Kar precej jih je bilo; od sindikata tekstilcev, denimo, ki se je znašel na naslovnici prve številke 13. julija 1910, lahkotno oblečenih deklet iz obdobja prohibicije ali onih, ki so s svojimi pražnjimi opravami kraljevale teniškim igriščem, do Titanica, ki je poleg bal francoske svile ter maroškega bombaža potopil tudi Isidorja Straussa, enega izmed lastnikov trgovine Macy's.

WWD-ju v stoletju mode ni ušlo tako rekoč nič. Ne prve minice ne prve ženske hlače, kot tudi ne moda hipijev, punkerjev ali mafijcev. Modni časopis se je posvečal Coco Chanel, Jackie Kennedy, Ali MacGraw, Madonni, Nancy Reagan, modnim fotografom (Pennu, Newtonu, Avedonu), oblikovalcem, supermodelom in raznoraznim trendom, ki jih je neredko ustvaril kar sam. Konec koncev je bil WWD tisti, ki je v modni besednjak vnesel izraz vroče hlačke, prvo damo okronal za Jackie O, Karla Lagerfelda za Cesarja, vse tiste, ki mu slepo sledijo, pa za modne žrtve. »Če te WWD ignorira, si v težavah,« je za revijo Time septembra 1974 izjavila modna oblikovalka Anne Klein.

Le kako, ko pa se je lani ponašal s komajda 50.000 izvodi naklade (Vogue, denimo, natisnejo v 210.000 izvodih) in 355.000 spletnimi bralci? »Ne gre za obleke,« je pojasnil dolgoletni urednik John Fairchild, »ampak za ljudi.« WWD je pod njegovim vodstvom iz cehovskega žurnala postal »sočna, opravljiva in pasje zoprna mešanica življenjskih stilov, trendov in škandalov«, so zapisali v reviji Time.

Vztrajal je, da mode nikakor ne smemo jemati resno, nanjo je gledal kot na »sočen, ne preveč krvav zrezek, ki ga je treba zmazati«. Toda bil je prvi, ki so se mu modni oblikovalci zdeli vsaj tako zanimivi kot filmski zvezdniki. »Ne nazadnje obleke ne govorijo,« je pojasnil in svoje novinarje odposlal, naj sledijo trendi damam na kosila, brskajo za umazanimi podrobnostmi modnega zakulisja in skicami še nedokončanih oblačil.

Tako so v stotih letih prvi poročali o nastanku newyorške tekstilne četrti in fenomenu nakupovalnih centrov. Še preden je kozmetika začela zanimati ženske revije, so se ubadali z barvami za lase in spisali portret Maxa Factorja ter kot prvi opazili, kakšen vpliv imajo lahko filmi na modno industrijo. Avgusta 1969 so objavili članek z naslovom Weekend Trip in se Woodstocka lotili skozi prizmo hlač na zvonec, kvačkanih brezrokavnikov in »veliko gole kože«. Kakšen teden zatem so se posvetili feministkam in objavili fotografijo dekleta brez nedrčka. »Samozavestna in nekonvencionalna, da ne omenjamo, kako seksi je,« so pripisali. Konec sedemdesetih so po petih mesecih raziskovanja natisnili serijo člankov, ki so razkrivali povezanost organiziranega kriminala s tekstilno industrijo, nikakor pa niso mogli zatisniti očesa pred »rafiniranim stilom« podzemlja, kot tudi ne pred »črnsko modo«, ki so jo zaznamovali puliji v stilu filmskega junaka Shafta. Ko je na ulice Londona in New Yorka prišel punk, so ga pospremili s stavkom »rokenrol, ki ga nosite«, medtem ko so kasnejšo dekado krstili za »nouvelle« dobo, jo posvetili delovnim dekletom ter slavili krilo in superge – uniformo Melanie Griffith v filmu Delovno dekle.

A njihov stil je zaznamovala tudi kritičnost. Marsikateremu modnemu magu so se zamerili z neizprosnimi poročili z modnih revij in tudi industrijo so neredko spravljali ob živce. Pa tudi ob zaslužek. Na primer takrat, ko so izvezene logotipe na majicah označili za najbolj kmečko idejo, ali tistikrat, ko so po zmagoslavju minice napovedali, da je prišel čas dolgih kril. Med tistimi, ki so sledile namigu, je bila tudi seksi Raquel Welch.

V naši dobi niso pozabili na grunge in hip-hop stil, legendarna modna rivalstva, kot je bilo tisto med Lagerfeldom in Yvesom Saintom Laurentom, pa na Seks v mestu, ki je iz Manola Blahnika, Jimmyja Chooja ali Christiana Louboutina ustvaril velezvezde, na potrošniški pojav, imenovan H&M, blogerje, rahitične manekenke, Lady Gaga, modno zavedno gospo Obama in hudičevko v pradi Anno Wintour, zloglasno urednico Vogua. »Če ignorirate WWD, ignorirate svetovno modo,« je izjavila neka trgovka. Gospa poslovodkinja je dodala: »Pri nas si nihče ne upa, da ga ne bi bral.«

»Veste, moda mora biti malce kontroverzna,« je razložil gospod Fairchild, »ker je v resnici en velik bla bla bla.«