Pomanjkljivost pobud je, da mnogokrat niso v skladu s stroko, da na rešitve problemov pobudniki ne gledajo celovito in ne upoštevajo dejanskih materialnih, kadrovskih in družbenih možnosti ter posledic ob njihovi morebitni uresničitvi. Pri vrsti pobud se čuti vpliv politike oziroma zasledovanje političnih ciljev. Zahteve so večinoma naslovljene na aktualno lokalno ali državno oblast.

Pobude za spremembe niso zaobšle niti področja šolstva. Na lokalni ravni so usmerjene predvsem k izboljšanju pogojev za izobraževanje v določenem okolju (prostorski pogoji, prevozi in varnost učencev…), ne manjka pa niti pobud za spremembe obstoječega sistema šolstva ali njegovih delov na ravni države.

V bližnji preteklosti so se številna nasprotovanja in drugačne rešitve od načrtovanih oblikovali s strani strokovnih krogov, politike pa tudi skupin staršev predvsem ob uvajanju programa devetletne osnovne šole.

Program, ki je vnesel v slovensko osnovno šolo bistvene spremembe, ne le v organizacijskem, pač pa tudi vsebinskem pogledu, je bil glede na obseg in zahtevnost, če ne dobro, vsaj solidno in skrbno pripravljen ob upoštevanju možnosti, dejanskega stanja v osnovnem šolstvu in principa postopnosti. Izhajal je iz izhodišč »Bele knjige o vzgoji in izobraževanju« (v letu 1995), preko priprave celotne zakonodaje, od poskusne (šolsko leto 1999/2000), postopne (v šolskem letu 2003/04) do popolne uvedbe novega programa v šolskem letu 2008/09. Uvedba devetletne osnovne šole je bistveno vplivala tudi na izboljšanje prostorskih in materialnih pogojev v osnovnem šolstvu. Možnost morebitne korekcije programa v smislu popravkov in dopolnitev naj bi bila zagotovljena ob permanentni spremljavi s strani Zavoda za šolstvo in ugotovitev evalvacijskih komisij, oblikovanih za ta namen.

Žal se je vsaka menjava vlade in s tem zamenjava pri vodenju ministrstva za šolstvo vsaj v začetku mandata odražala v odnosu do že uveljavljenih programov: od poskusov »demontaže« nekaterih bistvenih elementov prenove (diferenciacija, eksterno preverjanje, izbirnost, zaključevanje programa…) brez ustreznih strokovnih analiz do uvedbe nekaterih všečnih novosti (izbira oblike diferenciacije, fleksibilni predmetnik, vzgojni načrt…). Vse te pogoste spremembe so v šole vnašale negotovost in motile prepotreben mir, nujen za uspešno pedagoško delo pa tudi organizacijo pouka in drugih vzgojno-izobraževalnih dejavnosti (podaljšano bivanje, prehrana…). K temu nedvomno sodi tudi že permanenten problem učnih načrtov in učbenikov.

Ob vseh velikih besedah o avtonomiji šole se je ta kljub zakonsko določenim okvirom zaradi administrativnih zahtev vztrajno krčila (zaposlovanje, uvajanje upravnih postopkov v pedagoško dejavnost šole, odločanje o obliki diferenciacije, oblikovanje svetov šol…).

V zadnjem času sta se izoblikovali dve pobudi, ki naj bi prispevali k izboljšanju sistema šolstva v Sloveniji.

V preteklem letu se je na iniciativo dr. Mance Košir, ob sodelovanju nekaterih strokovnjakov in učiteljev, oblikovala pobuda »Kakšno šolo hočemo« in ministru dr. Igorju Lukšiču predala Manifest za odlično javno šolo s številnimi zahtevami, ki jim sicer ni kaj oporekati, bi jih pa lahko označili kot željo po idealni šoli. Njihova uresničitev pogojuje pravzaprav spremembe sistema izobraževanja, od kadrovanja in šolanja za učiteljske poklice, spremembe programov, pedagoškega vodenja, drugačne organizacije dela v šolah do statusa učiteljev in spremembe miselnosti.

Minister se je odzval pričakovano in je pobudo usmeril v proces priprave nove »Bele knjige o vzgoji in izobraževanju«, ki naj bi ugledala luč sveta v letu 2011. Presenetilo je le njegovo mnenje, da je zahteve, ki jih vsebuje manifest, mogoče zajeti v zakonodajo, jih uresničiti in da so dovolj preprosto izvedljive (Dnevnik, 30. oktobra 2009).

Kot poročajo mediji, sta na nedavnem srečanju dr. Manca Košir in minister dr. Lukšič ponovno razpravljala o realizaciji ciljev civilne pobude »Kakšno šolo hočemo«, pri čemer se dr. Koširjeva ne zavzema za revolucionarne spremembe, pač pa za politiko majhnih korakov k spremembam vsebine in kakovosti šole, kar nedvomno daje več upanja na uspeh, saj hitre in revolucionarne spremembe pri tako velikem, kompleksnem in strukturiranem sistemu, kot je šolstvo, po pravilu niso uspešne.

Da brez politike ne bo šlo, je ob komentarju manifesta razumeti takratno izjavo bivšega ministra dr. Zvera, ki je napovedal tudi druge predloge in manifest že umestil med levosredinske poglede na razvoj šolstva, v nasprotju z desnosredinskimi, ki poudarjajo poleg javne šole tudi druge oblike izobraževanja.

Vprašanje je, ali je plod te napovedi ustanovitev »Civilne iniciative za prenovo slovenskega šolstva« v začetku oktobra, ko je bila njena prva tribuna v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kar naj bi pobudi, glede na dejstvo, da je SAZU nedvomno pomembna strokovna in moralna avtoriteta v Sloveniji, dalo še posebno težo.