Zakaj vam vse to pripovedujem?

Hrvatom je, recimo, veliko lažje zdaj, ko so se Slovenci lotili organizacije evropskega prvenstva v košarki leta 2013. Že leta, desetletja Hrvati lobirajo po svetu, da bi dobili kakšno svetovno ali evropsko prvenstvo v čemerkoli, saj je to, pravijo, enkratna priložnost za promocijo Hrvaške v svetu. Izgubila bo milijon evrov ali dva, mogoče dvajset, trideset, celo dvesto, tristo milijonov evrov, pa saj ni važno, vsi bodo slišali za Hrvaško, ko bo organizirala svetovno prvenstvo v jadranju na deski za mlajše mladince.

Zato je bilo Hrvatom neverjetno veliko do tega, da bi organizirali, na primer, evropsko nogometno prvenstvo. Ni pomembno, da je treba za kaj takega zgraditi pet, šest novih stadionov, dovozne ceste, hotele in potrebno infrastrukturo ter za vse to zapraviti denar, s katerim bi lahko zgradili eno manjšo evropsko državo s sodobno dolomitsko gorsko verigo, členovito morsko obalo in glavnim mestom z dvesto tisoč prebivalci vred. Ko je UEFA odbila hrvaško kandidaturo in organizacijo Eura 2012 zaupala Poljski in Ukrajini, je bila Hrvaška bolj žalostna, kot ko je umrl Franjo Tuđman.

Hrvati vedo, da je vse skupaj res bedasto, tako kot so vedeli, vse so jim lepo izračunali, da bodo, na primer, za splitsko in zagrebško dvorano za evropsko prvenstvo v rokometu – če omenimo samo zadnji primer – plačevali vsak mesec milijon evrov prihodnjih trideset (trideset!) let, pa so se kljub temu letos skoraj na glavo postavili za organizacijo tega prvenstva. Čez petnajst let ne bo več ne rokometa ne Republike Hrvaške – ob sedanjem taljenju ledenikov je vprašanje, če bo sploh še Evropa –, ponosni Hrvati pa bodo še naprej plačevali milijon evrov na mesec, da bi se o Hrvaški slišalo po svetu.

Hrvati vedo, saj pravim, da je vse skupaj bedasto, vendar se je izplačalo. Kjerkoli v svetu zdaj omenite Hrvaško, se bodo domačini na široko nasmehnili, vas objeli in navdušeno zaploskali.

– Hrvaška? Seveda sem slišal za Hrvaško! Svetovno prvenstvo v drvarjenju, kaj?

Evo. Vi pa ste mislili, da so Hrvati bedaki, ko so pred dvema mesecema na zagrebškem Jarunu organizirali svetovno prvenstvo gozdarskih delavcev. Ali pa, kaj jaz vem, ko so lani v Ivancu pri Varaždinu organizirali svetovno prvenstvo v natančnem pristajanju z jadralnim padalom. Vsi so se nam smejali, pravzaprav je malokdo verjel, da sploh obstaja kaj takega kot svetovno prvenstvo v natančnem pristajanju z jadralnim padalom – prepričan sem, na primer, da se vam še sanja ne, da je svetovni prvak v natančnem pristajanju z jadralnim padalom prav Slovenija –, a Hrvatom se je vse povrnilo z obrestmi, ko je premierka Jadranka Kosor pred kakšnim mesecem obiskala Washington.

V Beli hiši je, kaj naj rečem, nastala prav neprijetna situacija, Barack Obama gleda zdaj hrvaško premierko, zdaj svojega varnostnika in sumničavo obrača glavo.

– Jadranka Kosor? Se opravičujem, ampak... Kdo ste vi, se od nekod poznava?

– Premierka Republike Hrvaške, gospod predsednik, nemočno izdavi Jadranka skoraj v joku.

– Hrvaške?! je nenadoma zažarel obraz ameriškega predsednika. Kaj pa takoj ne poveste! Odlično ste organizirali svetovno prvenstvo v podvodnem ribolovu, to vam moram reči!

– Mislite v natančnem pristajanju z jadralnim padalom? negotovo vpraša gospa Kosor.

– Ne, ne, mislim prav na svetovno prvenstvo v podvodnem ribolovu, na Malem Lošinju, veselo odvrne Barack Obama. Prvenstvo v natančnem pristajanju je bilo še lani, vem, da sem rekel ženi, Michelle, prihodnje leto gremo na dopust v Ivanec pri Varaždinu. Povejte, gospa Kosor, kdaj točno se začne evropsko prvenstvo v košarki?

– V košarki? Ne, ne, to je v Sloveniji.

Tako je Slovenija Hrvaški ukradla evropsko prvenstvo v košarki. Hrvatom pa je, saj pravim, odleglo. Morda so izgubili imenitno priložnost za promocijo Hrvaške v svetu, a vsaj vedo, da niso edini bedaki.

Slovenci bodo zgradili dve novi dvorani, ki bosta po prvenstvu zevali prazni in bosta dobri samo še za skladišče. Pri tem bodo več kot šest milijonov evrov plačali samo za kotizacijo pri Evropski košarkarski zvezi, pa čeprav so bili edini kandidati za organizacijo – celo bedasti Hrvati se niso prijavili! – in bi morala pravzaprav Evropska košarkarska zveza Slovencem plačati za organizacijo prvenstva, ki ga nihče noče. To je, če vprašate mene, kot da bi Slovenija Franciji plačala kotizacijo za skladiščenje njenih jedrskih odpadkov. V tistih dveh rokometnih dvoranah, se razume.

Takšne neumnosti bi pričakovali od pregovorno bedastih Hrvatov, strastnih in že naravnost obsesivno-kompulzivnih organizatorjev prvenstev česarkoli v čemerkoli, ne pa od pregovorno pametnih Slovencev. Pa vendar, če vprašate Slovence, se bo izplačalo.

– Slovenija? Seveda vem za Slovenijo! se bo jutri prisrčno nasmehnil ruski predsednik Medvedjev. Lani sem spremljal evropsko prvenstvo v kajaku in kanuju na divjih vodah. Odlična organizacija, gospod Pahor!

– Strinjam se, gospod predsednik, ga bo previdno prekinil slovenski premier na robu solz. Ampak to je bila Slovaška.