Igrate sodobno in staro glasbo, prva asociacija pri nas na harmoniko pa je še vedno najprej narodno-zabavna in etno glasba.

To je res. In moram priznati, da sem imel na začetku s tem kar nekaj težav. Zdaj ljudje v mojem okolju že vedo, kaj delam. Ko sem bil mlajši, je bila večina vrstnikov, ki so igrali narodno-zabavno glasbo, bolj prepoznavna in priljubljena. Tudi od mene so pričakovali, da bom igral glasbo kot oni, ampak je nisem nikoli. Takrat sem se počutil ogroženega, a sem s tem relativno hitro opravil. Ko sem dobil prve potrditve za to, kar počnem, me je to še bolj utrdilo v prepričanju, da obstaja tudi druga pot.

Harmonika ne sodi prav dolgo med koncertne inštrumente. Vi igrate harmoniko na gumbe. V čem se razlikuje od igranja harmonike na tipke?

Harmonika se na resnih odrih z originalno glasbo pojavlja dobrih petdeset let. Temu, ali nekdo igra klavirski ali gumbni inštrument, pa osebno ne posvečam toliko pozornosti. Igranje na gumbe ima določene prednosti, pa tudi nekaj slabosti. Menim, da je najpomembneje, kakšno glasbo igraš, kako jo igraš in kaj želiš z njo povedati. V mojem primeru je šlo bolj za naključje, da je v nekem obdobju veljalo, da se na gumbe lahko igra hitreje, bolje, in sem po treh letih zamenjal klavirsko harmoniko z gumbno.

Potrditev, da ste na pravi poti, je danes veliko, vključno z nastopi in nagradami ter vašim zadnjim nastopom na glasbenih dnevih v Donaueschingenu. Toda prva potrditev je bila opravljen sprejemni izpit na Državni visoki šoli za glasbo v Trossingenu. Ste imeli rezervni scenarij, če bi vam slučajno spodletelo?

Ja, v Mariboru sem bil že sprejet na matematiko. (smeh)

Matematiko? Kaj pa druge glasbene akademije?

V Ljubljani takrat ni bilo mogoče študirati harmonike. Vrstniki so se vpisovali na študij v Gradcu, Pulju... Jaz nisem imel alternative, hotel sem študirati pri Nothu.

Je bila želja tako močna, da ni bilo prostora za pomislek? 

Pomisleke sem imel, ampak sem nekako čutil, da je to prava pot in bi moral biti sprejet. Od Notha sem se res veliko naučil, a po petih letih Trossingena sem si želel še kaj drugega. Na podiplomskem študiju v Würzburgu sem zelo hitro spoznal, da mi največ pomeni delo s komponisti in drugimi glasbeniki. Študijski sistem me je bolj omejeval, kot da bi mi nudil neko platformo za razvoj. Imel sem srečo, da me je prof. Stefan Hussong razumel in me pri tem ni oviral. Mojstrski razred sem tako zaključil menda najhitreje, star 25 let.

Enosmerna ulica, kot pravite, vas je med študijem vodila po samotnih poteh raziskovalca in interpreta še neizvedenih del sodobne glasbe.

V začetku študija sem se lotil številnih velikih del, ki so bila napisana za harmoniko in že večkrat izvedena, na primer M. Lindberga, T. Hosokawe, L. Beria, M. Kagla, J. Tiensuuja..., proti koncu študija pa tudi mnogih nepoznanih in povsem novih del.

V obrazložitvi za nagrado zlata ptica, s katero so vas nagradili lansko leto, je Gregor Pompe napisal, da ste se z izvedbo Dialoga o zraku v Bolzanu približali glasbeniški popolnosti, in to s skladbo, ki velja tako rekoč za neizvedljivo.

(smeh) Ko sem raziskoval literaturo, ki je bila že napisana za harmoniko, sem postal pozoren na Dialog o zraku Vinka Globokarja, skladbo, ki je v naših krogih veljala za izjemno težko, domala neizvedljivo in malo čudno, predvsem zaradi teatralnega vmesnega dela. Potreboval sem precej časa za študij, med kolegi pa sem bil v tem obdobju deležen tudi posmeha, ker sem se lotil te skladbe. Vztrajal sem, ker sem hotel dognati, zakaj bi bila med številnimi fantastičnimi Globokarjevimi skladbami prav ta čudna in neizvedljiva. Izvedel sem jo in postala je prava uspešnica, mislim, da sem jo med vsemi deli, ki jih izvajam, igral največkrat. Zelo rad jo igram že štiri leta in se je kar ne morem znebiti. (smeh)

Skladba je kot mnoge druge Globokarjeve res odlična, zelo težka, marsikaj je res na meji mogočega, tudi teatralni del je nekaj posebnega... Toda začel sem uživati in ta skladba je bila tudi povod, da sem začel spodbujati mlade komponiste sodobne glasbe, da so začeli zame pisati bolj teatralne stvari. Ta skladba je bila gotovo nekakšna prelomnica in zelo sem vesel, da sem se je lotil in jo igram.

V Nemčiji ste navezali stike tudi z mlajšimi komponisti sodobne glasbe.

Imam različne naveze. Nekaj je mladih komponistov predvsem iz Nemčije in okoliških dežel. Precej dejaven, čeprav spet bolj po naključju, sem na Tirolskem. Tam sem izvedel nekaj odličnih skladb »manj mladih« avtorjev... Igral sem zame napisani koncert za harmoniko Eduarda Demza ter skladbo za komorni orkester in harmoniko Thomasa Larcherja, s katerim precej sodelujem. Igral sem krstno izvedbo njegovega violinskega koncerta, v katerem ima harmonika velik part, na Dunaju, pa v Saarbrücknu, igrati bi moral tudi v Amsterdamu, a sem odpovedal, ker sva z ženo na isti dan pričakovala otroka.

Drug krog so mladi slovenski komponisti. Po zanimivem naključju sem igral skupaj z Urošem Rojkom, čigar glasbo sem veliko izvajal že prej. Od takrat še več sodelujeva in tudi skupaj igrava. Tu so seveda še Vinko Globokar in mnogi mladi slovenski ustvarjalci, Bojana Šaljič Podešva, Matej Bonin, Petra Strahovnik, Nana Forte in drugi. Zdi se mi, da je znanstev po vsakem koncertu več.

Zanimivo je, da poleg sodobne igrate tudi staro glasbo. Kako to?

Že kot dijak in tudi kot študent sem igral veliko stare glasbe. Med študijem sem zelo hitro začel obiskovati profesorje za čembalo, organiste, dirigente in druge specialiste za staro glasbo, ker me je zanimala historična izvajalska praksa, hkrati pa sem si želel sam izoblikovati kriterije, kaj naj igram in česa ne. Zdaj se veliko posvečam baročni glasbi, pisani za čembalo. Ničesar ne prirejam. Igram iz originalnih rokopisov Bacha, Couperina, Rameauja, Händla pa tudi Scarlattija, Frescobaldija...

Zdi se mi, da bi mi detajlno artikuliranje in fraziranje dolgoročno nekako ušlo, če bi igral samo sodobno glasbo. V večini sodobnih skladb so te stvari bolj grobe, ker so nekatere druge bolj pomembne. Staro glasbo zato vadim zaradi kulture igranja, tudi če je ne izvajam. Opazil sem, da sodobno glasbo lažje izvajam, če igram tudi staro glasbo. Po resnici povedano pa je povpraševanje zanjo majhno. Vsak, ki želi slišati Goldbergove variacije, raje poišče pianista, če že ne čembalista, kot pa akordeonista.

Igranje na inštrument je zame večplastno. Je neke vrste šport, pri katerem moraš skrbeti, da si v dobri fizični kondiciji, zato je na primer dobro ves čas vaditi tudi stare mojstre. Poleg tega je treba biti vztrajen, natančen in discipliniran. Kot delavec zjutraj vstanem in začnem vsakodnevno rutino študija partitur pa tudi organizacije vse birokracije, potovanj, koncertov itd. Seveda pa je ključni del kreativnost. Težko je, če manjka katerakoli od teh treh komponent.

Poleti ste sodelovali na festivalu stare glasbe v Radovljici. Umetniški vodja festivala, gambist Domen Marinčič, je prav tako študiral v Trossingenu. Gre za študentsko navezo?

Poznava se iz Trossingena, kjer je Domen študiral in kjer je bil zelo močan oddelek za staro glasbo, saj so tam poučevale svetovne zvezde te glasbene zvrsti. Z Domnom sva se sicer bolj redko srečevala, a sva se vedno veliko pogovarjala, zdaj pa se dogovarjava tudi, da bi skupaj igrala.
Vaše ukvarjanje z glasbo je večplastno, saj tudi poučujete.

Za akordeonista sem precej ozko usmerjen. Splošen trend je, da klasično izobražen akordeonist, ki želi preživeti s svojim inštrumentom, igra klasično glasbo, sodobno, narodno, jazz, tango, etno... V nekem obdobju sem se odločil, da se bom posvetil historični izvajalski praksi baročnih skladb za čembalo in sodobni originalni glasbi za harmoniko. Sodelujem v elektroakustičnih projektih in se posvečam sodobni improvizaciji. To me za zdaj izpolnjuje in okupira ves moj delovnik in večino prostega časa. Dobivam pa tudi vedno več vabil za mojstrske tečaje in poletne šole. Poučevanje me sicer veseli, a trenutno nikjer ne učim redno. Malo zato, ker nimam časa, pa tudi ustrezne ustanove oziroma lokacije še nisem našel.

Koncert sodobne glasbe pri nas je bolj eksces kot pravilo.

Škoda je, da je pri nas malo publike, ki jo takšna zvrst glasbe zanima, pa tudi izvedb sodobne glasbe, ki je aktualna, ki raziskuje, ima sporočilo in je osvobojena vseh tradicionalnih okvirjev, je malo. A ne želim se ukvarjati s tem, česa ni in kako bi lahko bilo. Predvsem me zanima, kaj lahko prispevam k temu, da bi se stanje izboljšalo. Moja želja je, da čim več igram, naročam nova dela in to glasbo kar se da dobro predstavljam občinstvu. Če nas bo v Sloveniji več takih, se bo tudi pri nas stanje s publiko, ponudbo, kvaliteto novih skladb in izvedb spremenilo na bolje. Nočem se obremenjevati z negativnimi stvarmi, posvečam se pozitivnim.

Kot glasbenik ste se primerjali s športnikom, kar tudi v resnici ste. Poleti ste z odpravo osvojili kitajskega sedemtisočaka.

V prvi vrsti sem glasbenik, se pa rad ukvarjam s športom, tečem, kolesarim, z alpinizmom se ukvarjam dobrih dvanajst let. Opravil sem državni izpit za alpinista, a se imam bolj za kampanjskega plezalca. Kadar imam čas, sem veliko v hribih. Letošnja odprava je do zadnjega visela na nitki. Nameravali smo plezati na jugu Kirgizije, vendar zaradi nemirov nismo mogli tja, zato smo se odločili za Kitajsko, za 7546 metrov visoki Mustagh Ata. Vzpon sem zaključil s smučarskim spustom z najvišje točke.

Z alpinizmom se ukvarjate dvanajst let. Zakaj ste začeli?

Predvsem zato, ker imam rad hribe, naravo in gibanje. Zame je alpinizem tudi spoznavanje samega sebe. Ko si prepuščen samemu sebi, nekje daleč od varnega vsakdana, se učiš samokontrole in reagirati v kritičnih situacijah, spoznavaš se in osebnostno rasteš. Zame je to zelo dragoceno in mi v vsakdanjem življenju zelo koristi.

Da se osredotočate samo na bistveno?

To, pa tudi, da se znam obvladovati in ločiti pomembno od manj pomembnega. Alpinizem mi omogoča, da se popolnoma oddaljim od glasbe in se ji zato lahko potem lažje in še bolj približam. Vzponov ne jemljem toliko kot športne dosežke, ampak bolj kot doživetja, ki celostno delujejo name. Za te izkušnje ne potrebujem tujih gora. Najraje grem pozimi v slovenske hribe. Sam.

Vlečete vzporednice med alpinizmom in glasbo?

Veliko izkušenj je, ki mi z enega področja pomagajo, da sem boljši pri drugem in obratno. Hribi pa mi tudi pomagajo vzdrževati kondicijo, ki jo še kako potrebujem pri igranju harmonike.

Stereotip o glasbeniku, ki se v bojazni pred poškodbami izogiba športa, je presežen. Pianist Bojan Gorišek je na primer strasten kolesar, toda alpinizem, mraz, vaši prsti...

Za seboj imam neprijetno izkušnjo, ki je bila zame zelo pomembna. V času študija mi je šlo že zelo dobro, veliko sem vadil, koncertiral in s slabo tehniko vadil tudi klavir. Posledica je bila hudo boleča: vnetje kit. Bilo je grozno, obiskal sem okoli štirideset zdravnikov, na koncu, se mi zdi, je bilo vse že psihosomatsko in malo je manjkalo, da nisem vsega skupaj obesil na klin. Krizo sem prebrodil, dala pa mi je tudi spoznanje, da se lahko poskušam zavarovati, kolikor hočem, pa se mi vedno lahko zgodi kaj banalnega, na primer da mi spodrsne na cesti ali se spotaknem na domačih stopnicah. Želje po gorah ne bom opustil samo zato, ker bi se mi morda lahko kaj zgodilo. Če si previden, če veš, kaj počneš, lahko tudi v hribih tveganje zmanjšaš na minimum in ta stereotip, da je biti alpinist strašno nevarno, sploh ne drži. Moj glavni cilj je vedno priti s hribov živ in zdrav…

... ste pa najboljši akordeonist med plezalci...

... med akordeonisti, ki so alpinisti in igrajo to zvrst glasbe, najbrž res... (smeh)

V letošnjem letu ste štipendist ministrstva za kulturo. Za kaj boste izkoristili ta čas?

Za poglobljen študij in organizacijo stvari, za katere drugače nimam časa. Za zdaj sem krstno izvedel šest novih skladb slovenskih avtorjev, imel sem nekaj delavnic in tečajev, predelal sem Rameaujev Cinque Pieces, do konca leta bom izdal zgoščenko itd.

Kaj bomo lahko slišali na plošči?

Posnel bom dela za solo akordeon treh slovenskih in treh tujih avtorjev. Gre za skladbe, ki so bile bodisi napisane zame ali pa sem jih na neki način obudil ali preoblikoval, kot na primer že omenjeni Dialog o zraku. Zgoščenka bo izšla pri založbi Linnomable. Pri njenem izidu pa mi pomaga zavod Sploh.

Snemate za različne radijske postaje po Evropi, nastopate v mnogih komornih zasedbah z uveljavljenimi glasbeniki, orkestri... Lahko s tem akordeonist na svobodi preživi, čeprav ne igra etna in folka?

Se da. Ampak ni enostavno. Predvsem zato, ker sem se pač tako odločil in nisem v središču dogajanja, v Berlinu, Parizu... Živim v Slovenskih Konjicah. To pomeni, da precej potujem. Za zdaj sem vesel, da imam dela dovolj in kar nekako gre, čeprav imam precej razburkano življenje. Včasih delam več, čas, ko manj nastopam, pa izkoristim za priprave. Vendar pa lahko tako delam predvsem z velikim razumevanjem in podporo družine.