„Pred nekaj minutami so na zelenici teheranskega zapora Evin usmrtili Shahlo Jahed, ki je pred tem v zaporu preživela 3,063 dni,“ je poročala tiskovna agencija Fars. Islamska republiška študentska agencija pa je poročala, da je bila pri izvedbi smrtne kazni prisotna celotna družina njene žrtve. Po iranskem pravu bi lahko kazen omilili, če bi se za to odločila žrtvina družina. Sicer pa v Iranu smrtno kazen izvršujejo pred jutranjo molitvijo.
Jahedovo so leta 2002 spoznali za krivo umora Laleh Saharkhizan, soprogo nogometne legende Naserja Mohammadkhana, ki je postal slaven v 80-ih letih prejšnjega stoletja, treniral pa je tudi nogometni klub Persepolis. Jahedovo, ki je zadnjih devet let preživela v zloglasnem zaporu Evin, so na smrt obsodili na osnovi njenega priznanja, tega pa je na sojenju kasneje večkrat preklicala.
Po umoru Jahedova leto dni ni spregovorila o tem, kaj se je pripetilo, kot glavna osumljenka pa je bila v priporu. Aretirali so tudi Mohammadkhana in ga na podlagi obtožb sodelovanja pri umoru za več mesecev vrgli v zapor. Ko pa so oblasti prišle do priznanja Jahedove, so ga izpustili, saj naj bi ona priznala, da je zločin zakrivila sama.
Mohammadkhani je bil v času umora sicer v Nemčiji, kasneje pa se je izkazalo, da je bil z Jahedovo „začasno poročen“, kar je praksa, ki jo dovoljuje šiitski islam. „Začasni zakon“ ali „sigheh“, kakor je poznan v Iranu, moškim dovoljuje, da se lahko le za nekaj ur (ali pa za več let) poročijo z drugo žensko pod pogojem, da je nato za morebitne potomce poskrbljeno z zakonom in pa finančno.
Primer Shahle Jahed je v svetu pritegnil mnogo pozornosti, ko so v Iranu sprejeli presenetljivo odločitev, da bo sojenje javno.
Njena smrt je poraz za aktiviste človekovih pravic, ki so v zadnjih devetih letih po vsem vsem svetu vodili akcije, s katerimi so Iranu skušali preprečiti izvršitev kazni. Mnogi so prepričani, da je bila Shahli kratena pravica do pravičnega sojenja, hkrati pa je neprestano zatrjevala, da je nedolžna.
