Mnogi se te posebnosti niti ne zavedajo, saj se maskira kot eden izmed običajnih načinov funkcioniranja. »Zame je opisovanje sinestetičnih doživetij isto kot razlagati, kako uporabljam roke in noge. V tem smislu moji možgani nimajo nikakršnega 'prižgi-ugasni' stikala,« o doživljanju premešanosti svojih čutov pravi študentka filozofije Nina, ki tovrstna občutja izkuša na treh ravneh: vizualno-barvni, slušno-otipljivi, redkeje pa tudi okuša besede.

Zobarja imam ob rumeni

Sinestetičnih občutij ne smemo enačiti z asociativnim učenjem, metaforičnostjo ali imaginacijo, saj gre za neprostovoljno in s čustvi otovorjeno rušenje medčutnih pregrad. Spremljata jih konsistentnost, kar pomeni, da določen predmet vzbudi vedno isti sklop predstav (pri Nini je filozof Nietzsche vedno obdan s pomladno zeleno, le ko njegovo ime sklanja, se pokažejo različne nianse te barve), in zapomnljivost; obkladajoče predstave se povečini močneje vtisnejo v možgane, kar privede do tega, da si sinestetik v svoj spominski koledar ne bo zapisal, da ima zobarja v sredo, ampak bo datum označil na primer z rumeno barvo.

V talilnem loncu vseh petih čutov se lahko skuha preko 60 različnih sinestetičnih »okusov«, med katerimi je najpogostejši grafemično-barvni, se pravi pobarvanka črk ali števil, med redkejšimi pa spajanje vonja in okusa. Čeprav je razpon občutij posameznikov tudi znotraj istega tipa sinestezije velikanski, so se obsežnejše raziskave dokopale do spoznanja, da se za raznolikostjo skrivajo določene podobnosti; večini sinestetikov se višji toni obarvajo s svetlejšimi odtenki in nižji s temnejšimi, veliko jih črko a vidi kot rdečo, s pa rumeno.

Pobeg iz karantene običajnih občutkov je pri večini podedovan, lahko pa ga sproži tudi uživanje psihedeličnih drog, kot sta LSD in hašiš, kap, epileptični napad ali oslepelost in oglušelost. Zakaj so slepi in naglušni pogosteje podvrženi čutni »dezorientaciji«, pojasnjuje psiholog in kognitivni nevroznanstvenik dr. Grega Repovš: »Če nekega vira informacij ni več, se začnejo ta področja možganov v večji meri povezovati z drugimi oskrbovalci podatkov, ki prihajajo iz drugih modalnosti, kar je povsem spontan proces, ki se dogaja zaradi plastičnosti možganov.«

Inspiracijsko gonilo ali drgnjenje z brusnim papirjem?

Večina sinestetikov svojo posebnost sprejema kot darilo in ne kot oviro, saj bi izguba teh doživetij zanje pomenila nekakšno evtanaziranje domišljije in spomina. »Ta občutja so dobrodošla, ko si moram zapomniti letnice ali imena krajev in ljudi,« pravi Nina. Iz svetlo modre ob številu 12 in svetlo rumene ob petnajstici denimo sestavi letnico 1215, ko je bila napisana Velika listina svoboščin. Njene spominske zmožnosti pa intenzivira tudi mentalni ali dejanski zapis besedila, kajti zgolj slišane besede zevajo le črnino, črke na papirju ali v spominu pa zaradi obarvanosti v njenih možganih sprožijo nekakšen učinek barvnega tiskalnika. »Iz vseh teh obstranskih izkušenj gradim tridimenzionalno mrežo vsebin in asociacij, iz katere nato po potrebi črpam informacije,« dodaja. Raziskave potrjujejo, da se večina sinestetikov ponaša z izjemnim spominom, medtem ko šepajo pri reševanju matematičnih problemov, saj je števil občutno preveč, da bi jih lahko strpali v prej opisani sistem.

Znotraj umetniškega ustvarjanja sinestezija sproža visok kreativni potencial, saj čutno prelivanje skladateljski, pisateljski ali dramaturški idejni balon napihuje z enormnimi količinami inspiracije. Ustvarjalni bonus je tako ponudila skladatelju Franzu Lisztu, ki je glasbenikom narekoval, naj določeno tonaliteto odigrajo bolj vijolično, ali nemškemu pisatelju Goetheju, ki je razmišljal v barvah. Zanimiv je tudi primer skladatelja Aleksandra Skrjabina, ki za skladbo Prometej ni sestavil le notnih zapisov za glasbila, temveč tudi nekakšno koreografijo za osvetljavo, saj si glasbe ni mogel zamisliti brez barvne spremljave. Še posebej živo pa je komunikacijo med čutili opisal Vladimir Nabokov: »Zvok in oblika komaj opazno vplivata drug na drugega, zato je zame q temneje rjav kot k.«

S podobnim preseganjem čutne hermetičnosti se srečujejo tudi nekateri domači umetniki; pesnik Niko Grafenauer svojih sinestetičnih izkušenj žal noče postaviti pod medijsko lupo, pianist in skladatelj dr. Žiga Stanič pa entuziastično razlaga: »Znotraj skladbe je sicer nemogoče izolirano obarvati vsak ton zase, se mi pa dogaja, da v barvah vidim posamezne tonalitete; kompoziciji v g-molu tako pristaja modra.« Sinestezija naj bi predstavno monotonost odganjala tudi Virginii Woolf, Jamesu Joyceu, Nikoli Tesli in celo Ludwigu van Beethovnu.

V določenih pogledih lahko sinestezija prinaša tudi čutno preobremenitev, ki se povečini kaže v obliki disleksije ali motenj pozornosti, manj pogosto pa kot deja vu ali blodnje. Priznani strokovnjak Richard Cytowic poroča o pacientki, ki je trdila, da so jo ugrabili nezemljani in z njo spolno občevali, kar je vodilo do stalne spolne nepotešenosti. Negativnim posegom sinestezije v vsakdanje življenje se ni mogoče izogniti; na enem izmed forumov neko dekle piše, da ji mešanje občutij povzroča težave pri preštevanju denarja, ker se njeno videnje barv števil ne ujema z barvo evrskih bankovcev, mnogi imajo tudi težave pri branju obarvanih črk v revijah ali na plakatih, medtem ko je moji sogovornici neznosne krče v želodcu povzročil glas enega izmed profesorjev, saj ga je občutila kot nasilno drgnjenje z brusnim papirjem.

Razraščenost fenomena je težko ocenljiva, saj ne gre za bolezen, ki bi jo evidentirali v medicinskih kartotekah. Najpogosteje je zaslediti podatke, da se čutni mešalec vrti pri 40 do 50 odstotkih otrok oziroma pri 10 do 20 odstotkih odraslih, medtem ko bolj skeptični »pravo« sinestezijo pripisujejo le enemu na 25.000 posameznikov. Sledeč nekaterim teorijam naj bi do četrtega meseca starosti vsak dojenček svet doživljal skozi zlepljenko čutnih vtisov in jo šele čez čas raztrgal. Daphne in Charles Maurer v knjigi Svet novorojenčka zapišeta: »Če bi lahko obiskali svet novorojenčka, bi pomislili, da smo v halucinogeni parfumeriji.«

Testiraj se

Realnost zgornjih ocen pa stoji na majavih tleh tudi zato, ker nemalo ljudi potvarja zmontiranost čutil. Z različnimi testi lahko sicer znanstveniki sinestezijo pri posamezniku potrdijo ali ovržejo. Najpreprosteje jo verificirajo s ponovnim testom po daljšem časovnem obdobju. Pri sinestetikih so odgovori tudi po mnogih letih v približno 90 odstotkih enaki, medtem ko je pri nesinestetikih ujemanje odgovorov običajno le 30- do 40-odstotno. Psiholog Herbert Langfeld je pri obarvanju tonov po sedmih letih zabeležil le neznatne spremembe; leta 1905 je denimo ton E videl kot mehko moder, po večletnem časovnem zamiku pa kot zgoščeno moder. Ali ste sinestetik, lahko z različnimi testi ugotovite tudi sami na številnih spletnih straneh.

Iskanje vzrokov sinestezije je zamikalo številne strokovnjake. Čeprav je pojav vzbujal zanimanje že v antični Grčiji, so mu znanstvene temelje postavili šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ameriška nevrologa Richard Cytowic in David Eagleman sta dognala, da je pri sinestetikih izmenjava informacij med različnimi modalnostmi povečana, vendar to ne pomeni, da gre zgolj za slučaj, saj je naše zaznavanje v osnovi multisenzorno, le da je njegova multipla dimenzija za večino zunaj dosega zavesti. Mešanje čutov tako ni redko naključje, temveč okno v delovanje naših možganov. Cytowic sinestetike imenuje »živi kognitivni fosili«, saj morda ponujajo vpogled v nekdanje zaznavanje sesalcev.

Domači psiholog dr. Vid Pečjak pa meni, da se sinestezija naslanja na naučene zveze. »Nekoč sem preučeval od rojstva slepega človeka in ta je, tako kot vsi drugi, torej naučeno, sladek okus povezal z rdečo barvo, čeprav je nikoli v življenju ni videl,« pravi Pečjak. Kljub vsemu medicinskemu napredku sinestezija tako ostaja ne povsem razvozlan pojav, zaradi česar še vedno mami našo domišljijo.