V nasprotju z njegovim lepim dekletom, s katerim sta na delavnice zavoda Bufeto pripotovala iz Barcelone (kjer ima, mimogrede, še nekaj deklet), sem sama hotela samo njegove zgodbe. Zgodbe iz štiridesetletne zgodovine nastopanja na odrih po vsem svetu, zgodbe o hipijevskih časih, o drogah, seksu, rokenrolu, o vseh osebah, ki jih je srečal na svoji poti. Obenem sem se hotela dokopati do bistva klovna, izvedeti, kaj je za veselo masko, in predvsem, ali res drži tista, da so klovni zasebno najbolj nesrečna bitja na svetu.

Glede slednjega lahko odgovorimo takoj: ne, Jango najbrž res ni nesrečen klovn. Ko sem pristopila k skupinici mladih Slovencev, dvajset-in-nekaj-letnikov z delavnic, ki so skupaj z njim obedovali, ali natančneje – skupinici, ki si je z Jangom delila večerjo (dobesedno: »Poskusi tole, super je,« pravi Jango in najbližjemu ponudi svojo žlico, ta jo ponudi naslednjemu in tako dalje), mi je v hipu postalo jasno, da je življenje tega klovna polno ljubezni, ki – kako to napisati v današnjem času, ne da bi tvegali naivnost? – v prvi vrsti sije iz njega samega.

»Pravijo, da so klovni žalostni ljudje,« mi pravi Jango. »Poglejte me, umiram, a nisem žalosten. Srečen sem. Življenje je kratko. Jaz živim nebesa na zemlji. V nebesih sem.«


Prihaja iz časov svobodne ljubezni


Jango Edwards, v Ameriki rojen kot Stanley Ted Edwards, ima precej razlogov za slavljenje življenja, čeprav že vrsto let bojuje bitko z želodčnim rakom, ki bi ga moral – če gre verjeti njegovim zdravnikom – že zdavnaj pokončati. Se spomnite scene iz filma Nikogaršnja zemlja, ko srbski vojak v rovu prime časopis v roke in reče: »Jebote, vidi sranje v Ruandi«? Pri Jangu gre ta ista miselnost nekako takole: »Če sem žalosten, je zelo preprosto: vzamem časopis v roke in preberem naslove. Ni več razloga za žalost. Ne živim v Iraku, nisem ženska, ki bi ji odrezali klitoris.«

Toda naredimo za hip korak nazaj v zgodovino in skočimo čez ocean, da bi pričeli zgodbo o Jangu tam, kjer se dejansko spodobi – na samem začetku. Rojen je bil leta 1950 kot tretji od štirih otrok v družini angleško-irskih imigrantov, ki je ustvarila dober posel s pokrajinsko arhitekturo. Med študijem se je Jango politično udejstvoval in objavljal pesmi, hkrati pa z bratom uspešno vodil družinsko podjetje. Toda ob obisku Evrope v sedemdesetih in branju ezoteričnih knjig se je nekaj spremenilo. Bratu je prodal svoj delež družinskega podjetja in se za vedno nastanil v Evropi, kjer je pričel s študijem klovnade.

Zakaj v Evropi? »Amerika ni bila primerna za klovnado, tam ni kulture, vse je preveč komercialno, Amerika nima nobene zgodovine, vse, kar pozna, je klovn Ronald McDonald.«

Odločitev postati klovn v tem primeru ni bila samo odločitev za poklic, šlo je za način življenja. Jango ni klovn samo na odru, on je klovn ves čas. »To je sedemletni otrok,« mi je dejalo njegovo dekle. »Nemogoče je živeti z njim. Jaz živim na drugem koncu Barcelone, z njim pa živita še dve dekleti.« Še dve? »Saj veste, kako je – on prihaja iz hipijevskih časov svobodne ljubezni,« zamahne z roko.

V hipijevskih časih je Jangu uspelo ustvariti kariero enega najbolj prepoznavnih klovnov na svetu, hkrati pa je eden tistih, ki so znotraj te odrske umetnosti izvedli pravo malo revolucijo. Poleg Lea Bassija in Slave Polunina velja za enega ključnih nosilcev sprememb, ki so z nastankom koncepta nouveau clown dobesedno postavile novo pot, na kateri se je klovnska tradicija združila z novim progresivnim modernim slogom. 

V letih svojega delovanja je ustvaril preko dvajset samostojnih predstav, s katerimi je gostoval na največjih svetovnih odrih, ter zrežiral preko petdeset predstav različnim drugim profesionalnim ustvarjalcem, še več, okoli sebe je dobesedno ustvaril kult.

»Kadar so me ljudje začeli preveč oboževati, sem se preselil v drugo mesto,« reče Jango. »Ni mi do slave, ni mi do denarja.« Potem z roko pokaže proti skupinici mladih in reče: »Hočem jih naučiti. Živijo v peklu. Borijo se z ljudmi, denarjem, stvarmi.«

Ko izreče stavek »hočem jih naučiti«, si ne morem kaj, da ne bi postala nekoliko skeptična, za kaj pravzaprav tukaj gre. »Veliko ljudi uporablja moč na negativne načine. Jaz imam moč, a je ne izrabljam. Uporabim jo za nekaj pozitivnega. Manipuliram z ljudmi. Ker nimajo možganov, izgubljeni so. Manipuliram tako, da jim dajem upanje. Brez upanja ni prihodnosti. In jaz sem simbol upanja.«

Pa smo tam. Je Jango klovn s kompleksom mesije? »Jaz sem klovn z veliko začetnico,« mi reče. »Klovni so ogledala družbe. Reflektirajo svet okoli sebe. Če ga reflektiraš preblizu, ljudje vidijo svoje težave. Namesto tega kot klovn ljudi prepričam, da je težava moja.«

In nadaljuje, s svetlobno hitrostjo porajanja misli: »Zame beseda klovn predstavlja najboljši akt na svetu. Marlon Brando, Robert De Niro, Robin Williams, to so veliki klovni. Ne delajo komedije, v glavnem delajo žanr drame, ampak težko je ne verjeti njihovim nastopom, saj vidijo vso norost, ki se dogaja okoli njih.«


Jaz nisem smešen. Smešni ste vi.


Na tej točki me seveda zanima, ali je to težko. Videti norost in držati ogledalo. Jango mi postreže z najboljšim možnim odgovorom: »Sploh ne. Jaz nisem smešen. Smešni ste vi. Ljudje so smešni. Jaz samo posredujem dogajanje.« Ob tem je pazljiv: »Ker sem dovolj profesionalen, vem, katere omejitve ima publika. Ljudje vsak večer odhajajo z mojih predstav, vsak večer grem do roba splošnih prepričanj publike. Publika pa se vedno spreminja. Če imam pred sabo otroke, seveda ne bom kazal svojega penisa. Ko sem v zaodrju delal z Rolling Stonesi, je bila meja spet druga: konzumirajo kokain, pijejo, kadijo, zato greš do njihovega roba.«

Rob je pri Slovencih bojda »precej tradicionalen. Ko sem bil nazadnje tukaj, sem bil premehak. Nekateri so sicer zapustili mojo predstavo, toda tisti, ki so ostali, me ne bodo nikoli pozabili.«

Izjemna energija, nenavadna za šestdesetletnika z rakom v zadnjem stadiju, markanten obraz in otroška razigranost so res nekaj, kar si zapomnite. Toda kdo ve, kako bi reagirali, če bi ga na odru videli kazati penis ali početi kako od drugih norčij. Morda bi se zgražali. Ali pa smejali. Ali enostavno odšli. Če gre verjeti Jangu, se klovnov bojijo tisti, ki »ne prenesejo neposredne resnice«. Jango si je izbral način življenja, ko si jo lahko privošči: »Jaz sem profesionalno nor. Plačan sem, da sem nor. Nimam službe, zabavam se. Že štirideset let se zabavam. Toda po štiridesetih letih nastopanja mi ni najlažje. Manjka mi precej zob, ki sem jih izgubil v različnih okoliščinah. Biti profesionalni bedak pomeni, da počnem stvari, kot je skok v kozarec vode na glavo. V štiridesetih let nastopanja se je nabralo kakih tri tisoč kozarcev. Imam artritis, moja jajca pa visijo navzgor, ne navzdol, ker sem navadno tako obrnjen.«

Ob tem zaključiva pogovor, ker Janga prevzame dogajanje v sosednji sobi. Nekaj časa ga čakam, potem obupam in se še sama odpravim tja: Jango stoji pred prenosnim računalnikom in zbranim razlaga o videoposnetku. »To je bilo v Franciji. Najeli so me, da pridem na televizijo in naredim sranje. Evo, zdaj pride legendarni trenutek, zaradi katerega sem v Franciji zaslovel,« reče, nakar vsi nestrpno čakamo, kaj bo tokrat, v video obliki ali v živo – potegnil iz žepa.