Na primer, kje skrivata Slovenija in Hrvaška tista dva nevarna islamska terorista, ki sta letos spomladi na skrivaj, v spremstvu ameriških agentov, s komercialnim letom prispela iz Guantanama na ljubljansko letališče, od koder so enega ob najstrožjih varnostnih ukrepih z blindiranim vozilom slovenskega notranjega ministrstva odpeljali v neznano smer, drugega pa pospremili na Hrvaško.

Razen seveda, če nista Borut Pahor in Jadranka Kosor svojega srečanja z Barackom Obamo v Pragi plačala s kreditno kartico.

Seznanili smo se torej s cenikom srečanj z ameriškim predsednikom: v enem od četrt milijona tajnih dokumentov State Departmenta, ki jih je zloglasni Julian Assange objavil na svojem spletnem portalu Wikileaks, odpravnik poslov ameriškega veleposlaništva v Ljubljani Bradley Freden sporoča šefom v Washingtonu, da mu je slovenski premier zaupal, da je pripravljen sprejeti enega od zapornikov iz Guantanama v zameno za dvajset minut z Barackom Obamo.

To je bilo, še izvemo, konec prejšnjega leta. Kaj je bilo kasneje s Pahorjevo ponudbo, Wikileaks ne omenja. Smo pa lahko to izvedeli iz medijev: samo štiri mesece kasneje se je Obama na sestanku z voditelji enajstih vzhodnoevropskih članic Nata v Pragi srečal z Borutom Pahorjem.

Predpostavljamo lahko, da so »izmenjavo jetnikov« opravili na vzletni stezi praškega letališča Ruzyně: Borut Pahor je izstopil iz svojega letala in se z visoko dvignjenimi rokami, na muhi ameriških ostrostrelcev, počasi odpravil proti ameriškemu predsedniškemu letalu Air Force One, medtem ko mu je z druge strani z drobnimi koraki, zvezanih nog in rok, prišel nasproti nenavaden moški v kombinezonu živo oranžne barve. Na sredi poti sta si izmenjala poglede, Pahor pa je nato nadaljeval pot do črne limuzine: agenti s pištolami, pripravljenimi na strel, so ga zadržali, dokler ni slovensko letalo z zapornikom iz Guantanama vzletelo, nakar je slovenski premier končno padel v Obamov objem.

Ne morem sicer priseči, da je bilo točno tako. Možno je tudi, da so vse to organizirali kje drugje in ob kaki drugi priložnosti. Možno je namreč, da je Pahor dobil odlog plačila in da so zapornika iz Guantanama Sloveniji izročili kasneje. Istega dne kot s Pahorjem se je Barack Obama v Pragi sestal na primer tudi z bolgarskim premierjem Bojkom Borisovom.

Ne poznamo podrobnosti tega srečanja, Wikileaks ne pove nič o tem, ali je Borisov kak mesec prej od odpravnika poslov ameriškega veleposlaništva v Sofiji zahteval dvajset minut v zameno za enega ameriškega zapornika, vemo pa, da je samo mesec dni po srečanju Borisova in Obame bolgarski notranji minister Cvetan Cvetanov sporočil, da je zapornik iz Guantanama, Sirec, čigar identiteta iz razumljivih razlogov ni bila razkrita, s transportnim letalom ameriške vojske prispel v Sofijo.

Stvar postaja zanimiva. Približno v istem času so trojico zapornikov iz Guantanama izročili Albaniji, enega pa Španiji. Albanski premier Sali Berisha je bil prav tako med vzhodnoevropskimi voditelji na romantični večerji v Pragi. Toda kakšno zvezo ima Španija z vzhodno Evropo? Seveda nikakršne: Španija je za zapornike iz Guantanama nekaj mesecev kasneje – to so objavili vsi mediji – dobila počitnikovanje Barackove soproge Michelle in hčerke Sashe, s tem pa sijajno reklamo za stagnirajoči španski turizem in ekskluzivno letovišče Marbello.

In končno, v Pragi je bila – to vemo vsi – tudi hrvaška premierka Jadranka Kosor. Ona ni dobila samo nekaj minut z ameriškim predsednikom in lepo skupno fotografijo za šopirjenje pred prijateljicami, temveč je v verjetno najbolj bedni zvijači v vsej zgodovini mednarodnih odnosov Baracka Obamo prosila za avtogram in ga dobila. In to na jedilnik svečane večerje!

Koliko je to stalo Hrvaško, lahko samo ugibamo. Pri tem pa nam lahko pomaga Wikileaks s svojimi razkritji o podrobnostih pogovorov na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani.

– Gotovo vam je jasno, gospod Pahor, da za srečanje in fotografijo z Barackom Obamo ni dovolj samo en zapornik iz Guantanama, je slovenskemu premierju potrpežljivo pojasnjeval odpravnik poslov ameriškega veleposlaništva. Albanija je na primer sprejela kar tri, hrvaška premierka Kosorjeva pa je za fotografijo in avtogram ponudila še…

– Vem, toda glejte, Slovenija je majhna država in mi nimamo prostora za tri, se je ves obupan opravičeval Borut Pahor. Mogoče... mogoče bi Westinghousu lahko zaupal gradnjo novega reaktorja v jedrski elektrarni Krško?

– Odlično! je Američan zaploskal z rokama. Verjetno boste potrebovali tudi delavce. V Guantanamu imamo odlične delavce, gospod Pahor.

– Seveda, seveda, se je strinjal premier.

– Delavci pa bodo potrebovali tudi nastanitev, je nadaljeval Američan. Morda, ravno zdaj razmišljam, ko bi imeli nekaj podobnega, kot je Guantanamo Bay, nekakšen lep zaliv, nekaj takšnega...

– Pa zakaj takoj ne poveste! je vzkliknil Pahor.

Kot pravim, ni sicer znano, ali je bilo točno tako. Znano pa je in objavljeno je na Wikileaksu, da je Borut Pahor v pogovoru z odpravnikom poslov ameriškega veleposlaništva izrazil pripravljenost, da v zameno za srečanje z Barackom Obamo pristane tudi na – arbitražni sporazum o Piranskem zalivu.

Preostanek zgodbe poznamo: aprila sta se v Pragi sestala Pahor in Obama, medtem ko so v kotu sobe – tega se na sliki, seveda, ne vidi – na vrsto za fotografiranje čakali albanski, bolgarski in drugi premierji s trepetajočo gospo Kosorjevo na čelu. Pol leta kasneje, na dan, ko je Wikileaks napovedal objavo zaupne korespondence ameriške diplomacije, je začel veljati arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško o razmejitvi v Guantanamo Bayu.

Pardon, Piranskem zalivu.