Seveda pretiravam, v resnici sem računal na kako novo zastonjsko mrežno storitev, ki bo povezala vse žive hišne naprave in shranjevala osebno pošto, video in slišeo v oblake, mogoče kak nov softver za urejanje digitalnih knjižnic, mogoče napoved novega operacijskega sistema. Pretiravam pa zato, da lažje plasiram tole misel:
Kako težko si je zamisliti nekaj, kar še ne obstaja! Kako težko je videti v prihodnost in kako čudovit je trenutek kreacije.
Če si izposodim imeniten primer Michaela Crichtona iz enega njegovih predavanj o globalnem segrevanju (pobrskajte po YouTubu!): Ob industrijsko-poslovni revoluciji je bil na novo razvijajoči se svet grozno zaskrbljen zaradi problema, ki mu ni bilo videti rešitve: kam s konjskim drekom? Prve parne lokomotive so že vozile, a večina prometa se je še vedno odvijala na konjskih hrbtih in vpregah. Študije in grafikoni so kazali na zaskrbljujoč trend razvoja – če hočemo podvojiti biznis, moramo potrojiti število konjev, lej številke, kam hudiča jih bomo dali? Tudi če ta problem rešimo s podzemnimi konjskimi garažami na avtomatske zapornice, nas čaka nov: kam s konjskim gnojem? Če bo šlo tako naprej (potrkam po grafikonu, lej!), bomo v dvajsetih, tridesetih letih do kolen v govnu.
Nihče takrat ni znal razumeti, da bo problem rešila nova, tačas še nepredstavljiva tehnologija. Da se bomo čez nekaj let vozili z avtomobili, konjske zrezke pa jedli kot delikateso za kosilo in da je vsa skrb odveč. Crichton tu vleče vzporednice z globalnim segrevanjem in današnjo paniko okoli njega, meni pa so tistega dne šle po glavi vzporednice z umetnostjo in sploh kakršno koli kreativo.
Klanjajmo se genijem, ki si vsake toliko časa izmislijo neko novo paradigmo, neki nov pristop, neko novo izhodišče. Ki vsake toliko prižgejo bleščečo luč sredi črno črnega gozda, izgubljeni nenavajeni sledilci pa najprej malo zamežikajo od nenadne svetlobe, potem se pa usujejo po isti poti. Da Vinci, Mozart, Welles, Warhol in podobna družba. Aleluja!, zavpijem smrtno resno, brez kančka sarkazma.
Tako sem tistega dne vzneseno razmišljal in potem končno dočakal napovedani dogodek, ki pa se je v globalni blogosferi takoj izkazal za gromozansko razočaranje. Nobene nove naprave, nobene nove tehnologije. Šlo je le za objavo, da je glasba skupine The Beatles končno, po dolgih letih pravdanja, dostopna tudi v obliki digitalnega pretoka. Zdaj lahko njihovo glasbo kupite od doma, takoj, s pritiskom na gumb, brez embalaže in poštnine.
Novico sem tudi sam sprejel mlačno. Saj vem, res gre za zaključek nekega obdobja, za piko na i v izrazu »digitalna glasbena revolucija«, obdobja, ki se je začelo s prvimi izmenjavami mp3-datotek prek mreže, nadaljevalo preko nesrečnega in že dolgo pokojnega Napsterja, do prve prodaje glasbe preko iTunes in drugih spletnih trgovin. Zdaj lahko v družbi mirno zinem, da je na internetu, kar se glasbe tiče, možno za cekine legalno pretočiti praktično VSE, kar je kaj vrednega. Še včeraj bi kdo lahko siknil, »razen Beatlov!«, danes ne more več. Glasbi kot mediju je uspelo zapustiti svoje fizično telo in zaživeti virtualno. Adijo zgoščenke, imel sem vas rad. Mogoče je pa prav, da se poglavje zaključi prav z Beatli. Z največjim bendom vseh časov. Sem povedal, da sem fan Beatlov? Totalen. Začelo se je v gimnaziji, takrat, ko ti glasba toliko pomeni, da vsako novo plato preposlušaš na slušalke in najboljši štiklc z nje drgneš po ves dan, dokler ne znaš odtulit besedila. Ali odšpilat na kitari. Da kupiš vsako revijo, v kateri so omenjeni, in izrežeš in zalepiš v zvezek.
Konsenz komentarjev na Mreži je bil tistega večera enoten, Beatli da so kul bend, ampak passé. Predvsem pa, ljubitelji njihove glasbe so vendar imeli dovolj priložnosti, da si jo do danes omislijo. Kdo hudiča pa nima Beatlov doma? Komu jih bodo zdaj prodajali? Bral sem komentarje in kimal. Res je. Beatli so zakon, ampak kdo jih bo danes kupil?
Ne bi se mogel bolj zmotiti! Naslednjega dne so Beatli popolnoma zasedli prodajne lestvice v iTunes (enajst albumov med top 25, šestdeset posameznih pesmi med top 200) in v tednu dni prodali skoraj pol milijona albumov. Lahko sem se le namuznil in se poklonil genijem, da njihov prispevek takole odmeva v popularni kulturi, koliko je že?, dolgih štirideset let. Če kdo, potem v tisto prej omenjeno družbo spadajo prav Beatli. Inovatorji in vizionarji? Dve besedi: Sgt. Peppers.
Aja, Beatlov pa v slovenskem oddelku iTunes ni za kupit, tako kot nobene druge glasbe ne. Zaradi avtorskih pravic, ker se naši ne znajo zmenit niti med sabo, kaj šele z Američani. Takle mamo.