To razumevanje ustroja sveta očitno postaja matrica, ki je na naših tleh dobila domovinsko pravico. Gre le za enostavno preštevanje, banalno izrekanje pripadnosti in ostro nasprotovanje drugi strani. Logično je, da z druge strani ne more priti nič dobrega. Saj je že v načelu nesprejemljivo, ker ni naše. To se zdaj dogaja tudi novemu zakonu o RTV. Ni šans, da ena stran v njem najde kaj dobrega. V njem lahko prepozna le grožnje. Razumljivo je, da nekdo pač brani stanje, ki ga je sam vzpostavil. Razumljivo je tudi, da se vsak boji sprememb, še posebej tisti, ki ga te spremembe zadenejo. Ni pa razumljivo, da zdaj angažira kompletno javnost za nekaj banalnih statusnih popravkov na nacionalki. Da začne v tem zakonu prepoznavati hudiča, ki je tako napadalen, da je treba zato hoditi na referendum. Bog se nas usmili. Dragi Bog, če nas gledaš, upam, da se vsaj zabavaš. Zabavaš ob vseh norostih, ki bodo šle kmalu v pozabo.

Zato mi ne tam gori počit od smeha, ko boš slišal, da je novi zakon naperjen proti pokončnim in neustrašnim novinarjem na tem javnem zavodu. Da obstajajo seznami tistih, ki so tam nezaželeni in bodo odstreljeni po hitrem postopku. Da se bo v temeljih zamajal demokratični red in bo komunajzerska banda spet prilezla iz kanalov in po vrsti zjebala vse pridobitve novega reda in nove televizije. Te nove televizije, ki se je odločno uprla rdečkarjem, ki se niso hoteli predati in so še vedno rovarili po javnem zavodu.

Vse skupaj spominja na vzgojne pravljice za male otroke. Tam obstaja ves čas grožnja katastrofe, če se otrok ne bo ravnal po zapovedih staršev. Pri nas se grožnja restavracije preteklega režima pojavlja na vsakem koraku. Prepoznana je v vsaki potezi, ki ni po godu našim. In najbolj perverzno bo zdaj do sredine decembra spremljati vse neumnosti, ki bodo izrečene v bran trenutnega stanja na nacionalki. To, da so odgovorni zafurali ugled te bajte, pripeljali gledanost programov na nulo, popolnoma zgrešeno tekmovali s komercialko in metali denar skozi okno za produkcijo bebavih žajfnic, kvizov ali ne-zabavnih oddaj, ne bo zanimalo nikogar več. Diskusija bo premeščena na drugo polje. Polje groženj in sejanja strahu.

Nikogar ne bo več zanimalo, da so zadnjo etapo te agonije vodili ljudje, ki o televiziji niso imeli pojma. Da so se s tem še javno hvalili, češ, koliko so se v teh letih o njej naučili. Še čudno, da ni nihče izjavil, kako mu je bila v bistvu ta igračka všeč.

Ja, vse spominja na igračkanje. Igračkanje z neko resno institucijo. Premetavanje figur in programov. Vrtičkarstvo na klasičen slovenski način. Grajenje plotov in prerekanje o koščkih zemlje.

Iluzija je, da lahko kakršenkoli zakon spremeni to stanje. Že zdavnaj sem zapisal, da bi bilo treba nacionalko ukiniti in vse začeti znova. Začeti pri temeljih. Pri naročnini na primer. Ali redefiniciji statusa. In se znebiti občutka, da je ta koliba del vojnega plena. Del tistega krasnega sveta, ki ga osvojijo zmagovalci volitev. Sestavni del vladanja in testiranje moči vplivanja. Nacionalka je bila in bo zato vedno privlačna za vsako politično opcijo. Je preveč rajcig in preveč pred nosom.

Naj bo nekaj jasno: nikoli v zgodovini nacionalka ni bila neodvisna. In skozi to zgodovino so jo vodili bolj ali manj prikriti politični odvisniki. Nekateri celo z dobrim nosom za medij in program. Nekateri popolni analfabeti. Vse to je rezultiralo v stanju, ki ga imamo. Drsenju v podpovprečnost in brezbrižnost. Z vsakim zdrsom večja apatija zaposlenih in popolna programska izguba kompasa.

To, da odgovorni jamrajo, kako so dobri, ljudstvo pa jih ne razume, ne bo več vžgalo. Bo pa vžgala misel, da se z novim zakonom lomijo hrbtenice najbolj pogumnim borcem na nacionalki. Tistim našim, ki tudi dobro komunicirajo z našimi. Za katere ni pomembno, koliko znajo, ampak kako dobro se ujemajo z nadzorniki. Tako kot mnogi direktorji v tej deželi, ki so le figure na šahovnici. Dobri toliko, kolikor odigrajo potezo gospodarjev. In znajo poslušati. Jasno prenašati navodila. Od zgoraj navzdol. Zato je bil do zdaj edini pravi zakon za nacionalko vojna depeša. Redko napisana, saj so pravi izvajalci želje gospodarjev prepoznali tudi takrat, ko so molčali...