Med drugim so trdili, da je zakon samo še en člen v verigi, s katerim vladajoča koalicija Janeza Janše izvaja kadrovski "cunami", in da je zato Grimsov zakon prava katastrofa za demokracijo in še posebej za javno televizijo. Za las so na referendumu zmagali predlagatelji zakona, ki so prepričali 253.931 volilk in volilcev (50,3 odstotka od 504.925, kolikor jih je prišlo na volišča), takratna opozicija pa 246.960 ljudi (48,9 odstotka); 3960 glasovnic ni bilo veljavnih.
Zgolj za ilustracijo navedimo, da se število volilcev, ki so na referendumu septembra 2005 podprli Grimsov zakon o RTV Slovenija, skoraj ujema s številom volilcev, ki so slabo leto prej glasovali za SDS. A bolj kot te primerjave na ponavljanje zgodovine kažejo vzorci kampanje pred tokratnim decembrskim referendumom o RTV Slovenija, ki so zelo podobni onim iz leta 2005, le da so vloge zdaj obrnjene na glavo. Če so prej v LDS in SD trdili, da je zakon poslanca Grimsa katastrofa, zdaj Grims in njegovi enako trdijo za zakon ministrice Majde Širca. Bolj natančen pogled pa pokaže razlike, ki se, kot hudič, skrivajo v podrobnostih.
Še vedno delujoči refleks »izbrisanih«
Še najmanj pomembna razlika je, da so v glavnem štabu SDS Branku Grimsu, ki je bil pred petimi leti glavna zvezda kampanje o RTV-zakonu, tokrat namenili le epizodno vlogo. Na čelu fronte zavračanja novega zakona o RTV SLO sta tokrat predvsem za kulturo zadolženi poslanec Aleksander Zorn in predsednica komisije za človekove pravice Eva Irgl, ki je pred leti nekaj časa honorirala na televiziji. Po službeni dolžnosti vodje poslancev se v kampanjo – ta za zdaj večinoma ostaja v okvirih parlamenta, med drugim tudi zato, ker je to za stranke zastonj – vključuje Jože Tanko. Zraven je tudi še neizogibni Jožef Jerovšek. Slednji se je proslavil z »odkritjem«, da se za tem, ko je koalicija v 6. člen zakona, ki našteva približno trideset obveznosti RTV SLO, zapisala, da mora tudi »vključevati vsebine, namenjene predstavljanju družbenega položaja ter kulturnih in drugih dosežkov pripadnikov narodnih skupnosti republik nekdanje Jugoslavije ter pripadnikov drugih narodnih in etničnih skupnosti v Republiki Sloveniji«, skriva namen, »da se v slovenski prostor zopet privede nemška manjšina«. Nasploh je ta naknadno dodani stavek podlaga za očitek SDS, da koalicija uvaja balkanizacijo Slovenije. Ali kot napoveduje Aleksander Zorn: »Potrebnih bo najmanj pet novih uredništev, in to je samo korak do tega, da bo treba te etnične manjšine zapisati v ustavo, jim dati pet sedežev v parlamentu, ki bo tako postal parlament Jugoslavije z vsemi prepiri.«
Na drugi strani poslanec SD Miran Potrč pojasnjuje, da ne gre za kakšne dodatne pravice, saj je država tem ljudem pred dvajsetimi leti dala pravico glasovati na plebiscitu, poleg tega pa nas tudi v tujini opozarjajo na to, da bi lahko imeli prijaznejši odnos do teh novodobnih manjšin. Potrč je tudi eden izmed pobudnikov posebne resolucije državnega zbora o tem, kako naj Slovenija gleda na Albance, Bošnjake, Črnogorce, Hrvate, Makedonce in Srbe.
Z zdravo pametjo skregane trditve
Z vsebino delovanja RTV Slovenija je bolj kot ta stavek povezan očitek, da koalicija z novim zakonom znova politizira javno televizijo. Povedano z besedami vodje poslancev SDS Jožeta Tanka, zakon je koaliciji potreben samo zato, da bi kadrovska čistka na RTV Slovenija ne bila izpeljana preveč na suho. Tanko k temu dodaja, da je koalicija letos »odpihnila« vodstvo in ga nadomestila s »preskušenimi ljudmi z levim političnim pedigrejem«. Pri tem pozabi povedati, da je generalnemu direktorju že letos pozimi potekel štiriletni mandat, ki mu ga je stari programski svet tik pred koncem lastnega mandata podaljšal do konca letošnjega avgusta, razpisa za novega generalnega direktorja pa sploh ni objavil. Tudi sicer so Tankove trditve skregane z zdravo pametjo. Čemu bi koalicija potrebovala nov zakon, če pa je lahko po Grimsovem že zamenjala ključne ljudi v javni RTV s svojimi kadri, kot pravi Tanko. A to ni edina njegova nedoslednost. V anale parlamenta bo šla tudi epizoda, ko je Tanko v enem od številnih govorov v parlamentu, kjer je našteval zlorabe te koalicije, spraševal, ali bosta poslanca Zares Franci Kek in Vito Rožej še naprej grobo izrabljala svoj položaj in imela na televiziji prvi »skrito kamero«, drugi pa vloge v otroški oddaji. Kek namreč oddaje »skrita kamera« na nacionalni televiziji nima že več kot pet let, igralcu Rožeju pa sodelovanje z RTV za petino delovnega časa (enako kot vsem drugim poslancem) dovoljuje poslovnik državnega zbora.
Če bi torej trditev nasprotnikov novega RTV-zakona o politizaciji tega javnega zavoda držala, koaliciji zakona ne bi bilo treba spreminjati, kajti vse vzvode za »podedovano logiko komunističnega razmišljanja«, kot pravi Eva Irgl, ji v roke daje že Grimsov zakon. Ta namreč določa, da večina v parlamentu v programski svet RTV – ta naprej imenuje direktorje, ti pa urednike, ki poskrbijo, da je vsebina programov prijazna koaliciji in kritična do opozicije – imenuje kar 21 od 29 članov. Pet jih neposredno predlagajo stranke, preostalih 16 pa vsaj formalno poslušalci in gledalci. Formalno zato, ker vladajoče stranke zlahka poskrbijo, da »gledalci in poslušalci« predlagajo prave ljudi, ki jih potem za člane sveta potrdi večinska koalicija v parlamentu. Tako se je tudi zgodilo. Še več, ker si imen vseh, za katere so morali glasovati, poslanci Janševe koalicije v mandatno-volilni komisiji očitno niso zmogli zapomniti, so jim v roke potisnili »plonk listke«, da ne bi v programski svet po nesreči prišel kak pristaš opozicije več od peščice, ki so jo še dopustili. Pri zadnji menjavi osmerice članov sveta v mandatu Janševe vlade so tako med drugimi na primer potrdili Matevža Tomšiča in Petra Jančiča, ki ju je predlagal poslušalec in gledalec ter po naključju eden vidnejših članov SDS Matej Makarovič. Za cerkve je Grims predvidel dve mesti v programskem svetu. Toda rimskokatoliška cerkev je poleg tega mesta po ovinku »predlogi poslušalcev in gledalcev« dobila vsaj še enega člana, vplivnega teologa Ivana Štuheca. Članov, ki v programskem svetu Grimsove televizije niso bili blizu Janševi vladni koaliciji, je bilo tako zgolj za vzorec, in ker večina med njimi ni hotela igrati vloge demokratičnega priveska, so iz sveta izstopili.
Paradoks referenduma o zakonu o RTV Slovenija
Lani je nova koalicija temeljito premešala programski svet, vendar ga zaradi pravila, da se osem članov predstavnikov »poslušalcev in gledalcev« menja vsaki dve leti, ni mogla povsem skrojiti po svoji meri. Zdaj ima sicer v svetu rahlo premoč in predsednika Jerneja Pikala, ki so ga predlagali socialni demokrati. Svet je imenoval tudi novega generalnega direktorja in direktorja radia in televizije. Če bo novi zakon o RTV Slovenija na referendumu padel, bo koalicija prihodnje leto na podlagi Grimsovega zakona lahko s svojimi ljudmi zamenjala še osmerico članov in tako res prevzela popoln nadzor nad RTV Slovenija vsaj še za naslednja štiri leta. Če pa bo zakon potrjen, bo predstave za lahkoverne o tem, da o večini članov programskega sveta odločajo poslušalci in gledalci, konec. Zakon predvideva le 17 članov sveta RTV, od katerih jih samo pet izbere koalicijska večina v državnem zboru; dva člana bo imenoval predsednik republike (enega za področje varovanja človekovih pravic in enega, ki bo v svetu predstavljal verske skupnosti), po enega člana italijanska in madžarska manjšina, SAZU, nacionalni svet za kulturo, Center nevladnih organizacij, zveza društvenih organizacij, rektorska konferenca, tri člane pa bodo na tajnih volitvah izvolili zaposleni na RTV.
SDS ima tudi na to odgovor, ki pa tudi ni ravno prepričljiv. Trdijo, da je tako zastavljeno imenovanje članov sveta RTV zgolj krinka, kajti »tranzicijski trojček« ima v navedenih organizacijah in zvezah svoje agente. Naštevajo Janeza Kocijančiča v olimpijskem komiteju, v zvezi za avtošport Antona Anderliča, v zvezi upokojencev nekdanjo poslanko (ZL)SD Matejo Kožuh in v potapljaški zvezi bivšega poslanca LDS Mitjo Slavinca. To pa so organizacije, ki bodo skupaj lahko določile le enega samega člana sveta RTV. Nov način določanja članov programskega in tudi nadzornega sveta sam po sebi ne zagotavlja, da RTV Slovenija ne bo »še eno politično trobilo v rokah vladne koalicije«, kot pravi predsednica NSi Ljudmila Novak, vendar že na prvi pogled predstavlja veliko večjo oviro temu kot Grimsov zakon.
Irglova napoveduje Big Brotherja na nacionalki
Precej manj prepričljivi so odgovori koalicije na tudi ne ravno z dejstvi podkrepljene očitke opozicije, da zakon prinaša večjo komercializacijo in celo »tajkunsko« privatizacijo javne televizije. Več kot očitno je, da prvo omogoča tudi Grimsov zakon, na kar so s protesti opozarjali že člani prejšnjega Grandovega programskega sveta, ki so blizu SDS oziroma njenim ideološkim zaveznikom. V novem zakonu ni določil, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da držijo napovedi, na primer Eve Irgl, da bo »kulturo na RTVS izpodrinil Big Brother«, kar bo pomenilo berlusconizacijo Slovenije, ker je lastnik licence, tako Irglova, Silvio Berlusconi. Vprašanje je tudi, ali bo po novem zakonu tajkunom res mogoče prodati »čudovite parcele s pogledom na morje ob oddajniku na Belem Križu«, kar napoveduje podpredsednica SLS Olga Franca. Enako naknadno v zakon zapisano določilo, da je edini lastnik RTV Slovenija država, še ne zagotavlja, da bi vsakokratna vladajoča koalicija v imenu države te parcele ali kaj drugega iz seznama premoženja RTV res prodala. Prodaj in nakupov kratko malo ni mogoče in tudi ni smiselno preprečevati, zato so ti »argumenti« podobni tistemu iz SDS, da je referendum o zakonu o RTV Slovenija potreben zato, ker je bil tudi zdaj veljavni zakon pred petimi leti potrjen na referendumu in ga je zato samo z referendumom mogoče zavreči. To, da bi se Grimsov zakon lahko odpravilo samo z referendumom, je namreč čista politična izmišljotina.
