Da je hrvaški zimski lovec na biatlonske tarče Jakov Fak ob prvem snegu v gorah pritekel v ospredje zanimanja javnosti, ni naključje. Kakorkoli že bi se odločil pred začetkom tekmovalne sezone, bi na široko odmevalo v Sloveniji in Hrvaški ter tudi širše. V vsakem primeru bi nekje žel simpatije, odobravanje, drugod pa obveljal vsaj za nemoralneža, če že ne izdajalca, vsaj tam, kjer so nosilca olimpijske kolajne februarja častili kot narodnega heroja.
»Sem v katastrofalni situaciji. Žal mi je, da sem se znašel v tej vlogi, ki jo je pač prinesel splet dogod kov. Če ne bi bilo obeh kolajn, bi bilo povsem drugače. Ko se moram odločiti, so pritiski z ene in z druge strani. Vse je na meni, vsi drugi pa so igralci, na eni in na drugi strani. Nobenemu ne bi privoščil tega. Gre nenazadnje za stvari, ki nimajo zveze s športom. Zavedam se, da tega verjetno ne bi bilo, če bi bil Klemen Bauer tretji in jaz četrti. Po odločitvi bodo jezni eni ali drugi. Upam, da nikoli več ne bom v taki situaciji. Rad bi le izkoristil svoj športni potencial, nič drugega,« je za Dnevnik dejal maja, ko je znova treniral s slovenskimi biatlonci na Pokljuki. Zadnje dni je bila situacija nespremenje na. Še vedno trenira s slovensko reprezentanco na Pokljuki, večinoma v slovenskem dresu. Čeprav se je odločil za Slovenijo, tekmovati še ne more, dokler mu Hrvaška biatlonska zveza ne odobri odhoda z izpisnico. To pogojuje s sto tisoč evri odškodnine, ki pa jih slovenska stran po sklepu zbora za biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije ne namerava plačati niti jih nima. Pat položaj.
Fak je pravzaprav lovec na šahovnici slovenske in hrvaške strani. Sam lahko v smislu nadaljevanja tekmovalne kariere odigra do konca. V obe smeri. Ne velja mu nobena prepoved nastopanja. Če naredi potezo nazaj, bi lahko za Hrvaško tekmoval takoj. Če trmasto vztraja, bo potezo naprej, v Slovenijo, lahko naredil po dveh letih premora, ko dobi dovoljenje po predpisih Mednarodne biatlonske zveze (IBU).
Džentelmenski dogovor
Faku vsi laskajo, da je človek na mestu. Srčen, bister, korekten, prijazen športnik hitro pridobi simpatije. Sedanjega zapleta mu nihče ne zavida. Srčika vsega je moški (džentelmenski) dogovor Faka, Hrvaške biatlonske zveze in vodstva slovenske reprezentance iz spomladi 2008, da bo Fak treniral s slovensko reprezentanco dve leti, po koncu olimpijskega ci klusa pa nadaljeval za Slovenijo. Da je prišlo do takega dogovora, je več razlogov. Talentirani biatlonec iz Mrkopalja, kjer imajo kar lepo tradicijo teka in tudi biatlona, je že ob koncu mladinske kariere kazal svetovni potencial, in to v slabših vadbenih pogojih. Slovenske razmere so bile zanj sanje.
Fak je bil tudi za slovenski biatlon še kako zanimiv. Nosilci biatlonske zgodbe postajajo vse starejši. Z delom z mlajšimi selekcijami se ne moremo pohvaliti. Z izjemo Klemena Bauerja in Petra Dokla so v reprezentanci A vsi nekdanji tekači. Fak je bil torej tiho upanje, da bi zapolnil vrzel, kot jo je pred desetletjem njegova rojakinja Dijana Grudiček Ravnikar.
S svojimi 22 leti bi bil prav gotovo izvrstna naložba, a je vse »pokvarilo« že svetovno prvenstvo v Koreji februarja 2009. Njegov bron je bil prvovrstna senza cija. Hrvaška je v biatlonu osvojila kolajno prej kot smučarska Slovenija, ki jo je še večje sramote rešila Teja Gregorin nekaj dni kasneje. Direktor biatlonskih reprezentanc Borut Nunar je tedaj dejal, da se mora na Hrvaškem evforija poleči in da se za dogovor ne boji. Fak je znova treniral z našimi, postal skoraj družinski član, Hrvaška biatlonska zveza je zanj plačevala stroške, tudi trenerja, servi serje. Trener Uroš Velepec je dobil tudi delež nagrad, ki pripadajo trenerju. Popolno sožitje.
Lovec iz Mrkopalja do uvodne biatlonske preizkuš nje olimpijskih iger v Vancouvru lansko zimo ni posebej izstopal. Na otvoritvi je nosil hrvaško zasta vo. Skupaj s Klemenom Bauerjem pa sta sijajno izkoristila »od zgoraj dano« kratko zatišje pred snežnim metežem. Bronasta olimpijska kolajna je bila Fakova z naskokom 3,4 sekunde. Fak, očitno velemojster za velike tekme, je v trenutku postal heroj. Bolj kot bron pa je vse zanimala selitev Hrvata v Slovenijo. Pozornost je bila zagotovljena.
Spomladi se je vklopila ura za odločitev. Slovenska stran mu je hitro dala ultimat, da s Slovenci ne bo več treniral, če ne bo nastopal za Slovenijo. Kot ključni mož je tudi trener Uroš Velepec hitro podpi sal pogodbo. To sta bili edini potezi, ki ju je sloven ska stran lahko naredila. Fak si je vzel izredno dolg čas za razmislek. Te dni je priznal, da je kupoval čas, da bi ostal Hrvat, če bi mu uredili pogoje za nadalje vanje kariere in bi nemara celo prišlo do nadaljeva nja skupnega sodelovanja.
Hrvaški olimpijski komite je aprila sklenil, da bo oba olimpijca s kolajnama, Faka in Ivico Kostelića, do konca projekta Soči 2014 nagradil s štipendijo okoli 970 evrov ter še okoli 40.000 evrov letno (vsota za leto 2010) za priprave in tekmovanja, opremo, testiranja, zdravstveno oskrbo in zavarovanje. V primerjavi z našimi tekmovalci so to že primerljivo boljši pogoji. Dolgo so mu že obljubljali službo v vojski. Hrvoje Grubišić, tajnik Hrvaške biatlonske zveze, odgovoren tudi za fi nance in marketing, je pred dnevi raz kril, da so bili blizu dogovora s štirimi močnimi sponzorji, med katerimi je bila tudi ruska naftna družba Lukoil. Šlo je za olimpijski ciklus. Edino, če sar Faku niso mogli obljubiti, je bil trener Uroš Velepec, čeprav so mu ponujali sodelovanje s tremi tujimi strokovnjaki. Po govoricah naj bi bil med njimi tudi Vladimir Korolkevič, tvorec prodora slovenskega biatlona v svetovni vrh in sedaj trener tekačic z Vesno Fabjan. V začetku avgusta je Fak vse postavil na kocko in izbral Velepca. In Slove nijo. Praktično je to edinstven primer v svetu, da tekmovalec poskuša slediti reprezentančnemu trenerju v reprezentančno zelo neliberalno organizirani olimpijski panogi. Ker verjame, da bo le tako v popolnosti izkoristil športni potencial. Za to pa je pripravljen zamenjati tudi potni list in tvegati socialni status.
Ozadja in domovinska čustva
Pogoj za prehod so izpisnica Hrvaške biatlonske zveze, slovenski potni list in dovoljenje Mednarodne biatlonske zveze. V IBU so lani sprejeli načelo, da pri prestopih velja dve letni moratorij z bivanjem v novi deželi. Predvsem kot preventiva pred množičnimi prestopi iz Rusije v bratske države. Tudi ob prestopih brez izpisnice velja dveletni moratorij. Pri Faku bi zagotovo naredili izjemo. Predsednik IBU Anders Besseberg zasebno prihaja v Slovenijo na lov na medveda in ob strani bi se morda lahko kaj »dogovorili«. Besseberg za primer že ve, trdi pa, da je edina mogoča rešitev dogovor. »Sprejemljiv dogovor« pa je Hrvaška biatlonska zveza ocenila na sto tisoč evrov. Kot nadomestilo za izpad že dogovorjenih sponzorskih sredstev. In pri tem odločno vztraja. Zbor za biatlon Smučarske zveze Slovenije je nakup zavrnil. Ker ni denarja.
Pomembno je tudi ozadje. Prvi pogajalec na hrvaški strani, da prepriča lovca iz Mrkopalja, naj ostane v kockastem dresu, je bil Zlatko Mateša, predsednik Hrvaškega olimpijskega komiteja. Vrh Hrvaške biatlonske zveze prihaja iz vojaških vrst. Prodaja za sto tisoč evrov bi bila vsaj za njih domovinsko manj sporna kot darilo. Slovenska stran je mlačna, brez idejnega vodje z izjemo trenerja Velepca. Dosedanji direktor reprezentanc Borut Nunar odhaja s 15. novembrom na delo v IBU in se zato pri Faku ne izpostavlja. Poleti so se najbolj ukvarjali s tem, kako Janezu Vodičarju, nekdanjemu podpred sedniku IBU, preprečiti vrnitev v IBU. In še glavna stvar: slovenski biatlon tako ali drugače vodita Peter Zupan in Borut Farčnik. Zupan, upokojeni častnik v slovenski vojski, je predsednik zbora za bia tlon, Farčnik pa je s svojim podjet jem Si.sport neločljivo pogodbeno povezan s slovenskim biatlonom kot glavni za finance in marketing ter tudi »šef« posodobljenega Športnega centra in hotela Center na Pokljuki. Dogovo ra po mnenju poznavalcev ni mogoče izpeljati v evrih tudi zato, ker sta oba moža, Zupan in Farčnik, stranska igralca v najbolj od mev nih (sodnih) aferah v Sloveniji, Patria in Čista lopata. Slovenski biatlon naj bi imel zaradi tega manj sponzorjev, kot bi jih v tem športu lahko bilo prisotnih sicer.
Tudi zaradi starih povezav, ki so nekoč odpirala vrata v poslovnem svetu, politiki, vojski in med potencialnimi sponzorji, pa je biatlonska reprezentanca praktično brez sponzorjev. Sto tisoč evrov je danes za slovenski biatlon bajna vsota. Finančno biatlonce rešuje organizacija tekme svetovnega pokala, ki bo na Rudnem polju na Pokljuki od 15. do 19. decembra. V slovenski reprezentanci, kjer sedaj vsi sočustvujejo s prijateljem Jakom, je zanimivo predvsem to, da najboljši slovenski biatlonec Janez Marič to sezono trenira pod vodstvom češkega strokovnjaka Tomaša Kosa, specialista za streljanje in biatlonske tekmovalke, ne pa z Velepcem. Faku naši ne bodo obrnili hrbta, trdi slednji. Lahko pa se res zgodi, da bo Fak, ki bo v srcu ostal Hrvat, kot pravi, decembra na Pokljuki le asistent Klemenu Bauerju in Janezu Mariču pri testiranju smuči.
