Majda Širca se v pogovoru ni trudila dajati vtisa, da jo bo njena politika pripeljala do uspeha, pa tudi ne, da jo vodi k uspehu. Nastal je kvečjemu vtis, da uspeh razume kot stranski učinek sledenja notranjim vzgibom. Meritve javnega mnenja trenutno ne kažejo, da bi ta strategija lahko imela dolgoročne politične učinke. Kako bo s praktičnimi, pa bo odvisno od - še enega referenduma.

Pred skorajda dvema letoma ste se lotili priprave zakona o Radioteleviziji Slovenija, državni zbor pa ga je sprejel le nekaj mesecev potem, ko so se na javnem servisu že odvile zamenjave na vodilnih položajih, nove pa se obetajo že v času referenduma. Da je imela priprava tega zakona močan vpliv na delovanje RTV, kažejo tudi zadnji razpisi, s katerimi generalni direktor ni dobil »idealnega kadra«, kot sam večkrat omeni. Stanje na javnem servisu je trenutno vse prej kot vzpodbudno, vodstvo se mora ukvarjati z notranjimi težavami, namesto da bi pogledalo navzven. Medtem pa je zaradi referenduma tudi zakon o medijih obstal. Se vam ne zdi, da ste se malce nerodno lotili urejanja domačega medijskega prostora?

Vsekakor se nismo lotili kot sloni, ki bi lomastili po medijskem porcelanu. Lahko bi bilo drugače in formulo, po kateri je bil zakon pripravljen v eni noči, napisan z eno roko in eno glavo ter predstavljen javnosti po hitrem postopku kot v vojnih razmerah, poznamo. Odločitev, da gremo v ta zakon počasi in da vključimo tudi tiste, ki so se v preteklosti opredeljevali do zgrešenih potez, je bila smiselna. V ta proces smo poskušali vključiti čim več mnenj. Mimogrede, skupina, ki je bila oblikovana za pripravo zakona o RTV, je vzporedno pripravljala tudi medijski zakon in se mu v nadaljevanju tudi bistveno bolj posvetila. Zame je bila to edina prava pot. Res pa je, da to ni pot, ki povzroča priročne viharje in je v službi cunamijev. Zato tudi vaš očitek, da smo se zakona o RTV lotili prepočasi.

Ne gre toliko za prepočasno pripravo zakona kot to, da se je pojavil ob nepravem času.

Lahko bi delali na hitro in sledili želji, da se pač nekaj obrne nekomu v prid. Lahko sploh ne bi šli v spremembe, saj Grimsov zakon zadovoljuje politične apetite. A smo pripravili zakon za na dolgi rok. Hoteli smo nekaj trdnega, nekaj, kar bi dalo stabilnost za prihodnost in ne bi sililo v pogoste spremembe. Kot bi rekli, vsaki vladi nov zakon. Celotno razpravo smo nekoliko podaljšali tudi zaradi preučevanj različnih statusov, s katerim bi uokvirili delovanje RTV. Temu smo posvetili veliko pozornosti, nismo se sestali samo s strokovno javnostjo s področja medijev, temveč tudi s pravniki. Iskali smo odgovore, ki se ne dotikajo samo javnega zavoda RTV, ampak tudi številnih javnih služb na področju kulture. Istočasno namreč poteka tudi razprava o reformi javnega sektorja, ki se ukvarja s podobnimi vprašanji. Muzeji, galerije, gledališča in opere... Celoten spekter je namreč organiziran v okviru ene oblike, in sicer javnih zavodov. Če govorimo o izplenu tega zakona, lahko rečem, da je šlo za večnivojsko diskusijo.

Je pa res, da ta večkrat očitana počasnost, sama ji pravim preudarnost, ni bila vsem povšeči. Navsezadnje se je pričakovalo, po analogiji že videnih praks, da se v tej hiši (intervju je potekal na kulturnem ministrstvu, op.p.) kadrovsko rešuje drugo hišo. Naredite nekaj na hitro, da se bo čim prej zgodil kadrovski prelom na RTV. Če bi bil to cilj mojega delovanja, bi tudi sami predstavili zakon prvega aprila. Ampak nismo. Mislim, da so takšni principi edini pravilni, in jih gojim tudi pri drugih odprtih vprašanjih na ministrstvu. Ne samo pri zakonodaji, temveč tudi pri vsakodnevnem delu ali pri sistemskih reformah. Na vseh področjih vodimo razprave, ki na koncu rodijo konsistentne rešitve,

V obrazložitvi novega zakona o RTV piše, da v slovenskem prostoru ne obstaja idealna oblika, ki bi bila primerna za statusno ureditev javnega servisa. Zato ste se tudi odločili za tako imenovani sui generis. Ne bi bilo bolje, da bi vlada takšno obliko najprej »uzakonila«?

Ne gre nujno za eno obliko. A vendarle, to ni tako, da prideš v samopostrežno in si nekaj izbereš. Različni profili znotraj kulture naj bi imeli več možnosti organizacije. Spremembe prinaša čas. Če se ozrete na druge družbe, so izoblikovale oblike, ki so plod družbenih, civilizacijskih in kulturoloških dognanj in jih ne nihče kaj dosti problematizira. Z njimi se ne ukvarjajo toliko kot mi s to sui generis varianto. Tri četrtine evropskih javnih RTV servisov je oblikovanih kot gospodarske družbe ali kot družbe z omejeno odgovornostjo. Naš zakon ne gre v to smer. Drugod je kultura oblačenja vsebin bistveno manj problematizirana. Važno je samo, da so urejena razmerja vodenja, transparentnosti in odgovornosti. Mi se oklepamo trideset let starega zakona o zavodih, ki vključujejo vrtce, bolnišnice, šole, domove za ostarele, opere... Ravno v razpravi o reformi javnega sektorja smo videli, da je treba ponuditi več odprtih možnosti.

Bi ta zakon, če bi si izbrali obstoječo obliko statusa RTV, prav tako doživel referendum?

Da.

Zakaj?

Ker je v predlogu za referendum kopica tendencioznih trditev, za lase privlečenih konstruktov in netočnosti.

Ne držijo očitki o neprimernosti te oblike, kot smo jo zapisali v zakonu. Takšna oblika je v bistvu ohranila vse temeljne prvine javnih zavodov, ob tem pa je okrepila sistem upravljanja in odgovornost uprave ter nadzornih organov. Le v tem delu smo si izposodili pravila, ki veljajo za gospodarske družbe. Nadzorniki morajo imeti potrdila, da znajo opravljati svoje delo in da zanj jamčijo z osebnim premoženjem. Še več, če uprava ne opravlja tega, zaradi česar je imenovana, jo lahko svet pozove k odstopu. Pozvana je torej k odgovornosti, če ne zagotavlja izvajanja javne službe. Javni interes, zaradi katerega RTV sploh obstaja, je tukaj maksimalno zaščiten.

Lahko najdete kakšen dober razlog za referendum? Ljudstvo bo sedaj odločalo, ali je zadovoljno z zakonom, ki ureja njihovo televizijo.

V ustavi je zapisano, kdo in zakaj lahko da pobudo za referendum. Lahko problematiziramo to določbo, ne pa statuta referenduma. Lahko problematiziramo število pobudnikov, vsebino, o kateri se lahko odloča na referendumu, potrebno število tistih, ki pridejo na referendum, sicer lahko, na primer, o zakonu o RTV odloči en sam volilec, ki pride volit. O tem smo se v prejšnjem mandatu veliko pogovarjali in se na primer o kvorumu skoraj celo strinjali. Mislim pa, da se morajo o tem zares izreči volilci.

Kar pa zadeva zakon o RTV, o katerem bodo volilci odločali 12. decembra – to je dober zakon. Nastajal je, kot ste ugotovili že sami, dolgo časa. O zakonu je razmišljal širok krog ljudi v javni razpravi, v državnem zboru in državnem svetu in veliko jih je na referendumsko vprašanje že odgovorilo. Za!

Potem pridemo do vprašanja, kako ljudje razumejo RTV. Če prav razumem pobudnike tega referenduma, želijo vstopiti v polje, na katerem je RTV ljudski instrument. Vprašujemo se, ali je RTV nekaj »za vse ljudi« ali pa je orodje, ki služi »javnemu interesu«, ki v bistvu plava nad ljudstvom.

Pobudnik tega referenduma ni ljudstvo, ampak predstavniki ljudstva. Tako RTV Slovenija kot tudi drugi evropski javni servisi veljajo zaradi svojega poslanstva za skrbno varovane in zaščitene institucije, ki jim še posebej Evropa posveča posebno skrb. Jasno je namreč, da nihče drug ne bo opravljal njihove dejavnosti. Zagotavljati morajo vsebine, ki bi sicer izginile. Nobena komercialna televizija ne bo pokrila programov za manjšine, kulturo, izobraževanje... Navsezadnje v Evropski uniji nimamo niti ene direktive, ki bi ozko usmerjala področje kulture, tako da smo prepuščeni svojim lastnim odločitvam. Obstaja pa evropska regulativa, ki ščiti javne servise, da ne bi prišlo do vdora komercialnih vsebin in pozabe zaščite javnega interesa. Gre za izjemno pomembne institucije, ki se dotikajo nas vseh.

Obenem pridemo do zanimive situacije, saj je v pobudi za referendum izrecno navedeno, da ga moramo izvesti, ker naj bi ta zakon uzakonil vsebine za pripadnike manjšin iz nekdanje Jugoslavije. Teh ljudi je v Sloveniji nekaj več kot šest odstotkov, kar je velik del ljudstva. Po drugi strani pa bo ta referendum v podtonih odločal prav o ljudskosti televizije. Kaj ste imeli sami v mislih, ko ste vgradili v zakon ščitenje jugoslovanskih manjšin?

Ta člen je bil sprejet naknadno z amandmajem v parlamentu. Argumenti za amandma držijo. Tudi dostojne prakse drugod po svetu temu pritrjujejo, čeprav gre za različne segmente »sodobnih manjšin«. Švedi in Nemci v lastnem jeziku skrbijo za multikulturni razvoj in ohranitev nekaterih identitet. To, kar sami omenjate – da ne bi naštevala vseh konvencij in mednarodnih standardov, ki usmerjajo k odprtosti družbe –, je v skladu tudi z logičnim razvojem in razumevanjem našega prostora, v katerem živi ogromno državljanov, ki jih ne velja izključevati. Konec koncev, Slovenija je predsedovala EU s pomembno temo medkulturnega dialoga!

Upam, da gre tudi v tem primeru za napačno razumevanje zakona. Argumenti o dodatnih uredništvih in novih zaposlitvah so brezpredmetni. Do visoke stopnje zaščitenosti romske skupnosti na javnem servisu je na primer prišlo pri sprejemanju Grimsovega zakona, kar je dobro, saj lahko zdaj njihove vsebine že najdemo na televiziji oziroma radiu. Odprtost družbi zgolj koristi.

Očitek, ki ga predlagatelji navajajo v pobudi za referendum, je komercializacija in privatizacija RTV. Takšna namerna ali želena nevednost me žalosti. V tem zakonu ni enega člena, ki bi omogočal privatizacijo.

Mislite, da sta to res glavna razloga, da sta se opozicijski skupini odločili za referendum?

Povzela sem ju iz nastopov poslancev SDS, SNS in Magajne v državnem zboru in državnem svetu. Očitki, da se bo RTV s tem zakonom skomercializirala, so sprti z logiko!

Še posebej v luči pogostih ugotovitev, da je RTV že skomercializirana. Dobro se spomnim pritožb prejšnjega programskega sveta, ki ga je vodil dr. Stane Granda. Ob začetku mandata, ko sta nas na ministrstvu obiskala premier Borut Pahor in predsednik državnega zbora Pavel Gantar, smo sprejeli opozorilno pismo nekaterih članov programskega sveta s prvopodpisanim Jožetom Snojem, da se televizija komercializira in zapostavlja svoje poslanstvo. Drago Jančar je takrat opozarjal, da ni prav, da RTV tekmuje s komercialnimi radijskimi postajami. Tudi Nacionalni svet za kulturo je poskušal brzdati tekmo s populizmom.

Sedanja zakonodaja očitno dopušča komercializacijo, izplačila visokih nagrad, vprašljive pogodbe in anekse, dvomljive rabate in netransparentne rabote. Ampak, pozor, če RTV po novem zakonu ne bo zagotavljala vsebin, ki so obvezujoče zaradi njenega poslanstva, bodo morali odgovorni zapustiti javni servis.

Ste preverili zapuščino, ki jo je za seboj pustilo bivše vodstvo RTV?

Predvsem jo preverjajo gledalci in poslušalci, ki se odmikajo od nje. Že kot poslanka sem vselej skrbno prebirala poročila nadzornih svetov, ki so bili in bodo tudi v prihodnje na voljo državnemu zboru. Med drugim tudi računsko sodišče na pobudo državnega zbora pripravlja revizijo poslovanja RTV. Lahko povem, da so zadnje ugotovitve nadzornega sveta zaskrbljujoče. Kot je med drugim znano, je nadzorni svet v zadnjem obdobju preprečil kar nekaj čudnih potez nekdanjega direktorja, ki je s posebnim manevrom predsednika sveta dr. Staneta Grande vztrajal do konca in še čez. Spomnimo se aneksov k pogodbam, oddaje Kolo sreče in diskusij glede razvojnih sredstev, šlo je za nekaj več kot 60 milijonov evrov. Ta sredstva so bila porabljena v nasprotju z zavezo, da gredo v razvoj.

Pred petimi leti je bil zdajšnji zakon izglasovan z obljubo boljšega in cenejšega programa. Veliko je obljubljal in malo dal. Obljuba glede boljšega programa se ni uresničila, res pa je, da se ni spreminjala višina RTV-prispevka. In to je pripeljalo RTV na rob finančnega zloma. Tisti evro, za kolikor se je povišala, da se je lahko RTV izvlekla iz težav, smo odobrili mi. To upravljanje z višino naročnine, ki je pod novim zakonom evropsko primerljivo, je pomenilo neposredno odvisnost od vlade. Držali so politično obljubo, da prispevka ne bodo spreminjali, hkrati pa so stroški naraščali in se zažirali v sredstva, ki so bila namenjena razvoju, predvsem digitalizaciji. Ta namen je kasneje zbledel v takšni meri, da so se ta sredstva prelivala v Piramido, nadaljevanke Strasti, z njimi pa naj bi se krpale tudi plače, ki jih je spremenila Virantova reforma.

Z Virantovo reformo so bili uslužbenci RTV uvrščeni v plačni sistem javnega sektorja, z novim zakonom pa se obetajo spremembe, ki so razdelile zaposlene na RTV. Nekateri bi ostali v sistemu javnih uslužbencev, drugi pa ne.

S sindikati in predstavniki sveta zaposlenih na RTV smo se usklajevali pol leta. Ta diskusija ni tako enostavna, v preteklosti sem tudi sama videla argumente za in proti. Ko pa sem se poglobila v posebno poslanstvo, ki ga izvajajo javni servisi po svetu, sem ugotovila, da zaposleni novinarji nikjer ne sodijo v sistem javnih uslužbencev in da v pogajanjih za kolektivne pogodbe nočejo biti odvisni od volje vlade.

Zakaj to ni dobro?

Temeljno pravilo, ki smo mu sledili pri pripravi tega zakona ter za to angažirali ogromno glav, časa in misli, je šlo v smer avtonomije. Avtonomije ne zagotoviš samo tako, da daš možnost avtonomnega imenovanja ljudi, ampak tudi s finančno neodvisnostjo in premoženjsko fleksibilnostjo. Pogoj za avtonomijo je večplasten. RTV-naročnina ne more biti odvisna od volje vsakokratne vlade. Bivši generalni direktor Anton Guzej je bil na začetku mojega mandata nekajkrat na ministrstvu za kulturo, da bi povedal, kako tonejo, in da bi bilo treba zvišati prispevek. Zagotovo je prišel z istimi besedami tudi do mojega predhodnika Vaska Simonitija.

Ko ste bili v letih od 1997 do 2000 na ministrstvu za kulturo državna sekretarka, ste imeli možnost RTV že urediti na način, kot ga urejate danes, pa tega niste storili. Zakaj ne?

Takrat veljavni zakon je bil vezan na tedanji trenutek, tehnološki razvoj še ni vpil po spremembah in zakon je omogočal neposredno participacijo civilne družbe v RTV. Ta se je kasneje z Grimsovim zakonom in uvedbo devetindvajsetčlanskega sveta spremenila v politikantstvo.

Tudi programski svet, ki naj bi se oblikoval po novem zakonu, se bo presejal skozi politiko.

Programski svet po Grimsu ima od devetindvajsetih članov triindvajset takšnih, ki so imenovani skozi politično sito. Naš svet predvideva sedemnajst članov, od tega jih bo deset imenovanih neposredno, iz vrst civilne družbe in zaposlenih. Predsednik države predlaga predstavnika verskih skupnosti, pa tudi zastopnika varovanja človekovih pravic, kar je pomembna novost. Državni zbor bo potrdil pet članov, ki jih bo predlagala civilna družba, ne bodo pa več iz državnega zbora prihajali kandidati političnih strank, kot določa Grimsov zakon.

Državni zbor jih bo potrjeval pet, poleg tega bo tretji program še naprej parlamentarni. Ne bi šlo drugače?

Državni zbor bo izbiral kandidate, ki jih predlagajo organizacije civilne družbe. Kandidati se bodo morali predstaviti tudi javnosti. S tem želimo zagotoviti, da bodo na strateško pomembnih mestih v programskem svetu in v nadzornem svetu, kjer bo, mimogrede, vlada imela le enega predstavnika, odgovorni in strokovni ljudje.

Še vedno pa bodo ostala vprašanja, kdo prihaja z leve, kdo z desne.

Povedala sem vam, da jih bo sedemnajst. Od tega jih bo pet imenoval DZ.

Da ne bi nobenega, ni možno?

(smeh)

Vrnimo se k očitku o komercializaciji. Katere bodo komercialne dejavnosti RTV, iz katerih bo dobiček namenjen javnemu delovanju RTV?

Komercializacija je hudo zavajajoča oznaka. Vsa dejavnost, ki izhaja iz RTV-prispevka, je namenjena ustvarjanju javnega programa. Tista dejavnost, ki se že danes odvija na trgu, pa mora sredstva vračati v javni program. Sredstva na trgu denimo ustvarjajo koncertna dejavnost, izposojanje arhiva, ekonomskopropagandni program.

Če bi bila razlika med prihodki in odhodki pozitivna, pa bi jo lahko preusmerili tudi v nagrade zaposlenim in vodilnim. Po finančnih rezultatih za leto 2009 je denarja, ki bi prišel v poštev za nagrade upravi oziroma ostalim, za devet tisoč evrov. Nekdanji direktor Anton Guzej je sam prejel bistveno višjo nagrado še po starem zakonu.

Je mogoče, da se je raven delovanja RTV v zadnjih letih že toliko spustila, da jo bo sploh težko vrniti na raven dobrega javnega servisa? Medtem je Pop TV že prevzel vodilno vlogo na televizijskem področju.

Gledanost informativnih programov, ki sicer imajo težo, pada v zadnjih letih kot slap. To je seveda pomembno sporočilo za voditelje RTV. Sploh pa je pomembnih sporočil, ki jih danes ponuja medijski prostor, da ne rečem »menu«, ogromno in bojim se, da so premalo reflektirana.

Je politika ohromila RTV?

Da! Vendar obstajajo tudi drugi razlogi, denimo vonj po krvi, ki zvišuje rejtinge branosti in gledanosti nasploh.

V osnutek novega medijskega zakona je vpletenih nekaj mehanizmov, s katerimi nakazujete, da boste kot država intervenirali, da bi »reševali« medijski prostor. Po svetu se danes države z različnimi posrednimi in tudi neposrednimi mehanizmi lotevajo reševanja tiska. Boste enako storili vi?

Mehanizmov je kar nekaj in tega, kateri so res najboljši, ne ve nihče. V Bruslju se srečujem s kolegi kulturnimi ministri in v debatah prevladuje negotovost, predvsem na področju tehnološkega razvoja. Zato so tudi pomoči oziroma ukrepi posameznih držav različni. Eni opuščajo subvencije, drugi jih krepijo, tretji poskušajo z davčnimi olajšavami, ki sicer v EU veljajo za zelo antipatične. Nekateri se odločajo, da bodo oglaševanje z elektronskih preusmerjali v tiskane medije. Vsi pa ohranjajo pomoč tradicionalnim medijem, saj umirajo na obroke.

So v primerjavi z drugimi državami slovenski mediji bolj ali manj ogroženi?

Ne bolj kot drugje. Na področju svobode medijev pa smo po zadnji raziskavi Novinarjev brez meja kar globoko zdrsnili. Poročilo kot razlog navaja kazensko ovadbo nekdanjega premierja zoper novinarja, ki je poročal o nepravilnostih v javnem razpisu. Janeza Janšo dobesedno primerja z Berlusconijem. Kredibilnost medijske svobode nam je zbil tudi primer Cerani (sodne prepovedi poročanja o italijanskem poslovnežu, op.p).

Se vašim kolegom ministrom v vladi Boruta Pahorja zdi medijsko področje pomembno?

Vlada me je podprla pri spremembah zakonov. Nikoli me niso silili v hitre odločitve, o kakšnem kadrovskem pometanju ni bilo nikoli govora. Razumejo, da je treba na prihajajočem referendumu predstaviti zakon o RTV kot konsistentno rešitev in da je treba vztrajati pri koalicijski zavezi, da je najvišji princip, ki ga spoštuje, medijska avtonomija. Zato nismo nikoli hoteli iz ministrskih kabinetov upravljati RTV. Verjamem, da je kdo včasih zmeden, ker se pri kadrovskih vprašanjih ne obnašamo tako kot prejšnja oblast.

Borut Pahor je dolgo dajal vtis, da ga mediji ne zanimajo, potem pa je poleti sprejel predstavnike slovenskih novinarskih aktivov in kot iz topa izstrelil, da bo v zakon vključena določba, da bo mnenje novinarjev o izboru odgovornega urednika obvezno, če se bo v njem poenotilo petinšestdeset odstotkov novinarjev – s čimer je presenetil celo novinarje. So torej mediji v vidnem polju premierja ali ne?

To, da je sprejel novinarje, je gotovo znak, da se zaveda, da so določena vprašanja težavna in pomembna. Tudi sama sem tedaj sprejela predstavnike novinarjev, vztrajala pa sem, da gre za delovni sestanek.

Potem ko so se v debato o novem medijskem zakonu vključili še predstavniki lastnikov oziroma uprav medijskih hiš, so začeli opozarjati, da so mediji lastnina gospodarskih subjektov, s katero lahko svobodno upravljajo, in posledično se je izpostavilo vprašanje, ali lahko vloga medijev kot nosilcev in zaščitnikov javnega interesa ter medijske avtonomije prevlada nad tem principom. Odprlo se je vprašanje, ali lahko ena ustavno zagotovljena pravica prevlada nad drugo. Kaj želite v tej situaciji doseči?

Prav je, da so se v diskusijo vključili tudi lastniki. Pogovor je bil strpen in korekten. Vsi so nastopili s svojimi pogledi, ki pa so, jasno, v veliki meri v koliziji. Hkrati pa vse usmerja oziroma naj bi usmerjala želja po ustvarjanju dobrih medijev.

Res?

Tudi lastnike medijev je treba razumeti. Ideja o soglasjih novinarjev pri imenovanju odgovornih urednikov, pri menjavi lastnikov medija ali pri spremembi vsebinskih zasnov sproža njihove dvome, saj vidijo, da se jim s tem lahko zaprejo možnosti za izpeljavo projektov, ki so morebiti dobri. Namenoma idealiziram stanje, ki je dejansko precej brutalno. Ampak rado se razmišlja o ozaveščenih in strateško naravnanih lastnikih medijev.

Res pa je, da je v preteklosti neupoštevanje mnenja novinarjev pripeljalo tudi že do »posiljenih« imenovanj določenih odgovornih urednikov, ki niso funkcionirali.

Verjemite, da to vprašanje ni enostavno, saj preči dva interesa. Ne glede na to, kaj je obljubil premier in kaj lahko reče ustavno sodišče, pa so vsi vpleteni z izrekanjem svojih zahtev ustvarili novo situacijo, v kateri je več zaupanja. Novinarji so pokazali, da je smiselno, tudi v dialogu z državo, artikulirati vprašanja, ki potrebujejo boljše rešitve, in da v prihodnosti ob anomalijah ni treba molčati. Saj imate orožje v rokah... (smeh) Oprostite, orodje!

Novinarji so izhajali iz izkušenj in trdili so, da se do medijev obnašajo bolj odgovorno od uprav medijskih podjetij, da lastniki nimajo vedno dobrih namenov in da so nekateri pripravljeni medij tudi potopiti. Obenem je lobiranje lastnikov ob nastajajočem zakonu zelo močno. Na koncu boste morali stopiti na eno stran. Kaj boste storili?

Zakon mora v prvi vrsti spoštovati pravo. Navsezadnje bo pred sprejemom doživel še vrsto zakonodajnopravnih presoj. Moja izkušnja iz preteklosti je tudi nasprotna izkušnjam novinarjev. Spomnim se situacije, v kateri novinarji ne bi dali soglasja zelo zahtevnemu odgovornemu uredniku, takšnemu, ki bi vpeljeval pozitivne spremembe in zato od novinarjev veliko zahteval.

V tej pobudi o obveznem soglasju je postalo jasno, da je potrebna komunikacija med upravo medija in ljudmi, ki medij ustvarjajo. To je bila tudi naša želja, vendar v zakon ne moremo preprosto zapisati: naj se pogovarjajo in naj se dogovorijo. V zdravih razmerah je to samoumevno.

Iz tega spoznanja se je porodila ideja o medijski zbornici, ki naj bi med drugim urejala tudi razmerja med upravami in novinarji.

Zbornice so nasploh občutljive, saj jim obveznega članstva ne moremo vsiliti, po drugi strani pa država potrebuje pametne sogovornike in lažje je, če so organizirani, če svoja stališča združujejo in jih skupaj artikulirajo. Na področju medijev je sicer dovolj društev, zbornice pa skrbijo za stanovske zadeve. In če kje, se stanovske težave pojavljajo pri vas, pri skrbstvu za delavske pravice medijskih delavcev. Ustrezno urejenih pravic nimajo pogodbeni sodelavci na RTV in v drugih medijih, tudi delovna razmerja na področju novinarstva, če sploh obstajajo, niso bleščeča. Visokih zaščit ni. Zato se mi zdijo varovalke, ki jih vgrajujemo v zakon o medijih, denimo določila o tem, kdaj in s kakšno odpravnino je mogoče novinarja odpustiti, zelo dobre. Če boste živeli v negotovosti, v odvisnosti od lastnikov, ki bodo imeli samo kapitalske interese, bo vaša delovna motivacija padla.

Zakaj hočejo imeti politiki, kot ste vi ali vaši kolegi v vladi, močne, avtonomne novinarje?

Zato, ker so zdravi le odprti prostori. Ni dobro, da smo ujeti v lastne misli, ki nam ne pustijo dihati bolj, kot zmoremo. Ni dobro živeti z lažmi, enoumnimi pogledi in z delitvami. Le tako se v družbi preživi.

Je to lahko način preživetja predsednika vaše stranke Zares Gregorja Golobiča?

Zagotovo bolj zagovarja ta način, kot si sami mislite in kot boste lahko to slišali od mene.

Prav njemu se je zgodilo, da so novinarji prišli do podatkov...

Kakšnih podatkov?

O podjetju Ultra. Zamajali so njegov položaj.

Vprašajva se, kaj je naredil. Enemu od časopisov ni povedal tega, kar je povedal nadzornim organom. Samo to.

Zlagal se je svojim volilcem.

Zgolj nečesa ni povedal novinarjem. Za to je imel razloge, ki jih je javnosti pojasnil in se tudi opravičil. Se mi pa zdi, da gre za kolaps kriterijev, če zaradi tega pristane v istem košu kot tisti, ki so milijonsko oškodovali državno premoženje. Njemu ni oškodovanja dokazal nihče.

Mislite, da je referendum o RTV tudi odraz odnosa stranke SDS do Gregorja Golobiča?

Ta referendum je del projekta preverjanja te vlade skozi mnenje ljudstva. Po vsej verjetnosti se bo projekt nadaljeval tja do velike noči prihodnje leto. Predvsem pa se mi zdi, da je ta referendum odraz odnosa SDS do Grimsovega zakona in položaja, ki ga je SDS utrdila na RTV. In ga ne želi izgubiti.

Ali v zvezi z zakonom o medijih pričakujete podoben odziv opozicije? Nad tem, da zakon o RTV ni doživel veta v državnem svetu, ste bili presenečeni.

Vedno sem presenečena nad tem, da po dolgotrajnem in energičnem proučevanju določene tematike, tudi po diskusiji z vsemi poslanskimi skupinami, doživimo ostro nasprotovanje. Dejstvo je, da če hočejo nekaj izpeljati, to tudi izpeljejo.

Vaša stranka je po meritvah javnega mnenja trenutno pod pragom vstopa v parlament. Ali računate, da boste z bolj avtonomnimi mediji, ki bodo intenzivno kopali po nepravilnostih v vladi pa tudi v poslovanju Ultre prišli čez dve leti v parlament?

Povedala vam bom, kaj meni pomenijo avtonomni mediji: ne samo to, da kopljejo, ampak da tudi tisto, kar izkopljejo, realno predstavijo. Če se vrnemo k Ultri, ugotovili smo, da je prišlo do zamolčanja volilcem tistega, kar je bilo povedano drugje. Ali je bil primer Ultra kakorkoli dokazano spodnešen? Na preiskovalni komisiji in na papirjih, ki so bili predstavljeni, ni bil. Hočem reči, da kopanje po stvareh ne pomeni samo odpiranja, ampak tudi zapiranje. Avtonomno novinarstvo je nesmiselno tolmačiti samo kot tisto, ki preiskuje stvarnost, ampak jo tudi zna sintetizirati, komentirati in gledati resnici v oči. Zna sestaviti vse vidike te družbe in vidi vse segmente, ne samo enega.

Je vstop stranke Zares v parlament možen z Gregorjem Golobičem na čelu? V meritvi popularnosti politikov Vox Populi se zadržuje na repu lestvice.

Z Gregorjem Golobičem je pametno vstopiti kamorkoli, saj je razgledan, najbrž za koga celo preveč odkrit in analitično misleč človek. Morda vidi dlje, morda preveč natančno.

Za Zaresovo »»novo politiko« se zdi, da je v zadnjem obdobju zvodenela. Kot da bi se razvoj stranke ustavil.

Vprašajmo se, čemu od tega, kar smo zasnovali v okviru »nove politike«, smo se izneverili. Vaš občutek, da je zvodenela Zaresova nova politika, priča o tem, da je postala samoumevnost. Opažena ali ne – jaz jo živim z vsemi etičnimi načeli odgovornega razumevanja stvarnosti. Je pa res, da se je ta stvarnost spremenila, saj nas sili gasiti požare, ki jih je zanetila recesija. Zaresovo načelo o samoomejevanju je postalo za vse bolj realno in vseobsegajoče, kot smo ga mislili pred tremi leti.