Strogo ekonomsko gledano so nam namreč Zidar, Černigoj in ostali domoljubni mešalci malte, megle in državnih milijončkov za svoje dvajsetletno čičanje na blagajni domovine izstavili račun v zanje zanemarljivi višini nekaj milijard evrov, kolikor naj bi Republika Slovenija preplačala zgolj avtocestni križ. Drugače rečeno, davkoplačevalci neskončno nam ljubega znakca »Made in Slovenia« nismo nikdar plačali več kot takrat, ko so ga sem ter tja plačani bosanski, makedonski in romunski delavci udrihali na betonske plošče in asfaltne površine poleg logotipa SCT in Primorja.

Največji zidar našega naroda nam torej s svojo izjavo morebiti sporoča zgolj to, da domoljubja ne gre meriti zgolj z ekonomsko logiko, saj ljubezen in predanost, s katero so oni svoje skromne antiglobalizacijske monopolčke hrabro branili pred groznim tujim neoliberalnim okupatorjem, ne bi smeli imeti cene.

Kjer pa ni ekonomske, tam ni potrebe niti po pravni logiki in zakaj bi kdorkoli na kakršenkoli način obsojal ljudi, ki hodijo spat in se budijo z mislijo na dobrobit lastnega naroda in lastne domovine. Takšnih ljudi seveda ne vlačiš po sodiščih, temveč jim postaviš spomenik (predlagam sakralni motiv poslovno-gostilniških srečanj svetega Ivana in njegovih apostolov).

Druga možnost za razumevanje Zidarjeve odkritosrčne izjave, ki se mi ravno tako zdi dovolj verjetna, je, da se namerava pred obtožbami sodišča zagovarjati z dokazovanjem lastne neprištevnosti in je zato prepričan, da mu tovrstno nespametno priznanje barabinstva ne more škodovati oziroma mu v vsem tem cirkusu lahko celo koristi. Še kakšna podobno nepremišljena cvetka in njegova vrhunska odvetniška ekipa bo morala sodnikom dopovedati zgolj to, da je bil njihov klient podobno prismuknjen že od nekdaj. Govorice, da ima Zidar zaradi »neprimernega obnašanja« prepovedan vstop v mnoge tukajšnje gostilne, bodo tej teoriji seveda v veliko pomoč in ni vrag, da se ne bi v skrajni sili dalo najti tudi ljudi, ki bi bili celo »pod prisego« pripravljeni trditi, da neuničljivi gospod ni čisto gladek.

A mene, iskreno povedano, najbolj skrbi tretja možnost, po kateri se dosmrtni direktor s svojo na prvi pogled »šokantno« izjavo zgolj brezsramno šopiri in nam vsem jebivetrsko sporoča, da lahko on, ki pač sliši na ime Ivan Zidar, mimogrede prizna vse svoje grehe, pa se mu v tej državi nič zgoditi ne more. In zelo verjetno je, da je v vsej svoji mogočnosti v to tudi povsem prepričan.

In zakaj tudi ne bi bil? Konec koncev niso razvpiti čistolopatarji prav nobene velike godlje zakuhali povsem sami in resnici na ljubo ni prav nobenega razloga, da bi se zdaj brez svojih neštetih botrov in botrčkov sami z jabolkom v zobeh obračali na ljudskem žaru. Z Ivanom Zidarjem je namreč »poslovalo« staro in mlado naše družbeno-politične scene in verjetno se na tem koncu sveta še ni rodil pomembnež, ki bi se mu uspelo izogniti sprehodom po kakšnem aneksov polnem gradbišču v družbi človeka z modro čelado na glavi. Ta pač že dolga leta ne meša le vode in peska, ampak tudi desne in leve, verne in neverne, velike in male, naše in vaše ter rdeče in bele, vse naštete pa po vsakih volitvah brez težav postroji in prešteje.

Zato res ne bi bilo pošteno, da zdaj po vseh teh letih ta Zidar vseh zidarjev lastnoročno prevzame odgovornost za cele horde odgovornih ljudi, ki so ob njegovih nedavnih besedah kar zazijali in se nasploh tako zelo pretvarjali, da ne vedo, o čem ta človek govori, da jih je od zaigranega začudenja že skoraj pobralo. In mnogi še danes hodijo naokrog z odprtimi usti in vsem hitijo razlagat, v kakšnem šoku so. Pri takšnih rečeh je pač še najbolje biti neizmerno butast in ničesar ne razumeti, predvsem pa nikoli, nikdar in pod nobenim pogojem ne sešteti dve in dve, saj še največji butec zelo dobro ve, da od teh seštevkov lahko boli glava.

Če se bo torej tale naš »novokompovani« odkritosrčnež naposled le odločil, da sodišču zaupa imena vseh posvečenih, ki so ves ta čas zelo dobro vedeli za njegov nadvse izvirni »džoint venčr« z Dušanom Černigojem (upam, da sta svoj poslovni izum pravočasno patentirala), se bo vrsta čakajočih za vstop na sodišče hitro razpotegnila od Tavčarjeve vse tja do Šubičeve, in vprašanje je le, v kateri ulici bi potlej naši parlamentarci lažje zasedali.

A kdo ve, morda gre pri vsem skupaj res le za zafrkancijo in se je Ivan Veliki za to »sporočilo za javnost« odločil le zato, da se bo poslej v sodni dvorani neznansko zabaval ob pogledu na tožilce in sodnike, ki se bodo po »nasvetu od zgoraj« veselo pretvarjali, da o ničemer izrečenem nimajo pojma. Morda sta se s primorskim baronom Duškom celo zmenila, da malo zares in malo za hec preverita, kako daleč gre lahko vsa ta kolektivna maškarada v državi, v kateri že od nekdaj nihče ničesar ne sliši in ničesar ne vidi.

In če za konec napišem, da tega, kaj nam je v resnici s svojim priznanjem želel sporočiti Ivan Zidar, bržčas ne bomo nikoli izvedeli, mi bodo ti ljudje najbrž neznansko hvaležni.