Notranjost znamenite mumbajske ikone, palače hotela Tadž, so si za nekaj usodnih dni, novembra leta 2008, sposodili tudi nepovabljeni, smrtonosni gostje. Teroristi. Vsa vprašanja v zvezi z naravo terorističnih napadov v Mumbaju, ki so dodobra pretresli indijsko nacionalno psiho ter skoraj povzročili jedrski spopad s Pakistanom, pa še zdaleč niso odgovorjena. Tudi ko gre za vlogo države, ki jo zastopa Barack Obama. Indijska javnost - tista, ki še razmišlja s svojo glavo - je za glavno oviro sproščenega Obamovega obiska v Indiji označila razvpiti primer ameriškega državljana pakistanskega rodu Davida Colemana Headleyja. Moža, ki je za zločin v Mumbaju izbral tarče. Enega izmed glavnih arhitektov terorističnega napada.

Vohunske igre

Primer Headley je prava saga, ki spominja na televizijske serije z neštetimi deli, kjer se v vsaki naslednji epizodi pojavijo novi zapleti in obelodanijo nova šokantna razodetja, je v znameniti kolumni nedeljske izdaje indijskega dnevnika z največjo naklado Hindustan Times zapisal Vir Sanghvi, eden izmed najuglednejših novinarjev na Indijski podcelini.

Najprej je odjeknila novica o Headleyjevi aretaciji v ZDA. Ker naj bi načrtoval tudi napade na Danskem, naj bi mu na sled prišli britanski obveščevalci. Indijske preiskovalce je presenetilo dejstvo, da jim ZDA kljub sporazumu o meddržavnem sodelovanju v boju proti terorizmu dolge mesece niso dovolile zaslišati tvorca enega najhujših terorističnih napadov v Indiji. Sin pakistanskega očeta in ameriške matere judovskega rodu je priznal krivdo in obljubil sodelovanje z ameriškimi oblastmi. S tem se je obranil pred možnostjo smrtne kazni in si zagotovil vsa sredstva, ki so v ameriškem pravosodnem sistemu na voljo za zaščito skesancev njegovega kova.

Sledilo je razodetje ameriškega tiska, da je bil David Headley, takrat še z rojstnim imenom Daud Sajed Gilani, pred desetletjem zaprt zaradi trgovine z mamili. Izpuščen je bil predčasno, takoj po prelomnem enajstem septembru leta 2001. V zameno za odpravo zaporne kazni naj bi privolil v vohunjenje za ameriške oblasti, si nadel novo ime, dobil svež potni list ter se prosto gibal med Indijo, Pakistanom in ZDA.

Objavljena dejstva so Indijcem vzbudila sume. ZDA so neuradno priznale, da je Headley delal za ameriško agencijo za boj proti drogam (DEA). Čeprav so zanikale Headleyjevo sodelovanje z obveščevalnimi službami, katerih naloga je preprečevati terorizem, pa je mnogim jasno, da so si državne agencije tipa DEA, FBI in CIA v »težkih časih« po enajstem septembru delile dragocene vire informacij, ki so prihajale iz Pakistana, domnevnega legla teroristov.

Indijske oblasti so pred napadi v Mumbaju iz ZDA dobile skope informacije o skorajšnjem terorističnem napadu. Vir vsaj dela teh podatkov je bil gotovo Headley, zato se je indijski javnosti zastavilo samoumevno vprašanje: so ZDA povedale vse, kar so vedele, ali pa so del celote zamolčale? Če ne zaradi drugega, da bi zaščitile Headleyjevo identiteto? Bi, če bi ZDA povedale vse, kar so vedele o napadu, lahko pravočasno zaustavili teroriste, ki so v Mumbaju pomorili 166 ljudi?

V indijskih obveščevalnih krogih veljata dve teoriji. Prva pravi, da je bila Headleyjeva vohunska služba dvojna igra, saj naj bi na neki točki prestopil na stran teroristov. Druga trdi, da je bil Headley vseskozi zvest ZDA, ki so ga aretirale le zaradi tega, da bi preprečile razkritje podrobnosti njegovega poslanstva.

Nekaj tednov pred Obamovim obiskom v Indiji se je v sagi o Headleyju zgodil nov zaplet. Raziskovalni novinar Sebastian Rotella iz novinarske hiše Pro Publica je izbrskal podatek, da so bile oblasti v ZDA vsaj štirikrat izrecno posvarjene o terorističnem delovanju Davida Colemana Headleyja. Ker nihče ni ukrepal – eno izmed Headleyjevih žena, Maročanko, ki ga je prijavila na ameriškem veleposlaništvu v Islamabadu, so kratko malo odslovili –, je povsem logično sklepati, da so ameriške oblasti za to vedele. Headley je bil vohun z nalogo infiltracije v teroristične skupine.

Previdni Indijci

Indijski obveščevalci, ki so končno dobili dovoljenje za zaslišanje Headleyja v ameriškem priporu, so prepričani, da je bilo obdobje, ko jim je bil dostop do aretiranega onemogočen, namenjeno izdatnim navodilom ameriških oblasti, da Headley ne bi povedal česa preveč. Toda »dvojni agent« naj bi vseeno potrdil indijske sume o vpletenosti zloglasne pakistanske vojaške obveščevalne službe ISI v napade v Mumbaju.

Indijska stran je debakel s Headleyjem v pogovorih z Obamo v veliki meri pometla pod preprogo, saj ni bilo slišati izrecne zahteve za njegovo izročitev. Temu sta najverjetneje botrovala pregovorno častihlepje in sla po prestižu indijskih elit, da slučajno ne bi bile prikrajšane za Obamovo laskanje z ameriško podporo stalnemu sedežu Indije v varnostnem svetu OZN.

Pa vendar, če bi se indijski premier Manmohan Singh uklonil Obamovi pobudi za obnovitev mirovnega procesa s Pakistanom, bi ga bes indijske javnosti utegnil spodnesti s položaja. Bo obveščevalna služba ISI eden izmed prejemnikov nove ameriške pomoči pakistanski vojski (tokrat v višini dveh milijard dolarjev), katere objava je vnovič razburila indijsko javnost? Kako lahko ZDA v »vojni proti terorizmu« sploh še sodelujejo z organizacijo, kot je ISI, ki se je izkazala za glavnega organizatorja terorističnih napadov v Indiji? Kam umestiti izjavo, ki jo je malo pred Obamovim obiskom v Indiji dala ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton, da je Pakistan odličen partner ZDA v boju proti terorizmu? Mar Indija svetuje Obami, naj poda roko Osami in ga poljubi na lice, se sprašuje Vir Sanghvi.

»V nedogled trajajoča 'vojna proti terorizmu' se ne sme končati prezgodaj,« pravi mumbajski mirovni aktivist Feroze Mithiborwala, predsednik organizacije Awami Bharat (Indija pripada ljudstvu). Še preden se je po terorističnih napadih v Mumbaju dobro polegel prah, je na straneh svojega bloga utemeljeval sum, da za njimi stoji CIA. Napadi v Mumbaju so korak k strateškemu cilju ameriškega imperialnega projekta pridobiti javno mnenje za vstop Indije v ameriški geostrateški krog. Ameriške in druge obveščevalne mreže so odgovorne za vzpodbujanje terorističnih skupin po svetu, da bi destabilizirale vlade neubogljivih držav, ki se nočejo podrediti njihovim zahtevam. Še več, terorizem je instrument svetovne politike, ki si prizadeva ustvariti enopolarni svet z jasnim ciljem globalnega izkoriščanja večine in prisvojitve naravnih bogastev s strani elit.

Podrejena država

Obama je v Indiji nastopal kot trgovski potnik ameriškega naftno-orožarskega kompleksa in drugih velikih brezobzirnih korporacij, trdijo v organizaciji Awami Bharat, ki je bila ena izmed udeleženk demonstracij proti Obami v središču Mumbaja. Polovica poslov v višini 10 milijard dolarjev, ki jih je sklenil Obama, je orožarskih. ZDA so s prodajo, ki jo je zapečatil Obamov obisk, postale največji dobavitelj orožja Indiji. V zadnjih nekaj letih so Američani največ skupnih vojaških vaj opravili prav z indijsko vojsko in Indija namerava svojo oborožitev za namen skupne operativne sposobnosti v celoti posodobiti z ameriško vojaško opremo.

V ozadju vojaškega zbliževanja z ZDA je star indijski strah pred invazijo Kitajske. Azijski velikanki imata odprta nerešena vprašanja meje, zaradi katerih sta leta 1962 že bili vojno, v kateri je bila Indija ponižana.

Indija sicer pogosto izraža pobožno upanje, da zbliževanje z ZDA ne vodi v podrejenost, pač pa v multilateralizem, kjer bi Indija kot ena izmed velesil v svetovni politiki igrala enakovredno vlogo. Toda praksa kaže, da je najboljši instrument vplivanja na zunanjo politiko držav – v tem primeru podreditev globalni politični agendi Washingtona – prav penetracija oboroženih sil s prodajo orožja, ki vzpostavlja trajno odvisnost.

Indija je v preteklosti, ko se je nadejala podpisa jedrskega sporazuma z ZDA, že podlegla pritisku in denimo v Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) glasovala proti tradicionalnemu zavezniku Iranu. Lakmusov preizkus bo indijska naklonjenost enemu izmed konkurenčnih projektov dveh plinovodov. Prvi bi Indiji prek Pakistana plin dobavljal iz Irana (IPI), medtem ko si drugi, ameriški projekt (TAPI), prizadeva prek Afganistana v Indijo pripeljati turkmenski plin.

Podrejenost Indije v odnosih z ZDA pa nenazadnje kaže že razvoj dogodkov v primeru Headley. Glede na dosedanje ravnanje ameriških oblasti v indijski javnosti obstaja skrb, da bo »dvojni agent« poniknil skozi ameriški pravosodni sistem. Spet bo zamenjal identiteto in odšel novim malopridnim nalogam naproti.

Pisatelj Bišam Mansukani, ena izmed preživelih žrtev napada v Mumbaju, ki se mu je pompozno srečanje z ameriškim predsednikom v hotelu Tadž gnusilo, je dejal: »Če nam ZDA nočejo izročiti Headleyja, je Obamov obisk brez pomena. Jasno je vendar, da mu je figo mar za vse žrtve napadov v Mumbaju.«