Stara zmota ima več prijateljev kot nova resnica.

nemški pregovor

Iz ust premierja Boruta Pahorja smo slišali ambiciozno geslo o Sloveniji – Silicijevi dolini. Ne vemo, katere adute ima še v rokavu in kakšne optimistične napovedi še lahko pričakujemo. Z gotovostjo pa lahko rečemo, da se bo to prav kmalu pokazalo v reševanju gordijskega vozla – TEŠ6. Visokozveneče besede so namreč v globokem nasprotju z njegovimi zagotovili šaleškemu lobiju, da se projekt TEŠ6 nadaljuje. Ampak pravo vprašanje se glasi: zakaj si gospod premier projekta ne upa (želi) ustaviti ali ga vsaj »globoko« zamrzniti, dokler se ne razčisti spornost projekta in predložijo alternative. Kajti politika, ki odloča na pamet oziroma pod pritiskom protagonistov »izvršenih dejstev« in brez enakovredne obravnave alternativ, si ne zasluži zaupanja državljanov niti ne opravičuje svojega izvornega imena. Prav tragikomično je, da si moramo zdaj državljani prizadevati za alternativne rešitve, ki bi jih skupaj s stroko morala iskati politika sama.

Rekonstrukcija in nadgradnja TEŠ

Eden izmed alternativnih predlogov v prizadevanjih za zaustavitev projekta TEŠ6, ki ga s tem dajemo v javno obravnavo politiki in strokovni javnosti ter številnim zagovornikom projekta TEŠ6, je ponovno aktualna rekonstrukcija in nadgradnja obstoječih zmogljivosti v TEŠ. V svetu je to uveljavljena in uspešna praksa.

Znanih je veliko primerov uspešne rekonstrukcije termoelektrarn, s povečanjem izkoristka od 5 do celo 10 odstotnih točk. Rekonstrukcija se izplača že, če se doseže, ob povečanju izkoristka, še podaljšanje življenjske dobe za 10 do 15 let (na primer bloka 4). S tem bi pridobili potreben čas za postopno prenehanje rudarjenja.

Zdajšnji predlog ni popolnoma nov. Prvi ga je objavil profesor energetike dr. Donlagić, zdaj pa gre za nekoliko drugačno varianto. Predlog je v dani situaciji lahko zelo dobrodošel, saj na vseh področjih primanjkuje denarja in povsod se iščejo rezerve in omejuje trošenje. Zato je nujno, da se tudi v energetiki uveljavi racionalno in premišljeno investiranje. Predlog je vzdržen kompromis med energetsko sedanjostjo in okoljsko prihodnostjo. Postaja pa aktualen tudi zaradi stopnjevanja pritiskov iz Šaleške doline. Ti izzvenevajo v občutek, da se ljudem želita odvzeti delo in zaslužek.

Slovenija in Šaleška dolina z njim dobita možnost, da se odločitev o prenehanju rudarjenja odloži na primernejši čas – čez 7, 10 ali 15 let, ko bo morebitno nadaljevanje kurjenja lignita možno z novimi, čistimi tehnologijami ali pa bo sprejeta dokončna odločitev o zaprtju rudnika.

Rekonstrukcija in nadgradnja TEŠ zahteva le minimalni investicijski vložek, s tem pa odpade »usodnost 40-letnega obratovanja«, ki je vezana na milijardno investicijo v TEŠ6. V nekaterih polemikah o TEŠ6 je bilo tudi iz vrst vodilnih v TEŠ in HSE večkrat poudarjeno, da je TEŠ6 nujen zato, da zagotovi potrebe po elektriki v prehodnem obdobju, to je do tedaj, ko se bodo z večjo močjo uveljavili novi obnovljivi viri, hidroenergija in, pogojno rečeno, morebitni dodatni jedrski blok, NEK2.

Opisana kratkoročna, premostitvena vloga TEŠ6, kakorkoli se zdi na videz tehnično dorečena, pa je vendarle za okroglo milijardo predraga in zato za Slovenijo nesprejemljiva, saj lahko isti cilj dosežemo z nekajkrat manjšim vložkom v rekonstrukcijo, to je obnovo in nadgradnjo obstoječih blokov 4 in 5. Pri tem gre za več učinkov hkrati: dvig izkoristka, povečanje moči, zmanjšanje porabe premoga, znižanje izpustov.

Predlog pa ima še en zelo bistven učinek. Ohranja rudarjenje v Šaleški dolini do časa, ko bodo dozoreli socialni, ekonomski in tehnični pogoji za njegovo prenehanje. Soglasje prebivalstva o tem je bistvenega pomena in se mu ne moreta odreči nobena vlada in nobena civilna iniciativa.

V energetski stroki tovrstne posege imenujejo repowering (Siemens) ali retrofiting (Alstom). Odlični primeri so znani iz Nemčije, Poljske, Južne Afrike, Kanade in tudi drugod po svetu.

Rekonstrukcija z nadgradnjo je cenovno neprimerno ugodnejša – lahko je tudi do 10-krat cenejša – in Slovenije ne postavlja več v dolgoročno brezpogojno odvisnost od tega projekta. Le tako bi Slovenija energetsko suvereno odločala o zamenjavi energentov, ne da bi bila ujetnica nasedle milijardne investicije in njene negativne hipoteke. Zato predlagamo:

a) Prva možnost je rekonstrukcija in nadgradnja blokov 4 in 5 po zgledu Siemensove nadgradnje elektrarne Farge v Bremnu (za nejeverne Tomaže: Turbine and Condenser Modernization in the Farge Power Plant). Rekonstrukcija na ta način pomeni vgradnjo inovativne visokozmogljive turbine ter zamenjavo kondenzatorja in nekaterih manjših vitalnih delov elektrarne ter optimizacijo nekaterih postopkov. Doseženi učinek je bil povečanje izkoristka s 36 na 42 odstotkov (enako, kot je predvideno za TEŠ6). Seveda pa zadeva ni mehanično prenosljiva.

b) Druga možnost je »retrofiting« s koncernom Alstom po zgledu elektrarn na Poljskem in v Južni Afriki. Naj spomnimo: koncern Alstom je sicer dobavitelj glavne tehnološke opreme za TEŠ6 v vrednosti skoraj 833 milijonov evrov (investicijski program TEŠ6, revizija 3, oktober 2009).

Predlog rekonstrukcije blokov 4 in 5 zagotavlja celo več elektrike, kot bi jo zagotavljal TEŠ6. Problem so le naprave za odstranjevanje izpustov NOx. Skupni seštevek moči je čez 700 MW. Pridobili pa bi še dodatno moč.

Za tak poseg naj bi izvedli mednarodni razpis in nanj povabili najbolj znane svetovne dobavitelje tovrstne opreme – Siemens, Alstom, Hitachi, Mitsubitchi in druge. Ti naj si konkurirajo s cenami, kvaliteto in garancijami za izvedbo. Kolikšna bi bila prednost Alstoma, zaradi morebitnih kompenzacij, pa je stvar konkretne ocene na osnovi dobljenih ponudb.

Za učinkovito rekonstrukcijo bi bil zainteresiran tudi zasebni kapital. Država naj v rekonstruirani elektrarni še naprej ostane lastnik, zasebni partner pa je nujen kot korektiv za povečanje učinkovitosti in boljši nadzor naložbe. Vsekakor pa bi tak projekt moral biti v okviru finančnih zmožnosti podjetja.

Primer iz Nemčije seveda ni enostavno prenosljiv v naše razmere. Gre za drugačno surovino – lignit, kar je izziv za naše energetike v TEŠ in druge. Izziv je tudi za univerzo in inštitute. Celotna investicija, če gledamo primerjalno, ne bi smela biti več kot desetino zdajšnje, še ne dokončne cene TEŠ6, to je okoli 120 milijonov evrov. Cene izvedenih tovrstnih rekonstrukcij pri Siemensu in Alstomu kažejo, da je to dosegljivo.

S tem ali podobnim projektom odpadejo vse dileme in polemike glede rudarjenja, prekvalifikacij, gradbenega in okoljevarstvenih dovoljenj, prav tako problem nezaključene finančne konstrukcije TEŠ6, vprašanje zadostnosti zalog premoga, državnih ali holdingovih garancij, problem daljnovoda itd. Skratka, mnogo problemov bi odpadlo, prihranili bi denar in si zagotovili sredstva za prestrukturiranje in razvoj.

Sedanje dogajanje v zvezi s TEŠ6 naravnost spodbuja k tovrstni usmeritvi. Ekonomska situacija naj bi streznila vlado in ministre, da bodo našli dovolj tehtne finančne razloge pa tudi nekaj poguma za ustavitev projekta TEŠ6. Ali pa se zdaj le nadaljuje ista politika z drugimi sredstvi? Temu po mojem služi tudi ideja o enotnem holdingu – slovenskem fuzijskem reaktorju, ki pa ne bo proizvajal elektrike.

Financiranje mimo parlamenta

Sedanji način financiranja energetskih objektov v Sloveniji je milo rečeno nenavaden – iz obnovljivih virov financiramo fosilno energetiko. Kar je seveda razvojni absurd in v popolnem nasprotju z državnimi okoljskimi in razvojnimi prioritetami. V potenciranje tega absurda se je zdaj vključilo tudi ministrstvo za gospodarstvo z novim predlogom za spremembo organiziranosti v slovenski elektroenergetiki.

Kljub uporabi magične besede »sinergija«, ki naj opraviči združevanje v novi HSE, pa akterji pravega namena in cilja teh sprememb niti ne skrivajo več. Velikansko novonastalo premoženje bo omogočilo najetje posojil brez državnih garancij, servisiranje dolga pa bo zagotovljeno z likvidnim denarjem iz hidroenergetike in jedrske elektrarne. Temu sicer uradno pravijo sinergija, vendar gre le za sinergijo kopičenja premoženja in denarnega toka. Tako bo torej garancija za najeta posojila zlahka zagotovljena brez »garancije države«.

Tuji upniki so v tem pogledu vsekakor na varnem. Zelo na prepihu in brez akumulacije pa bo ostalo elektrogospodarstvo, zastala bodo vlaganja v hidroenergijo, nove obnovljive vire in v nove tehnologije, slovenski državljani pa bomo to početje prisiljeni tudi denarno financirati – prek bodoče cene elektrike. Ta bo pogojena tudi z našimi sedanjimi ukrepi, ki bodo učinkovali čez desetletje ali več. Žal pa vladajoča politika gleda le do konca svojega mandata.

Sporočilo slovenske vlade tujim upnikom (EBRD in EIB), prek novega HSE, je nedvoumno: ni problema, za vse bomo jamčili z »našim lastnim« premoženjem, to je z vsemi elektrarnami in podjetji v okviru holdinga. Za povrh pa imamo še eno redko dobrino: imamo ljudstvo, ki vse to plaho ali razumevajoče, večinoma pa zbegano, opazuje. In imamo inteligenco, ki se povečini (z redkimi izjemami) ne odziva ali se celo pretvarja, da stvari ne razume. Ta vrlina oziroma dobrina se finančno sicer ne da ovrednotiti, je pa garant, da bo posojilo varno in bo z bogatimi obrestmi vrnjeno. Vendar, ali res?

Ko bo TEŠ v primerjavi s klasičnimi ali novimi obnovljivimi viri in morebitno jedrsko energijo nekonkurenčen, najetih posojil ne bo mogel vračati. Da bi se to ne zgodilo, bi morala država podražiti ceno električne energije, kar pa bi bilo nesprejemljivo za preostali del gospodarstva. Kako se rešuje takšna situacija, že vemo: banke terjatve pretvorijo v lastniške deleže. Zato je način, ki ga uveljavlja vlada z novim vseobsegajočim HSE, začetni korak k razprodaji slovenskega elektroenergetskega sistema.

Potrebujemo drugačno – tristebrno ureditev

Potrebujemo čvrsto tristebrno ureditev po proizvodnih virih oziroma panogah v treh razvojno, finančno, ekonomsko in organizacijsko neodvisnih stebrih. V svetu se bije bitka med tremi energenti: jedrsko energijo, termoenergijo in obnovljivimi viri. Taka delitev je globalna, je funkcionalna, naravna in logična in jo lahko uporabimo. Sončna in vodna energija nimata nič skupnega s fosilnimi viri – plinom ali premogom. Tudi jedrska energija nima nič skupnega s hidroenergijo. Fosilni viri so skupina zase.

Delitev na tri panoge bi omogočila horizontalne in vertikalne povezave znotraj panoge, predvsem pa povezave s svetovnim razvojem in kapitalskimi trgi. Tako bi dobili resnične, ne pa predvsem finančne in administrativne sinergije, kot jih predvideva vladni predlog.

Vsak steber ima posebnosti in sebi lastna pravila delovanja. Posamezni segmenti znotraj njega so večinoma komplementarni. Iz tega izvirajo dejanski, ne le finančno-administrativni sinergijski učinki. Zdaj jih ministrstvo išče tam, kjer jih je najmanj. Predvideno »triglavo vodstvo« novega holdinga ne more biti nadomestilo za tako ureditev. Trije stebri bi bili:

obnovljivi viri: hidroenergija naj se združi ne glede na teritorij (soške, dravske in savske elektrarne, nekoč bodo tudi elektrarne na Muri) v enotni steber. Tako dobimo steber obnovljivih virov, ki bo nosilec razvoja vseh obnovljivih virov, tudi sonca, vetra, geotermike in biomase. Steber je z lastno akumulacijo sposoben zagotavljati enostavno reprodukcijo in investicije. Tudi v nove energetske vire, ki so zdaj prepuščeni redkim ljubiteljem in samim sebi. Bi pa pomenil panožno koncentracijo zmogljivosti, ki so zdaj lastniško razpršene med številna podjetja z lokalnim predznakom (zgornja Sava, srednja in spodnja Sava, Dravske, Soške elektrarne).

jedrska energija: drugi steber, imenovan GEN energija, naj obdrži samo jedrski del. Steber je sposoben samostojnega življenja in razširjene reprodukcije in tudi večje širitve, če bo in kadar bo potrebna. Interes zasebnega kapitala za sovlaganja je precejšen.

fosilna energija: poleg plina in naftnih derivatov bi si znotraj tega stebra konkurirala tudi zemeljski plin in premog. Primerjave bi bile neposredne in v korist izbire boljših variant. Če bi se fosilna energetika lotevala investicij racionalno, z rekonstrukcijo in nadgradnjo (repowering), se za njeno financiranje ni bati.

Poseben »virtualni steber« je steber URE (učinkovita raba energije) skupaj z ZRE (zmanjšanje rabe energije). Oboje bi moralo biti vseslovenski steber oziroma gibanje v gospodarstvu in v gospodinjstvih. Podprt bi moral biti z ukrepi – spodbudami in progresivnimi tarifami. URE in ZRE sta najčistejši energetski vir. Z obema pa je tesno povezano prestrukturiranje gospodarstva, tudi velikih porabnikov (SIJ, Lafarge, Anhovo, Talum in drugi), ki se zajedajo v naš elektroenergetski sistem.

Našteti stebri bi morali sami skrbeti za enostavno in razširjeno reprodukcijo. Svetovno tekmo treh energentov potrebujemo tudi doma. To pa ne izključuje medstebrnih skupnih naložbenih projektov, na ekonomsko jasnih izračunih in projekcijah – več samostojnih udeležencev je jamstvo, da si bodo gledali pod prste, zato bo možnost neracionalnih ali koruptivnih ravnanj manjša. Triglavo vodstvo novega HSE tega ne zagotavlja in je le formalno pokritje za javnost, ki jo bodo prepričevali, češ da so upoštevali vse interese.

Sinergije znotraj vsakega stebra so nedvomne, tako na delovnem, strokovnem, kadrovskem kot na kapitalskem, organizacijskem in socialnem področju. Gre za resnične sinergije, ne pa zgolj finančne, izvirajoče iz koncentracije kapitala v enem holdingu, za katerega uporabo ni jasnih ekonomskih in razvojnih meril, pač pa le moč in vpliv na državne odločitve.

Uvedba tristebrne ureditve je tudi priložnost za zmanjšanje vpliva regionalnih in lokalnih interesov, ki preko poslancev in ljudi iz ozadja vplivajo na državno politiko.

Ugovori, da potrebujemo predvsem koncentracijo kapitala (na enem mestu), niso upravičeni. Zelo pogosto slišimo tudi geslo Small is beautiful, big is powerfull. To mnenje je povezano predvsem s tem, da v Sloveniji, verjetno zaradi kompleksa majhnosti, preveč malikujemo velikost in velike tvorbe. Kot da je velikost apriorni pogoj za uspešnost. Slovenci ne potrebujemo prevelike centralizacije in koncentracije, potrebujemo pa panožno koncentracijo znanja in kadrov po tehnoloških merilih in zakonitostih. Panožna jedra so bolj transparentna, dajejo boljšo ekonomiko, razvoj stroke, pritok novih kadrov. Ob takšni ureditvi se lahko poveča tudi zmožnost povezovanja in sodelovanja pri novih energetskih projektih.

Nove tehnologije v energetiki so dobro seme razvoja. Njihova rast v svetu je porok, da lahko zrastejo tudi doma. Seveda pa ne na način, kot se dogaja zdaj, da obnovljivi viri financirajo fosilno energetiko. Politika mora to stanje preseči. Zato se mora najprej otresti pritiskov o nepovratnosti investicije TEŠ6 in vzeti v pretres vse alternative. Zdaj tega ni, je samo enostransko favoriziranje projekta TEŠ6, ki niti ni vključen v nacionalni energetski program.

Nismo dovolj bogati, da bi trošili milijarde za tvegane projekte. Neracionalnosti pri drugih projektih (cestni program, telekomunikacije itd.) ne smejo biti alibi za ponovno tovrstno početje.