Dogodku so bili priče številni študentje in naključni mimoidoči, zato so se na medmrežju v hipu pojavile fotografije nesreče in njenih žrtev, ki sta obležali na tleh. Socialna omrežja so preplavile obtožbe na račun vzvišenosti Li Qiminga ter vseh sinov in hčera kitajskih veljakov. Državna televizija CCTV je poskušala zadevo omiliti tako, da je takoj naslednji dan objavila intervju z objokanim očetom, ki je zatrdil, da sin ne bo deležen njegove zaščite pri posledicah svojega dejanja, kamere pa so posnele tudi objokanega in skesanega Li Qiminga. Družini žrtev opravičila nista sprejeli, večina Kitajcev pa je prav tako prepričana, da je šlo pri opravičilu zgolj za politični trik, s katerim naj bi skušali pomiriti strasti.

Peking za okrepitev kazenskega pregona

Javne obtožbe so bile tako hude, da se je oglasil celo uradni Peking: prejšnji je teden na spletni strani centralne vlade objavil dokument, ki obljublja okrepitev kazenskega pregona, s čimer bi poskrbeli za odgovornejšo, preglednejšo in bolj čisto vlado. »Kitajska mora okrepiti kazenski pregon, spodbujati preglednost in notranjo demokracijo pri oblikovanju politik ter pripraviti uradnike na večjo odgovornost,« je med drugim zapisano v dokumentu. Jasno je, da se komunistična partija z zadnjimi močmi oklepa starega sistema, saj je dokument o pravni državi, ki ga je izdal državni svet, v vladnih očeh najboljši možni ukrep, s katerim se še vedno ne bi podredila zahodnemu tipu demokracije.

Od vojaškega zatrtja prodemokratičnega gibanja leta 1989 se komunistična partija na vse možne načine izogiba sprejetja zahodnega tipa demokracije, kitajski uradniki pa s prstom kažejo na posledice, ki so po njihovem ravno zaradi sprejetja demokracije prizadele nekatere bivše sovjetske republike in države v razvoju. Kljub naporom uradnega Pekinga, da bi odvrnil pozornost javnosti in ljudstvo prepričal, da bo kmalu vse lepo in prav, pa so v javnost prišle informacije, da so kitajski časopisi dobili ukaz, da odpokličejo svoje novinarje iz Baodinga, in prepoved poročanja o nesreči. Od odvetnika sorodnikov žrtev naj bi zahtevali, da preneha zastopati primer, kar naj bi odvetniški pisarni, za katero dela, naročili kar iz pekinškega urada za pravosodje. Družini umrle dvajsetletne Chen Xiaofeng pa naj bi v zameno za opustitev tožbe ponudili finančno kompenzacijo.

Prizadevanje vlade za okrepitev legitimnosti vladajoče komunistične partije so tako omajali številni komentarji na medmrežju, glede vladne nepodkupljivosti pa si ljudje že tako mislijo svoje. Internet je močno orodje in tega se zaveda tudi vlada, ki kljub poskusom cenzure in vsakodnevnemu ukinjanju internetnih strani, ki načenjajo njen ugled, ne more preprečiti širjenja mnenj. »Moj oče je Li Gang« je tako postala fraza, ki predstavlja vso aroganco potomcev vladnih uslužbencev, ki si lahko vedno umijejo roke, s čimerkoli že so si jih umazali.

Sečuan ravno tako pod preprogo

Še vedno tudi ni znan epilog zgodbe o uničujočem potresu, ki je leta 2008 prizadel provinco Sečuan. Takrat je bilo ogromno žrtev ravno med otroki, ki so bili v času potresa v šolah. Kmalu je prišla na plan vrsta obtožb na račun uradnikov, ki so bili povezani z gradnjo teh šol. Lokalni uradniki naj bi namreč ne bi poskrbeli za varno gradnjo. Gradbena podjetja naj bi tako ignorirala gradbene standarde in varčevala pri materialih, razliko pa naj bi odgovorni pospravili v svoj žep. Dokaz za to naj bi bilo ravno dejstvo, da so se na nekaterih območjih zrušile samo šole, stavbe v neposredni bližini pa so ostale skoraj nedotaknjene. Starši so pričali, da so lokalni veljaki skušali prikriti dejansko število umrlih otrok in da tistim, ki so sami želeli poiskati svoje otroke ali vsaj njihova trupla, niso pustili niti blizu porušenih šol. O dogajanju je posnel dokumentarec tudi kitajski aktivist Ai Weiwei, ki se je s svojo ekipo odpravil na porušena območja ter skušal pridobiti prave informacije o številu mladih žrtev. Lanskega aprila je seznam 5385 imen umrlih otrok objavil na svojem blogu, ki je bil takoj zatem ukinjen, v Čengduju, glavnem mestu province Sečuan, pa so ga policisti hudo pretepli, ko je hotel pričati v korist kolega Tan Zuorena, ki se je prav tako ukvarjal s preiskovanjem resničnih razsežnosti tragedije. Predvajanje Ai Weiweijevega dokumentarnega filma je na Kitajskem strogo prepovedano.

Nekateri viri kot poglavitni razlog za vsesplošno korupcijo v LR Kitajski navajajo organizacijsko involucijo vladajoče stranke ter neuspešna prilagajanja spremembam, ki so se zgodile po Mao Cetungu. V obdobju tranzicije se je korupcija razrasla do neprimerljivih razsežnosti, komunistična partija pa je postala ena najbolj skorumpiranih organizacij na svetu. Izredni profesor političnih znanosti na Univerzi v New Yorku Yan Sun je prepričan, da je bila povod za nemire na Trgu nebeškega miru leta 1989 ravno neobvladljiva korupcija in ne toliko zahteve po demokraciji kot taki. Z odpiranjem Kitajske svetu in večjo ekonomsko svobodo se stopnja koruptivnosti ni zmanjšala, temveč se nezadržno širi, število skorumpiranih uradnikov pa naj bi bilo danes celo večje od števila poštenih. Podkupovanje, kraje in nesmotrno zapravljanje javnega denarja Kitajsko stanejo vsaj tri odstotke BDP. Dejstvo je, da je celotna politična in gospodarska shema zasnovana na pojmu »guanxi« (odnosi, razmerja), kar pomeni, če imaš prave »guanxi«, imaš moč in si skorajda nedotakljiv.

Priznani politolog Minxin Pei na problem neverjetno visoke stopnje korupcije na Kitajskem opozarja že dolgo in prepričan je, da sta korupcija in nedotakljivost kitajskih uradnikov problem številka ena v državi: »Korupcija za zdaj še ni iztirila kitajske gospodarske rasti, sprožila socialne revolucije ali odvrnila zahodnih investitorjev, bi bilo pa zagotovo naivno sklepati, da ima kitajski sistem neomejeno sposobnost amortizacije ogromnih stroškov korupcije v državi. Sčasoma se bo rast ustavila in začela nazadovati.«

Čeprav ima kitajska vlada več kot 1200 zakonov, pravil in direktiv, ki se nanašajo na boj proti korupciji, je njihovo izvajanje neverjetno neučinkovito. Kot je zapisal Minxin Pei, je možnost, da bi šel nepošteni uradnik v zapor ali bil kakorkoli kaznovan, manj kot triodstotna.

Vlada proti internetu 1:1

Kljub vsemu pa ni mogoče spregledati dejstva, da se Kitajci vedno manj pustijo zavajati vladnim cenzuriranim informacijam. S porastom uporabe interneta se je pojavil tudi nov internetni fenomen human flesh search1, ki se naslanja na uporabo blogov in forumov in je bil prvotno namenjen razkrivanju identitete koruptivnih posameznikov. Ljudstvo se tako s pomočjo informacij, ki so na medmrežju, ukvarja z razkrivanjem internetne cenzure, vladne korupcije, prepoznavanjem pobeglih voznikov, razkrivanjem znanstvenih prevar in podobno. Vse skupaj temelji na širokem množičnem sodelovanju, samo poimenovanje pa se nanaša na uporabo znanja, ki ga prispevajo ljudje s pomočjo različnih socialnih mrež. Prav ti uporabniki kitajskega medmrežja so tudi »internetno linčali« in izpostavili neodgovornega Li Qiminga.

Sem pa zadnjič večerjala s skupino mladih Kitajcev, aktivnih uporabnikov interneta. Ob omembi imena zadnjega Nobelovega nagrajenca za mir, borca za demokracijo in vladnega disidenta Liu Xiaoboja, so zgolj skomignili z rameni in priznali, da ne vedo, kdo je. Ko sem jim v evropocentričnem zanosu začela razlagati, da jim vlada prikriva, kaj se dogaja v svetu, pa sem opazila neodobravajoče odkimavanje z glavo in tiho prepričanje, da se v to nimam kaj vmešavati. Rezultat boja med vlado in tistimi, ki se na medmrežju trudijo za dvig kitajske zavesti o nujnosti večje svobode ljudstva, je, tako je vsaj videti, za zdaj še neodločen.

1 Kit. renrou sousuo – dobesedni prevod: iskanje človeškega mesa