V letošnjem letu je cena zlata podrla vse zgodovinske rekorde in bo po napovedih poznavalcev rasla še naprej, vse dokler ne bodo investitorji spoznali, da gre za vrtnico, ki ima bodeče trne. Centralne banke in veliki kapital ga kupujejo na tone, medtem ko navadni ljudje prodajajo svojo zlatnino, da bi preživeli.

Po predvidevanjih bodo v naslednjih dvajsetih letih zlatokopi izčrpani, že danes je menda zlata več v trezorjih kot v naravi. Južnoafriški rudniki so v zatonu, na prvo mesto med svetovnimi proizvajalci zlata se je povzpela Kitajska, ki skupaj z Indijo in drugimi državami jugovzhodne Azije prevzema svetovno proizvodnjo. V odgovor na izjemno visoko povpraševanje so se multinacionalke spustile v divji tek za zlatom tudi v Latinski Ameriki. Ta celina lahko v kratkem postane ena najbolj zlatonosnih na svetu. A gre za dejavnost, ki je za okolje izredno obremenjujoča.

Vprašanja, ki se porajajo v zvezi z zlatom, so v glavnem brez odgovorov. Zagotovo drži le to, da je rastoča cena zlata slabo znamenje. Razlog za njegovo visoko kotiranje je občutek negotove prihodnosti na finančnem in ekonomskem področju, ki ga napajajo gospodarska kriza, finančni škandali, težave, s katerimi se otepajo banke, monetarna nestabilnost, negotovost na borzah, šibka vrednost evra, padec dolarja, povečana vloga Kitajske, problemi z Iranom, Grčijo, terorizmom itd. Z drugimi besedami, negotovost obnove največjih ekonomij oziroma finančnih trgov zahodnega sveta vodi k temu, da mnogi investitorji iščejo finančno stabilnost v alternativni vrednosti, ki jo na zahodu že dobri dve tisočletji predstavlja zlato. Cena zlata je predvsem odraz pričakovanj, pri čemer so udeleženi mnogi dejavniki. Zlato predstavlja varno zatočišče ali naložbo strahopetcev, kakor pravijo nekateri, oziroma »barbarsko relikvijo«, kot ga je opredelil John Maynard Keynes.

Kje je zgornja meja?

Zlato predstavlja tudi drugo plat medalje referenčnih svetovnih valut, kot sta dolar in evro. Njun padec pomeni dvig vrednosti zlata in obratno. Leta 2001 je unča zlata (31,1035 grama) stala 250 dolarjev, v devetih letih je njegova cena narasla skoraj na šestkratno vrednost. Pred nekaj dnevi je dosegla najvišjo vrednost v zgodovini, to je 1398 dolarjev za unčo. Optimistični analitiki napovedujejo, da bo do konca leta cena zlata pristala pri 1500 dolarjih za unčo, pesimisti pa, da bo presegla mejo 2000 dolarjev za unčo. Ob tem opozarjajo, da bi se lahko v primeru razglasitve plačilne nesposobnosti katere od evropskih držav drastično dvignila, celo do 5000 dolarjev in več. Shayne McGuire, direktor teksaškega investicijskega sklada, je podal oceno, da bi lahko dosegla tudi 10.000 dolarjev za unčo, kar so na Wall Streetu označili za pretiravanje, a enako so trdili tudi, ko so nekateri napovedovali, da bo zrasla na 1000 dolarjev.

V zgodovini je zlato igralo različne vloge – v ljudskih verovanjih, kot zaklad imperijev, tvarina za kovanje novcev, sinonim za lepoto in prestiž, pa tudi za bogastvo in moč. Aurum, kot so ga imenovali Rimljani, je bil prva kovina, ki jo je človek poznal, menda že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. Iz časa faraona Menesa (okoli 3100 pr.n.št.) v Egiptu je znan 14 gramov težak zlati ingot. Med prvimi kovanci okrogle oblike z žigom in poroštvom vladarja je izpričan zlatnik lidijskega kralja Kreza (okoli 550 pr.n.št.).

Zlato je postalo merska enota v menjavi blaga. Rimljani so zlatnike (aurus oziroma kasneje solidus) uporabljali kot plačilno sredstvo. Vse države so imele ambicijo, da kujejo svoje zlatnike kot izraz oblasti, moči in tudi kot propagandno sredstvo. Z odkritjem in osvajanjem Amerike se je v 15. in 16. stoletju začelo v Evropo stekati ogromno srebra in zlata, kar je povzročilo inflacijo in s tem prve ekonomske težave. Od odkritja Amerike leta 1492 do leta 1890 so na tej celini po nekaterih ocenah pridobili 7665 ton zlata. Razvoj trgovinskih odnosov in uporaba plemenitih kovin sta sprožila pravcato ekonomsko revolucijo, ki je imela tudi politične posledice. V 19. stoletju so mnoge države uvedle tako imenovani zlati standard, ki je pomenil vezavo valute na zlate rezerve; ta sistem so opustili leta 1971. Zlato se je tako spremenilo v sredstvo denarnega obtoka, instrument za politične spremembe, simbol moči narodov in varno zatočišče za kapital v razburkanih časih.

Zaloge zlata kopnijo

Kljub družbeni vlogi, ki jo je imelo zlato v zgodovini, pa ni prineslo tolikšnih premikov v razvoju sveta kot nafta, uran ali zemeljski plin, niti ni tako uporabno, kot so baker, železo, nikelj ali premog. A vseeno ga vsi želijo imeti. Zgodovinarji in ekonomisti menijo, da večji del zlata, ki ga je človek skozi tisočletja iztrgal naravi, še danes kroži med ljudmi ali leži v trezorjih. V zlatarskih izdelkih, ki jih nosimo danes, je morebiti pretopljeno zlato iz preteklosti. Po nekaterih izračunih je od konca kamene dobe do leta 1979 človek pridobil 77.358 ton zlata, od tega 48.500 ton v dvajsetem stoletju. Če k temu prištejemo še količine, pridobljene med letoma 1979 in 2010, pridemo do 160.000 ton, ocenjujejo raziskovalci.

Zlato se v majhnih količinah nahaja povsod v zemeljski skorji. Zlato vsebuje tudi morska voda, od 1 do 10 mg/m3, kar bi pomenilo okoli 10 milijard ton v vseh oceanih skupaj. Pred nekaj tedni je ugledna ameriška naravoslovna revija Science objavila rezultate raziskav ameriške vesoljske agencije NASA, ki kažejo, da se zlato in srebro nahajata tudi na Zemljinem naravnem satelitu Luni. A razen na nekaterih nahajališčih v zemeljski skorji ter v rečnih nanosih pridobivanje zlata ni komercialno rentabilno.

Po študijah iz leta 1984 je zalog zlata v naravi, primernih za izkoriščanje, še okoli 91.000 ton. Od leta 1985 do 2009 je bilo izkoriščenih nadaljnjih 57.800 ton; v zadnjih letih je proizvodnja znašala povprečno 2485 ton na leto, kar pomeni, da se zaloge naglo krčijo. Čeprav so nedavno odkrili nekaj novih nahajališč, naj bi zaloge zlata v naravi ob današnji stopnji izkoriščanja zadostovale le za naslednjih dvajset let.

Danes trg zlata samo na Londonski borzi obrača 30 milijard dolarjev dnevno. Poslovanje v takem obsegu se po mnenju predsednice španske družbe za plemenite kovine Marion Mueller lahko nadaljuje več let: »Zlato bo denar par excellence, dokler ne bo gospodarstvo sanirano.« Kot kaže, se cena zlata ne bo umirila. George Soros opozarja: »Po mojem mnenju je zlato definitivno balon, saj bo cena še naprej rasla, toda nisem prepričan, da bo to trajalo večno.«

Letna proizvodnja zlata pokriva le dve tretjini povpraševanja po tej kovini na svetovnem trgu. Povprečno se povpraševanje giblje od 3500 do 4500 ton na letni ravni. Od tega je 37,5 odstotka zlata namenjenega za investicije, 51,6 odstotka ga pretopijo v zlatarske izdelke, ostalo gre v industrijo. Zlato, ki je namenjeno za investicije, mora imeti stopnjo čistosti nad 995 tisočink za ingot (24 karatov) in nad 900 za kovance, medtem ko so za zlatarske izdelke vrednosti nižje (22, 18, 14 ali 10 karatov). Največja kupca zlata za izdelovanje nakita sta Indija in Kitajska.

Razliko med ponudbo in povpraševanjem na trgu pokriva zlato, pridobljeno z reciklažo elektronskih in drugih industrijskih odpadkov, zlato, ki ga trgu ponudijo banke, in zlato, zbrano s prodajo zlatnine specializiranim trgovinam, ki v zadnjem času v zahodnem svetu rastejo kot gobe po dežju.

Posel za multinacionalke

Centralne banke po svetu zlata v prihodnje ne bodo več prodajale. Njihove zlate rezerve ocenjujejo na 30.462 ton, kar je 18 odstotkov vseh svetovnih rezerv zlata, centralne banke pa težijo k temu, da bi svoje devizne rezerve pretvorile v zlato. Po podatkih Svetovnega sveta za zlato (WGC) ima poprečno vsaka država 10 odstotkov rezerv v zlatu, Nemčija in Francija pa kar 50 odstotkov. Kitajska in Rusija sta jih na primer v zadnjem času podvojili. Južna Koreja, ki ima 63 odstotkov svojih rezerv v dolarjih (260 milijard dolarjev) in le 0,2 odstotka v zlatu, je te dni napovedala nakup zlata za več milijard dolarjev. Po drugi strani namerava Mednarodni denarni sklad, ki razpolaga z 2981 tonami zlata, v tem mesecu prodati še zadnjih 70 od 403 ton, ki jih je lani ponudil na trgu. Vse to bo zmanjšalo ponudbo zlata na trgu in že danes prispeva k povečanju cen nekaterih drugih plemenitih kovin.

Zlata mrzlica je zajela največja transnacionalna rudarska podjetja iz Kanade, Avstralije in Južne Afrike, ki obvladujejo svetovno proizvodnjo plemenitih kovin, pa tudi na stotine manjših igralcev, ki se potegujejo za koncesije za terenske raziskave in odkrivanje novih nahajališč ter njihovo izkoriščanje. Čeprav poteka ta proces povsod razen na Antarktiki, ki je zaščitena, ciljajo predvsem na Afriko in Latinsko Ameriko. Kot že rečeno, je danes Kitajska, potem ko je leta 2007 odvzela primat Južni Afriki, s 314 tonami letne proizvodnje največja proizvajalka zlata na svetu. Z 210 tonami je Južna Afrika pristala na četrtem mestu, za Avstralijo in ZDA.

V Latinski Ameriki je na prvem mestu v proizvodnji zlata Peru z okoli 182 tonami, pridobljenimi v letu 2009, sledijo Mehika, Brazilija, Čile, Argentina in Bolivija. Po projekcijah se celotna regija uvršča med največje potenciale za pridobivanje zlata na svetu. Zato se na to celino steka na stotine milijonov dolarjev, namenjenih za geološke raziskave območij, ki so bila doslej nedotaknjena. Gre zlasti za predele v Andih in Amazoniji ter druga gozdnata območja.

Transnacionalke znova iščejo El Dorado, mitski kraj po legendi, ki je nastala leta 1530 nekje v andskih predelih Kolumbije in govori o neverjetnih zlatih zakladih. A danes ne iščejo več bajeslovnega mesta, tlakovanega z zlatom, niti zlatih zrnc ali kepic. Sodobni El Dorado so le še velike zemeljske površine s plastmi, ki vsebujejo majhne količine te dragocene kovine; ta ni več vidna s prostim očesom, saj domneve o nahajališčih zlata opirajo na rezultate kemičnih analiz. Po podatkih podjetja DuPont Corporation so zaradi visoke cene zlata na trgu komercialno rentabilna že nahajališča, ki vsebujejo 0,01 unče (0,32 grama) na tono nakopane kamenine. Le za primer: za skromen poročni prstan bi bilo treba razdrobiti 90 ton takšne kamenine.

Porušeni Andi in cianid

Na 4. mednarodnem forumu o rudarstvu, ki je potekal septembra letos v Čilu, so navajali, da bodo latinskoameriške države do leta 2015 prejele 150 milijard dolarjev za investicije v izkoriščanje rudnikov. Čile si od tega obeta 50 do 60 milijard, Peru in Brazilija po 30 milijard, Kolumbija 24 milijard, pa tudi Argentina in Mehika pričakujeta večja tuja vlaganja. Velik del tega kapitala je namenjen iskanju in odpiranju novih rudnikov zlata. Od odkritja do začetka izkoriščanja običajno mine od pet do deset let.

Toda ti projekti in samo delovanje rudnikov so izredno kočljivi z ekološkega, kakor tudi z ekonomskega vidika. Južnoameriška rudnika Veladero in Pascua-Lama se nahajata znotraj parka Biosfera v San Guillermu, ki ga je UNESCO zaradi biotske raznovrstnosti leta 1981 razglasil za svetovno dediščino. Pascua-Lama leži med štirimi ledeniki, ki jih bo rudarska dejavnost resno ogrozila. V obeh primerih, kot pri večini rudnikov zlata na svetu, gre za dnevni kop. Zaradi nizke vsebnosti iskane kovine je treba razstreliti na milijarde ton kamenin, s čimer izginjajo cele gore in se spreminja pokrajina. Nastajajo odprte jame kolosalnih razsežnosti tudi po več kilometrov premera, ki so vidne celo iz vesolja. Zato se ni čuditi, da civilnodružbene in naravovarstvene mreže v Argentini vpijejo, da bo zlata mrzlica zrušila andsko gorovje.

A to še ni vse. V tehnološkem procesu ekstrakcije zlata iz nakopane rudnine se danes namesto živega srebra uporablja cianid, ker je bolj učinkovit. Za spiranje drobno zmlete rude so potrebne ogromne količine vodne raztopine (od 100 do 300 litrov na sekundo), ki vsebuje od 0,14 do 2,35 kilograma cianida na tono vode. Celotni cikel spiranja, s katerim se izloči zlato, traja od nekaj dni do nekaj mesecev, odvisno od količine zmlete rudnine in kakovosti kovine. Cianid je izredno toksična kemikalija za okolje in povzroči smrt človeka že v zelo majhnih količinah (od 1 do 3 miligrame na kilogram telesne teže). Problematična je tudi varnost akumulacijskih jezer z odpadnimi vodami, ki pri tem nastajajo, prav tako gore odpadnega materiala oziroma rudnine, v kateri ostajajo cianid in druge težke kovine, ki v obliki prahu onesnažujejo širšo okolico.

Evropska unija je maja letos prepovedala uporabo cianida v rudarstvu in uvoz kovin, v postopku pridobivanja katerih je bil uporabljen cianid. Dejstvo je, da od vsega tega bogastva transnacionalne družbe poberejo na desetine milijard, domače prebivalstvo pa ima od vsega skupaj bore malo – razen negativnih posledic, kot sta uničeno okolje in ranjena pokrajina.