Ko izstopimo na drugi strani vrtljivega vhoda, tudi nam postane jasno, da se je nedeljsko življenje z vetrovnih ulic preselilo na ogrevane hodnike, opremljene s klopicami za počitek, s kavarnami za prijetno kramljanje, z igralnico za otroške vragolije, z razstavo fotografij, ki prihrani pot v galerijo, ter z zvočno kuliso za popestritev vzdušja in obveščanje o podaljšanju odpiralnega časa v predprazničnih tednih.
Kdo je v nakupovalnem središču takrat, ko si večina vzame čas za oddih? Prodajalka bombonov pravi, da so to ob koncih tedna, predvsem ko je grdo vreme, družine z otroki. Med tednom pa mladi, preden gredo na primer v kino. Študentka iz manikerskega salona sredi hodnika zadnji čas opaža osamljene upokojence, ki med trgovinami zapravljajo čas. Denarja pač nimajo toliko, da bi ga lahko zapravljali, razen za kakšno malenkost, pravi. »Tako imajo občutek, da so med ljudmi,« podkrepi svoja opažanja.
V prostem času sem ... drugje!
In res, obiskovalcem nakupovalnega središča zadnje nedelje bi po značilnostih težko našli skupni imenovalec: mladi pari, družine z otroki, starejši. Da je pogost obiskovalec centra, tudi ob nedeljah, priznava upokojenec Jozo Mlekič. »Včasih kaj kupim, drugače pa se malo sprehajam. Na primer, ko pozabim vplačati loto, je tu edina možnost, da to storim v nedeljo. Imam čas, ker sem upokojenec, veste. Zdaj pa je tudi zelo ugodno vreme, ni mraza, ni ledu in lahko pridem sem s kolesom, ker nimam daleč.« V nakupovalnem središču mu je preprosto všeč, pravi in dodaja, da se že veseli prednovoletnega vzdušja. A našo trditev, da tu torej preživlja svoj prosti čas, zanika. »Grem tudi kdaj na Golovec ali kam drugam.«
Tudi Simon Simončič je redni obiskovalec. Vsak drugi vikend, ko je hčerka pri njem, prideta in se malo sprehodita med trgovinami, malo gresta v igralnico, potem pa na kosilo. »Obema je všeč,« pravi. Kaj pa, ko je lepo vreme? »Vedno prideva sem, če je sonce, greva pa še malo ven.«
Prav zaradi neobetavne vremenske napovedi se je v nakupovalnem središču v nedeljo znašla tudi Nina Pajek s hčerkico v vozičku, njenim očkom, pridružili pa sta se jim še sestra in nečakinja. »Danes gremo po živila. Včeraj pa smo šli v sosednjo Avstrijo po mleko za dojenčico in po oblačila. Domov smo prišli šele ob sedmih zvečer, tako da nam je za nakupovanje živil zmanjkalo časa,« opisuje družinski nakupovalni konec tedna. Meni, da je obisk nakupovalnega središča ena od možnosti za preživljanje prostega časa. Nikoli se ne pridejo le sprehodit, vedno tudi kaj kupijo, pravi in dodaja, da se ji takšno početje ne zdi napačno. »Doma smo s podeželja in smo že tako veliko v naravi, živimo skoraj v gozdu.«
Povsem po naključju pa se je med nedeljskimi nakupovalci znašla Katarina Mustafič s tremi otroki (od štirih). »Danes smo tu izjemoma, ker ima moja hči tabor, mimogrede pa sem nesla še odklenit mobilni telefon.« Nakupi ob koncu tedna se ji ne zdijo sporni, a prav tako ne bi bilo nič narobe, če bi bile trgovine zaprte. »Za trgovke bi bilo vsekakor bolje, ampak za ljudi je dobro, da obstajajo različne možnosti.« Prepričana je, da ljudje ob nedeljah ne potrebujejo nakupov, pač pa na hodnikih centrov le preživljajo svoj prosti čas. Ona tega s svojo družino sicer ne počne, zatrjuje, saj gredo raje v Tivoli ali kam drugam.
Delovni tempo družine Lee Mesarič obiska trgovine med tednom ne dovoljuje, pravi, domov pridejo namreč šele okoli sedmih, osmih zvečer. Zato je treba iti po nakupih ob sobotah ali nedeljah, odvisno od vremenske napovedi. S podobnimi težavami se srečujejo tudi mladi, ki sicer stereotipno veljajo za generacijo, ki si čas krajša z obiski trgovin. Jana Pustovrh dela od ponedeljka do sobote in za nakupe ji ostane samo nedelja. Prostega časa pa ne preživlja tukaj. »Meni je vseeno. Če je ljudem všeč, naj bodo tukaj, ampak v prostem času grem jaz raje ven,« pravi.
Zasvojenost z nakupovanjem se je razširila
»Mislim, da sta dve skupini ljudi, ki jim je nedeljsko nakupovanje prišlo v navado. Prva skupina so namišljeni ali pravi 'deloholiki', ki pravijo, da med tednom nimajo časa za nakupovanje. Ti bi se morali resno zamisliti in vprašati: 'Kakšna je kakovost našega življenja, da moramo ob svojem edinem prostem dnevu nakupovati stvari, ki jih dnevno potrebujemo?' Druga skupina pa so ljudje, ki jim je zabavno hoditi po trgovinah in pogosto kupovati stvari, ki jih sploh ne potrebujejo. Tudi ti bi se morali resno vprašati: 'Kaj je z mano, da uživam in sem srečen le, če nakupujem? Ali sploh še znam kakovostno preživeti en dan v tednu?'« je pred petimi leti v intervjuju za Družino razmišljala mag. Stanka Kukar, članica Komisije Pravičnost in mir.
Danes pravi, da so se njene napovedi o razširjanju nakupovalne mrzlice uresničile. Medtem ko je pred leti v prostem času v nakupovalnih središčih opažala predvsem mlade družine, danes, kot smo videli, pri nedeljskih nakupih oziroma preživljanju prostega časa med trgovskimi policami zasledimo prav vse kategorije ljudi. »Ljudje se navadijo, padejo v neki sistem, ne znajo več drugače preživljati prostega časa, kot da gredo po trgovinah. In to sploh ne nakupovat! To je zelo nekakovostna izraba prostega časa,« meni.
Po mnenju Kukarjeve gre pri nedeljskih nakupih za zasvojenost. »Pojem zasvojenosti ne obsega le zasvojenosti z mamili, alkoholom, cigaretami, čokolado, ampak tudi zasvojenost z nakupovanjem, pa tudi z delom. Človek nima prirojenih potreb po mamilih, alkoholu, cigaretah, pa tudi ne po nakupovanju v vseh dneh tedna, se pa teh potreb 'naleze', potem ko mu sodelavci, znanci ali pa trgovina to omogočijo. Nekajkratni poskusi postanejo navada, na katero se potem sklicujejo tisti, ki so to navado priklicali v življenje.«
Terapevtka v Centru za zdravljenje odvisnih od alkohola in drugih psihoaktivnih snovi pri Psihiatrični kliniki Ljubljana Anica Pišl pojasnjuje, da je ob srečevanju z odvisnostjo kompulzivna motnja oziroma motnja impulzev pogosta spremljajoča motnja odvisnosti, lahko pa je to tudi izvorna motnja, ki vodi v odvisnost od alkohola, prenajedanja, iger na srečo, kajenja, pretiranega nakupovanja v smislu občutka pomirjanja in zadovoljevanja potreb kot reakcije na stres. Kompulzivno nakupovanje je pogosto spremljajoča motnja druge odvisnosti ali zamenjava za prvotno motnjo, kadar nekdo želi sam obvladati določeno obliko odvisnosti. V vseh primerih pa gre za potrebo po hipni zadovoljitvi potreb ali pomiritvi.
Spletna enciklopedija Wikipedia navaja, da za to motnjo trpi slabih šest odstotkov Američanov, med njimi kar v 80 odstotkih ženske. Največkrat se pojavi v poznih najstniških letih ali v začetku dvajsetih in je običajno kronična. Ni pa omejena le na ljudi, ki potrošijo več denarja, kot jim je na voljo, pač pa vključuje tudi tiste, ki nenavadno veliko časa preživijo ob nakupovanju ali ki kronično razmišljajo o nakupih, a jih nikoli ne izvedejo.
Strastna zapravljivost kot priljubljen življenjski slog
Slengovski izraz za omenjeno motnjo je v slovenskem prevodu »strastna zapravljivost«, ki jo v pop literaturi in filmski produkciji pooseblja Rebecca, glavna junakinja knjig Sophie Kinsella in filma Strastna zapravljivka. Rebecca, odrasla ženska, je z nakupovanjem obsedena. Posveča mu tako prosti čas kot čas, v katerem bi morala na primer opravljati službene dolžnosti, si ogledovati znamenitosti tujih mest in podobno. »Najbolj sem uživala takrat, ko sva s Suze (najboljšo prijateljico, op.p.) v Harrodsu celo popoldne pomerjali elegantne obleke. V nedogled sva se oblačili v nezaslišane, nesramno drage obleke, švigali okrog in vsi naduti trgovci so postali zelo sitni ter kar naprej spraševali, ali sva se že odločili...«
In seveda, strastna zapravljivka zapravlja čez vse meje. Za ta namen ima odprtih 15 bančnih računov, na katerih gre lahko »v minus«. Rešitev pa najde tudi, ko ji zmanjka čisto vseh možnosti za nakup: »Na kartici sem porabila vse, kar sem lahko... gotovine pa imam samo za sedem evrov. … Nenadoma na pultu opazim težak spenjač. Vzamem ga in začnem udarjati po pudrnici, kolikor mi duša da. … Pudrnica se je razletela na koščke. Zmagoslavno potegnem ven kartico Mastercard, ki je bila prilepljena na zadnji del. Moja kreditna kartica za skrajno silo. Zamisel, da bi skrila kreditno kartico v pudrnico, sem dobila v nekem sijajnem članku o ravnanju z denarjem. Saj ne, da bi imela težave z denarjem ali kaj takega. Ampak imela sem že kako majhno... krizo.«
Med oblačili eni in isti obrazi
Kinsellina strastna zapravljivka ne deluje bolezensko, pač pa zabavno. Kako je mogoče, da se je zapravljivost iz motnje povzdignila v priljubljen življenjski slog? Strokovnjakinja za popularno in potrošniško kulturo dr. Breda Luthar s Fakultete za družbene vede pojasnjuje, da so potrošnjo v življenjski slog povzdignili pop mediji. Vendar pa drug ob drugem obstajajo različni diskurzi, opozarja – medicinski še vedno govori o motnji, pop kultura pa o zapravljanju kot življenjskem slogu.
Ali obsedenost z nakupovanjem, ko jo poznamo iz knjig, filmov in revij, obstaja tudi pri nas? Vsekakor, pritrjujejo prodajalke. Najbolj je to očitno v trgovinah z oblačili, pravijo. »So ljudje, ki neprestano kupujejo. Vsak drugi dan so pri nas in jih že poznamo po obrazih. To so predvsem ženske. Ni pravila, kdaj pridejo v trgovino, verjetno takrat, ko začutijo potrebo po nakupovanju.« Pri čevljih je tega manj, pravi prodajalka obutve, največje zneske pa pri njih zapravijo tujci. V parfumeriji so prodajalke zasledile obsedenost z nakupovanjem kozmetike, predvsem s parfumi. »To so predvsem ženske. A ne vidimo vedno enih in istih obrazov, verjetno jim je nerodno stopiti vsakič v isto parfumerijo.«
Drugače je v drugih trgovinah. V trgovini s športnimi izdelki na primer »obsedencev« še niso zasledili. »Verjetno je to bolj značilno za trgovine, kjer prodajajo modno blago,« pravi prodajalka. K njim običajno pridejo ljudje, ki natančno vedo, kaj bodo kupili, na primer opremo za fitnes, tek, smučanje. In od svojega namena običajno ne odstopijo. Vsem, ki nakupujejo, bodisi v trgovinah z obutvijo, oblačili ali športno opremo in drugim, pa je skupno predvsem eno – ne plačujejo z gotovino, poudarjajo prodajalke.
Kliše, vezan na žensko
Strastna zapravljivost oziroma obsedenost z nakupovanjem ima po besedah Lutharjeve podlago v družbenih spremembah. »Med pomembnimi je zagotovo pojav kreditne kartice, ki je spremenil način nakupovanja oziroma občutek, koliko lahko zapravimo. Na vsaki kartici je določen kredit, kar je spremenilo način potrošnje in privedlo do normalizacije zadolženosti. Nimamo več opravka z gotovino, ki je še oprijemljiva.«
Obstaja tudi ekonomski vidik zapravljivosti, opozarja. »Selitev proizvodnje v nerazvite države pomeni, da imamo kar naenkrat na voljo veliko poceni izdelkov.« Zadnji dve desetletji se pospešeno razvijajo tudi blagovne znamke, vse to pospešuje proizvodnjo, to pa potem spet potrošnjo.
Sicer pa se zapravljivost klišejsko veže na žensko, za kar so krive zgodovinske korenine. »Ženska je že ves čas v družini zadolžena za potrošnjo. Po drugi strani pa je bolj objekt pogleda kot moški. V tej svoji vlogi naj bi bila bolj obremenjena s svojim videzom in zaradi tega posredno tudi s potrošnjo.« Kliše zapravljivke je po mnenju Lutharjeve celo napol sovražen do žensk.
V resnici je potrošniško vedenje odvisno od mnogih dejavnikov, opozarja Lutharjeva. Na primer od življenjske faze. »Pri dvaindvajsetih letih drugače zapravljate kot pri dvainštiridesetih.« Pa od družbenega razreda, urbanosti, povezano je z družbenim razredom, izobrazbo pa tudi z razpoložljivostjo dobrin. »Če imate na razpolago deset revij in trideset trgovin, je to potisnjeno v središče vašega razmišljanja,« sedanje razmere primerja s tistimi izpred nekaj desetletij, ko je bilo tako revij kot stvari, ki so bile dosegljive, precej manj.
Ker na potrošnjo vpliva toliko različnih dejavnikov, nakupovalnih navad ne bi smeli posploševati ali določenih pripisovati samo eni kategoriji ljudi, opozarja Lutharjeva. Ob nedeljskem kramljanju z obiskovalci nakupovalnega središča in prodajalci smo to potrdili. Vsi radi hodijo v nakupovalna središča, moški, ženske, mladi, upokojenci, družine, in to množično. A le izjemoma so pripravljeni priznati, da jim je to v veselje in zadovoljstvo. Zavedajo se, da je takšno početje legalno, a v naši družbi legitimnosti še ni dobilo.