Karl je vedel: četudi bo treba skozi trnje, četudi bo treba čez nepremostljive ovire, četudi bo treba spati s sovražnikom – Janez bo dobil svoj svetilnik. Hudiča, saj imamo patrie za prehod skozi trnje, pa pontonski most za nepremostljive ovire... Karlov miselni vzorec je zasedel trikotnik svetilnik-obala-morje, logični koncept vsakega pomorca, ki besede krma in premec uporablja, ker dobro zvenijo, njihov pomen pa mu je neznan. Novembra naslednjega leta, utrujen od premetavanja trikotnika po možganih zdaj levo, zdaj desno, Karl končno spregleda: rešitev je na dlani. Rusi so začeli pritiskati, naj se Slovenija končno odloči, kako naj bo poplačana za dolg, ki je ostal po Sovjetski zvezi. In Karl je ugotovil, da v nekdanjem Leningradu in Vladivostoku sestavljajo ladje, ki jim po rusko rečejo svetljak. Janezu bo podaril ruski svetilnik!

Nič ni pomagalo prepričevanje tistih, ki poznajo kakšno besedo več kot zdrastvujte, harašov in nasvidanje, da bi bilo pametno pogledati v kakšen slovar, ker mogoče ruski svetlijak ni slovenski svetilnik. Ne. Karl je bil odločen in na dan, ko je evropski parlament sprejel resolucijo o vlogi športa v izobraževanju, je Slovenija podpisala pogodbo, s katero je s police ruske orožarne izbrala vojaško ladjo razreda svetljak. Svetilnik, po Karlovo.

Dve ladjedelnici sta se ponudili, da izdelata najbolj nenavadno naročilo v zgodovini, namreč svetilnik, ki je po vseh karakteristikah spominjal na vojaško patruljno ladjo, na las podobno tistim, ki so jih izdelali tudi za vietnamsko vojsko. Karlu je nekdo spet prišepnil, da ime ladjedelnice v Sankt Peterburgu pomeni diamant, medtem ko ima ladjedelnica v Vladivostoku povsem običajno, nič kaj seksi ime Vzhodna ladjedelnica. Prav to je želel biti Erjavec: diamant v kroni Janeza Janše. Dober mesec pred volitvami, na katerih Karl ni dobil podpore volilcev, so začeli ruski mojstri v ladjedelnici Almaz variti skoraj 50 metrov dolg in 9,2 metra širok svetilnik.

Ko so zvečer prihajali domov k ženam, otrokom in ljubicam, so jim z žarom, kakršnega premorejo le tisti, ki z lastnimi rokami ustvarjajo zgodovino, razlagali, kakšen svetilnik gradijo. S tremi nemškimi motorji. Takšnega, ki bo lahko s polnim rezervoarjem deset dni na morju. Žene/ljubice so jim tipale čelo in razmišljale, kakšne hudičeve hlape morajo njihovi možje/ljubimci vdihovati v ladjedelnici, da blodijo o svetilnikih z motorji... Julija lani se je zgodba za ruske delavce, njihove žene/ljubice, kolikor jih je še ostalo zvestih v delirij pahnjenim delavcem, končala. Za delavce svetilnik, za vse druge ladja razreda kresnička je bila pahnjena v Severno morje in pripravljena za daritev premierju, ki takrat ni bil več premier.

A z zamenjavo oblasti se je zgodilo razsvetljenje, da je ladja pač ladja, ne svetilnik, ne glede na to, kako močno si je Karl, zdaj v stolčku okoljskega ministra, to želel. Nezaželeno dete je ždelo v ruskih vodah in čakalo na krušne starše. A ti so se obnašali, kakor da jih je sram. Kot najstniki, ki so hoteli iPod, pa so jim sorodniki za rojstni dan kupili ušivi mp3. A posel je posel, ladjo/svetilnik je bilo treba prevzeti, ergo vzljubiti, ker pripeljati od vseh zavrženega pankrta v domačo luko se pa res ne spodobi.

Tako je tudi ministrica Jelušičeva po letu premišljevanja spremenila svoje mnenje: kar je bilo še lani nebodigatreba, je v nedeljo ob spremljavi večnamenskih topov in večnamenskega orkestra pozdravila z navdušenjem, povsem primerljivim z ekstazo Erjavčevega Karla, ko je na seznamu ruske ponudbe našel svetilnik. »S to ladjo bomo, tako kot smo z ladjo Ankaran, dokazali, da smo pomorska država, ki o tem, da je pomorska, ne samo govori, ampak za to tudi nekaj naredi,« je prežeta z novim ponosom razložila ministrica. Ker, da je država pomorska, ne šteje toliko akvatorij, bolj štejejo ladje. Za dokaz, da je Slovenija pomorska država, je tako neizpodbitno kriva v prevodu izgubljena zaveza Karla Erjavca, da dokaže, da smo svetilnik. Pa razumi...

Zdaj je torej kresnička z imenom Triglav, za katero so si Rusi prečrtali 37,5 milijona evrov iz knjižice z dolgovi, pri nas. Gospodarji proračuna si vest mirijo z razlago, da je ladja večnamenska. A z večnamenskostjo je tako: vse je večnamensko. Tudi tank je lahko po tej logiki večnamensko vozilo. Lahko je orožje. Lahko je učilnica na prostem za mehanike motorjev. Lahko je vlečno vozilo. In lahko je spomenik. Tudi oklepnika valuk in svarun sta lahko večnamenska... Skratka, tisto, kar je privezano v Luki Koper, ni večnamensko plovilo. Je vojaška ladja, kar potrjujejo top na njenem krovu, dva mitraljeza in raketni sistem. Ko bo posadka ladje pomagala morebitnim ponesrečencem na morju ali sodelovala pri čiščenju morja po kakšnem večjem razlitju, bo to še vedno vojaška ladja, za hip postavljena v drugo funkcijo.

Triglav bo neprimerno več privezan ob pomolu, kot bo plul po morju. Plul bo kvečjemu deset dni na mesec, prav toliko, kot je njegova »samozadostnost« na morju. Za »drobne stroške« na privezu – samega priveza namreč država v skladu z uredbo, ki za domače vojaške ladje (a zdaj je pa ladja vojaška, ne več večnamenska?) ne predvideva plačevanja pristaniških pristojbin oziroma pristojbine za privez, ne plačuje – bo država letno odštela 60.000 evrov, kar je precej več, kot če bi ladjo privezala v portoroški marini.

Pritiski, da naj se vojska oziroma kar država znebi simbola pomorske države, gotovo ne bodo popustili. A ministrica ima trden argument, zakaj bi bila to napaka. S Triglavom smo v Nato pripeljali Rusijo. Prodati jo bi pomenilo izdati Rusijo. Še huje: pomenilo bi prodati zaupanje nove zaveznice, ki je sicer iz dolžniške knjige izbrisala za dve ladji dolga. Vietnamu je namreč ladjo istega razreda in podobne konfiguracije prodala za 15 milijonov evrov. Je pa res, da so Vietnamci naročili, plačali in dobili vojaško ladjo. Karl pa je naročil svetilnik, plačal vojaško ladjo, Ljubica pa je dobila večnamensko vojaško-reševalno-pedagoško-raziskovalno ladjo. Semantika včasih stane...