Srebotnjakov opus obsega številna dela orkestralne, zborovske, scenske, vokalno instrumentalne in instrumentalne glasbe. Njegova orkestralna glasba obsega številna dela, med njimi Monologe za flavto, oboo, rog in godala (1962), Kraško suito (1964), Koncertantne epizode (1967), Slovenico (1976), Makedonske plese za godalni orkester (1976), Klic narave (1981), Slovenske ljudske plese za orkester (1982), suito iz baleta Trobenta in vrag (1983), Rapsodico za godalni orkester (1988) in Komedijante za glas in orkester (2005). V zborovski glasbi se je poleg Krasa s Srečkom Kosovelom naslanjal na makedonski melos. Blizu mu je bila tudi slovenska ljudska pesem in nasploh ljudsko izročilo.

Na področju scenske glasbe je na odru ljubljanske Opere SNG odmeval njegov balet v enem dejanju Trobenta in vrag (1980). Bogata je bila skladateljeva komorna ustvarjalnost. Je avtor številnih kompozicij vokalno instrumentalne glasbe, od prve: Ne, jaz nočem še umreti za glas in klavir, ki je nastala leta 1951, do zadnje iz leta 2000: Škofjeloški pasijon za štiri pevce soliste, mešani zbor in orkester. Z vokalom je povezanih še več drugih del, kot kantata Ekstaza smrti.

Prav tako bogata je bila njegova instrumentalna glasba, med drugim je napisal številne variacije: Variacije na temo Marija Kogoja za klavir (1984), Variacije na temo Slavka Osterca za klavir (1990), Variacije na temo Lucijana M. Škerjanca za klavir (1996) in Variacije na temo Jacobusa Gallusa za klavir (2003).

Je tudi avtor vrhunske slovenske filmske glasbe, med njimi velja omeniti glasbo za filme Franceta Štiglica: Balada o trobenti in oblaku, Tistega lepega dne Štiglica, Ne joči, Peter!, Pastirci in Praznovanje pomladi. Prispeval je tudi glasbo za film Martina Srebotnjaka Oda Prešernu, ki je nastal leta 2001.

Rodil se je 27. junija 1931 v Postojni. Študij kompozicije je končal v razredu Lucijana Marije Škerjanca leta 1958. Izpopolnjeval se je v Rimu, v Parizu, Londonu in v Sieni na sloviti "Accademia Musicale Chigiana". Med letoma 1970 in 2001 je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Dodelili so mu naziv zaslužni profesor, piše v današnji spletni izdaji Dela.

Za svoje delo je leta 1999 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leto pozneje Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev in leta 2005 Župančičevo nagrado. Prejel je tudi številna mednarodna priznanja.