Kot pravnika me seveda zanima zlasti erozija zaupanja v pravo, čeprav se zavedam, da so vse navedene vrste zaupanja med seboj povezane. Vendar je erozija zaupanja v pravo že tolikšna, da vzbuja javni občutek, da Slovenija ni več pravna država. To pa je gotovo vprašanje, ki si ga moramo postaviti ob dvajseti obletnici osamosvojitve – kaj je šlo narobe, da je stopnja nezaupanja v Slovenijo kot pravno državo tolikšna?

Osamosvojitev kot pravni projekt

To vprašanje je še toliko pomembnejše, ker je bila osamosvojitev v bistvu zasnovana kot pravni projekt. Utemeljena je bila na pravici naroda do samoodločbe in bila je dosledno izpeljana s pravnimi akti – od samega plebiscita preko Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracije o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju iz junija 1991, pa do ustave iz decembra 1991. Nikakor ne trdim, da je bilo to dovolj – če ne bi bilo prizadevanj za oblikovanje začetkov slovenske vojske in poguma vseh, ki so se borili proti JLA, je vprašanje, kako bi potekala osamosvojitev, če sploh bi. Vendar je pomembno, da smo vedeli, da imamo prav in da je pravica na naši strani.

Duh tega zaupanja v pravo je bil pomemben temelj oblikovanja Republike Slovenije. Zato ne preseneča, da je že v 2. členu ustave določeno, da je Slovenija pravna država. Mislim pa, da je bilo zaupanje v pravo utemeljeno zlasti v reakciji na prejšnji sistem, za katerega nikakor ni mogoče uporabiti oznake pravna država. Pravna država je namreč tista, ki je podvržena lastnemu pravu in kjer lahko človek pred neodvisnim sodiščem varuje svoje človekove pravice pred državnimi organi. Zato je za pravno državo bistveno, da ima ustavo, ki zagotavlja človekove pravice, in sistem delitve oblasti, ki zagotavlja med drugim neodvisnost sodišč in sodnikov.

Te strukturne zahteve pa nikakor še niso dovolj. Institucije niso stroji, ki bi delovali samodejno, pač pa so v njih ljudje, ki so boljši ali slabši, bolj ali manj zmotljivi, skratka, nikdar popolni. Zato je pomembno, da je v družbi vzpostavljen tudi sistem odgovornosti in da ljudje zaupajo, da institucije delujejo dobro.

Svoboda in njene meje

Osamosvojitev je z demokracijo prinesla tudi najpomembnejšo pridobitev – razširjeno polje posameznikove svobode. To je bilo za nas vse še posebej dragoceno, saj smo se spominjali omejitev različnih svoboščin v prejšnjem režimu, od svobode govora in javnega nastopanja pa do banalnih reči, kot je drenjanje na mejnih prehodih.

To polje pomeni tudi svobodno gospodarsko pobudo, ki je nujna za učinkovito gospodarstvo. Danes lahko beremo, da se je liberalni model gospodarstva izčrpal, da je bil pravzaprav temeljni vzrok sedanje krize in da ga je treba v temelju spremeniti. Sam temu odločno nasprotujem, saj je v človekovi naravi, da je svobodno bitje, zato so poskusi v temelju odpraviti svobodo na kateremkoli področju neskladni s človeško naravo in dolgoročno obsojeni na neuspeh.

Vendar pa svoboda v družbi ni pravica početi karkoli, kar ni izrecno prepovedano. Svoboda vsakega človeka je omejena s svobodo drugih in svoboda vseh s skupno koristjo. Svoboda je zlasti odgovornost upoštevati drugega in ves čas ravnati v skladu s temeljnim pravilom sožitja v človeški družbi, ki ga najdemo že v Svetem pismu: ne stori drugemu tistega, kar nočeš, da drugi stori tebi.

Ravno to temeljno bistvo odgovornosti v svobodi pa nam je zadnjih 15, 20 let nekako izginilo. Najprej se je v gospodarstvu uveljavilo načelo, da je najbolje uspeti na plečih neuspeha drugega, saj so tako profiti največji. Začelo se je s t.i. divjim lastninjenjem, nadaljevalo z menedžerskimi prevzemi in na koncu s t.i. tajkunskimi nakupi, ki so bili podprti z zelo slabo zavarovanimi posojili. Bogateti na račun drugega je postalo skoraj vrednota.

V resnici pa to seveda ni vrednota, ampak odsotnost vsakršnih vrednot. Kriza je to razvrednotenost zgolj razkrila in jo celo stopnjevala do najhujše razčlovečenosti, ki smo jo lahko videli v nekaterih primerih bede delavcev družb v stečaju. Pri tem ta odsotnost vrednot ne bi nikdar uspela, če ne bi bil tak razvrednoten liberalizem podprt v politiki države, bodisi pod krinko varstva »družinske srebrnine« pred tujci bodisi varstva nacionalnega interesa v gospodarstvu. Razvrednotenost je našla pot v najvišje državne institucije in kratko bivanje politikov na oblasti je postalo priložnost za iskanje lastnih koristi.

Erozija zaupanja v pravo

Zlasti slednje pa je povzročilo erozijo zaupanja v pravo. Pravo ni v svojem bistvu nič drugega kot v tisočletjih zbrana izkušnja o tem, kakšna morajo biti v družbi pravila o sožitju med ljudmi. Pravo je legitimno le, v kolikor se sklada s splošnimi predstavami o tem, kaj je prav in pravično. Hkrati mora pravo biti tako, da pomembno prispeva k oblikovanju pojma pravičnosti, saj je njegov pomemben namen, da s tem integrira družbo.

V svobodni družbi je hkrati pravo tisto, ki postavlja omejitve svobodi posameznika tam, kjer ta trči ob svobodo drugega ali ob splošno korist. Ni se mogoče zanesti, da bodo vsi ljudje imeli visoke etične norme in bodo ravnali v skladu z njimi. Zato imamo pravo in institucije, ki so dolžne skrbeti za njegovo spoštovanje. Vendar pravo in te institucije niso vsemogočni, ampak lahko delujejo le v omejenem številu primerov. Splošne razvrednotenosti v družbi pravo ne more popraviti, nasprotno, ta razvrednotenost poslabša zaupanje v pravo. Manjše zaupanje v pravo pa še poveča krizo vrednot, in tako se nezaupanje v pravo in splošna etična kriza v družbi zapleteta v usodni začarani krog vzrokov in posledic.

Kriza pravne države ni toliko rezultat slabega delovanja sodišč in drugih institucij pravne države, kot predvsem skrajno neetičnega, koruptivnega in pogosto kriminalnega ravnanja medsebojno prepletenih političnih in gospodarskih elit. Odveč bi bilo naštevati vse nikoli razčiščene afere in zgodbe, ki so v ljudeh porušile zaupanje v poštenost tistih, ki izvršujejo oblast ali vodijo največje gospodarske družbe. Od tod do splošnega nezaupanja v družbi je le še korak. Sodišča te poplave ne morejo preprečiti.

Seveda ne trdim, da niso sodniki in drugi pravosodni funkcionarji ničesar krivi za zmanjšano zaupanje v pravo. Dogajanje v zvezi z izvolitvijo novega predsednika Vrhovnega sodišča RS je naravnost paradigmatično – sodniki tega sodišča ne zmorejo, da bi kolegialno med seboj izbrali tistega, ki je primeren za to funkcijo, ampak v medsebojnih sporih rušijo zdaj enega, zdaj drugega kandidata. Predsednik vrhovnega sodišča bi moral biti nesporna avtoriteta brez resnih dvomov glede njegovih preteklih ravnanj in ugledna oseba, ki ji zaupajo vsi, saj gre za simbolnega predstavnika vsega slovenskega sodstva.

Tudi učinkovitost organov pregona bi morala biti večja, pri čemer se morajo ti organi zavedati največje družbene nevarnosti, ki izhaja iz zgoraj opisanega ravnanja političnih in gospodarskih elit, za katere se zdi, da so onkraj zakona. Na koncu je glede zaupanja v pravo največji problem prav to, da imajo ljudje občutek, da za te elite pravo ne velja in da si lahko dovolijo vse. Tako je avtoriteta prava poteptana in nihče se ne čuti več zavezanega, da bi ga spoštoval.

Kaj storiti?

Za izboljšanje položaja glede zaupanja v pravo moramo začeti tam, kjer se je začel vzrok za njegovo tako dramatično poslabšanje – pri gospodarskih in političnih elitah. Spomniti se je treba Konfucijevega izreka, da je za vlado najpomembneje, da je ljudem za zgled in da s tem nikdar ne preneha. Zlasti funkcionarji izvršilne veje oblasti morajo glede svojega etičnega ravnanja in usmerjenosti v javno korist biti tak zgled. Tega se moramo na volitvah vsi spomniti, kajti na koncu imamo tako vlado, kot si jo zaslužimo. Bolj kot politična pripadnost, dober program ali lep nasmešek na televiziji je pomembna poštenost kandidata. Izvršilna oblast mora tudi glede spoštovanja prava biti zgled. Ne sme se več zgoditi, da vlada preprosto ignorira prevzete obveznosti in arogantno trdi, da jih ni dolžna izvršiti.

Za vzpostavitev zaupanja v pravo pa moramo več storiti tudi pravniki, kjerkoli že delamo – na sodiščih, v drugih državnih organih, zasebnem sektorju ali na fakulteti. Kolikor nam funkcija ali služba dopušča, moramo opozarjati na krizo zaupanja v pravo, dogodke, ki jo še poglabljajo, in storiti vse za vzpostavljanje avtoritete prava in institucij pravne države. Moč prava je v argumentih – če javno predstavimo argumente za tako ali drugačno odločitev, s tem krepimo legitimnost in avtoriteto prava.

Na koncu pa se mora tudi vsakdo izmed nas sam vprašati, ali ravna do drugih etično, ali ravna v skladu s svojim prepričanjem o tem, kaj je prav in pravično, ali sam ne izkoristi priložnosti za kakšno korist na račun drugega ali javnega interesa. Pravo namreč ne biva na sodiščih, v pravnih knjižnicah ali hodnikih oblasti, pač pa med ljudmi, v vsakomer od nas. Zato lahko le skupaj spet vzpostavimo zaupanje v pravo.