je OKS denarno dobro stoječe (uradno gre za »nevladno neprofitno organizacijo«) in strukturno zelo razvejano podjetje, ki je tudi po Kocijančičevi zaslugi v zelo dobri »kondiciji«, seveda ni skrivnost. A tudi za slovensko olimpijsko gibanje velja pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti. Ena najbolj zanimivih in nenavadnih zgodb je tista o storitvenem podjetju OKS–Olimp, d.o.o., ki je bilo ustanovljeno leta 2005 in ki je v 100-odstotni lasti OKS–ZŠZ. Operativno je podjetje, ki je postopoma prevzemalo celotno dejavnost službe za marketing, računovodstvo in logistiko (vključno z zaposlenimi), zaživelo z zimskimi olimpijskimi igrami leta 2006 v Torinu. Prav njegovi prihodki iz marketinške dejavnosti so se v zadnjih letih več kot podvojili: leta 2000 so znašali 857.000 evrov, lani pa že 1,728.000 evrov. Logično je, da so prihodki najvišji v letih, ko so na sporedu poletne olimpijske igre: leta 2004 (Atene) so znašali 1,968 milijona evrov, rekordno pa je bilo leto 2008 (Peking), ko se je v blagajno nateklo kar 2,535 milijona.
Podjetje že od ustanovitve bolj ali manj upravičeno dviguje veliko prahu. Ena izmed domnevno zelo spornih zadev je zmaga v nenavadnih okoliščinah na javnem razpisu s programom »Usposabljanje strokovnih delavcev v športu v letih 2009 do 2011«. V njegovem okviru je bilo razpisanih več kot 2,738 milijona evrov, ki jih je zagotovil evropski socialni sklad, OKS–Olimp je bil edini prijavljeni ponudnik (!), spornih pa naj bi bilo kar nekaj zadev, zaradi katerih je inšpektorat za javno upravo že ukrepal: da so po eni strani razpisno dokumentacijo za ministrstvo za šolstvo in šport, po drugi strani pa prijavno dokumentacijo za OKS–Olimp pomagali pripravljati tudi nekateri posamezniki, ki imajo visoke funkcije v OKS in so tako hkrati sedeli na dveh stolčkih (ter za to dobili »masten« honorar; podpredsednik Bednarik menda kar 27.000 evrov), da je kasneje podjetje OKS–Olimp mimo predpisov izdajalo licence za opravljanje strokovnega dela v športu in so te zato brez pravne veljave, da so nekateri izvajalci usposabljanja (seveda za honorar) to počeli kar po domače (na primer v okviru svojih rednih delovnih obveznosti)...

Prav omenjeni projekt je v strukturi prihodkov družbe OKS–Olimp v lanskem letu prinesel kar 54 odstotkov sredstev, preostalo pa servisiranje poslovnih partnerjev OKS–ZŠZ (25 odstotkov), računovodstvo (12 odstotkov), poslovne storitve za članice (6 odstotkov) in drugi projekti trženja (3 odstotki). Rast (bogatenje?) hčerinskega podjetja, v katerem je uradno zaposlenih 15 ljudi (v OKS 13), je lepo razvidna tudi iz njegovega prometa: v prvem letu (2006) je znašal samo 234.000 evrov, lani pa že 1,173 milijona, kar pomeni več kot 500-odstotno povečanje!

A ne glede na vse (ne)dokazane grehe in nejasnosti slovenskega olimpijskega gibanja, Janeza Kocijančiča javno podpira tudi večina predsednikov nacionalnih športnih zvez. In zaradi tega je zelo malo verjetno, da bi v torek (če parafraziramo Julija Cezarja) – »Kocka« padla.