"Zelo sem razočaran nad Slovenijo. Konec 90. let sem jo pogosto navajal kot zgled v srednji in vzhodni Evropi. Govoril sem, poglejte, v Sloveniji imajo javni RTV-servis, morda ni idealen, je pa funkcionalen, je dober. Ko vidim, kaj se dogaja zdaj, sem zelo razočaran. Slovenije ne bom nikoli več dajal za zgled, dokler se ta zakon ne spremeni."

Direktor pravnega oddelka EBU Werner Rumphorst v intervjuju v Mladini

* * *

"To (novi zakon, op. p.) je recept za katastrofo!"

Predsednik vodilnega odbora za medije pri Svetu Evrope Karol Jakubowicz o tako imenovanem Grimsovem zakonu

* * *

Prejšnji teden me je poklicala novinarka TVS in prosila, naj za MMC komentiram "dogajanje" v zvezi s poslancem Andrejem Magajno. Kaj pa naj komentiram, sem se razburil. Najprej mediji objavijo neko govorico, polinformacijo, morda celo raco, potem pa te prosijo, da jim jo komentiraš. "Saj to je Svet na TVS!" sem se izrazil. Če kdo, potem bi se nacionalka lahko izognila bombastični obravnavi občutljivih tem. Lahko bi bila toliko samoomejevalna, da ne bi iz najbolj občutljivih tem delala cenenih medijskih zgodb. No, pa sem očitno narobe razumel, kajti v naslednjem vprašanju se je čudila, češ, mar ni nenavadno, da je toliko poslancev in politikov opozicije v sodnih postopkih. Kako, prosim? Kdo pa? Pa je potegnila na plan najprej najbolj ponesrečen primer Srečka Prijatelja. Saj Prijatelj ni žrtev. Pravnomočno je obsojen kot storilec. Za izsiljevanje, grožnje, pripravne koristi. In kdo bi še bile take žrtve nesorazmerno pogostih sodnih pogromov? Morda poslanec Marinič, ki ga poleg tega, da preverjeno ni plačeval položnic, ker ni vedel, da jih je treba, bremenijo, da je druge pošiljal na fakultetne izpite. Ali oni plemeniti poslanec, ki so mu sile kontinuitete vlivale v kozarec alkohol in mu kasneje prestavile ovinek, da se je odpeljal v graben? Morda nekdanji tržiški župan, ki ga bremenijo, da je občinsko blagajno razumel kot škatlo, iz katere družina po potrebi jemlje? Morda Janša in njegov krog, ki sta v teh dneh prejela obtožne predloge v zvezi z domnevno korupcijo in podkupovanjem pri izbiri oklepnikov patria?

Ne, tako enostavno pa to ne gre. V prvem omenjenem primeru je vsebina res delikatna. Pedofilija. Kogar se stigma dotakne, je političnokarierno mrtev. Zato je vsekakor narobe, da prihajajo informacije o policijskih postopkih tako lahkotno in ažurno do medijev in novinarjev. Predstavljajmo si, kakšen položaj bi nastal, če bi se izkazalo, da ni Magajna niti neposredno niti posredno vmešan v pedofilsko mrežo? Kdo bo nosil odgovornost? A okoli informacijske prestreljenosti policije, tožilstva itd. ni treba odkrivati Amerike. Kako pa so novinarji izvedeli za druge akcije? Kako je novinar s snemalno ekipo lahko pričakal "dogodek" Zidar-Penko, ki se je imel zgoditi v Župančičevi jami? Ali aretacije v akciji Čista lopata? Takrat pa ni bilo sporno? A to je ena, sicer nezanemarljiva težava. Drugo pa je obremenjevanje policijskih postopkov z nenehno kvalifikacijo politične motiviranosti. Pobuda za akcijo je prišla iz tujine. Bila je obsežna in se nikakor ni začela šele takrat, ko se je poslanec razšel s SD.

Gre torej za zaroto? Prej za paranojo. Kdor ima težave ali pa tudi zgolj slab spomin, naj seže po novi knjigi Borisa Vezjaka: Paranoja, manipulacija in racionalnost. Vredno branja. A žal ne bo dosegla tistih, ki bi jim bila najbolj potrebna.

Razumljivo je, da Magajna, kriv ali nedolžen, išče pojasnitev v nenavadnih sovpadanjih začetka policijske akcije. Nerazumljivo, a pričakovano je bilo, se bo že neposredno po tistem, ko je novica o zasegu računalnikov obšla medije, oglasila SDS in razglasila akcijo za zaroto. Manj razumljivo in nedostojno pa je, da se z jasnim namigovanjem na zarotniška ozadja izpostavi nacionalna televizija. Konkretno Rosvita Pesek, ki je Odmeve in potem še sobotni Utrip vodila tako, da ni dajala možnosti, da gre za kaj drugega kot zaroto. Zanimivo bi bilo primerjati poročanje TVS o zadevi Baričevič in Magajna. V prvem primeru je televizija šla čez vsako mejo ter iz sumov in domnev delala kategorične sklepe. Kaj, kako, kdo (!)… V zadnji policijski akciji proti pedofilski mreži pa se zdi, da tisti, ki so točili krokodilje solze za ubogimi psi, ne pomislijo, da so v vsakem primeru in zagotovo, ne zgolj domnevno, žrtve otroci, ki so objekt naslade. In kdo najbolj glasno dela politične kupčije iz domnevnih zlorab otrok? Tisti, ki so najbolj glasni zagovorniki družine, družinski vrednot, koristi otrok v razpravi o družinskem zakonu.

Kakor koli. Policija mora po končani preiskavi akcijo natančno pojasniti, da ne bi bilo dvomov. Že sama misel na to, da bi lahko kdo na tak način, kot nekateri hitijo pojasniti, diskreditiral nasprotnike, je srhljiva.

Onkraj dnevnih odmerkov dvojne morale in kriterijev pa sta stalnici nacionalne televizije njena nekredibilnost in njena neprofesionalnost. Eno je usodno povezano z drugim. Zato ob sicer nujnih spremembah katastrofičnega Grimsovega zakona nisem optimističen. Novi zakon, ki ga ne podpiram brez rezerve, odpravlja številne anomalije in možnost političnega nadzora. Zanimivo je, da najbolj glasno svarijo pred politizacijo ob spremembi zakona tisti, ki so sedanjo politizacijo ali zakuhali ali jo na nacionalki izvajajo. Največji problem ni sama politična instrumentalizacija, ki se je zgodila. To je še najlažje odpraviti. Problem je, da je v informativnem programu TV Slovenija prišlo do obsežnega razpusta kadrov, tako da je veliko vprašanje, ali bo kakovostno ekipo še mogoče obnoviti. Največje težave torej ne vidim v tem, da se je nacionalka s pomočjo dosedanjega zakona podredila neki politični eliti, temveč da je prišlo do popolne deprofesionalizacije. Nacionalka na taki nizki ravni, kot je danes, še ni bila. Zato je z vidika profesionalnosti in odpiranja medijske svobode novi zakon premik na boljše. Kot premik na slabše ga vidijo le tisti, ki želijo ohraniti privilegije, ki so jim bili zagotovljeni doslej.

V času srhljive preobrazbe javne televizije v državno me je skominalo, da bi zagnal akcijo za odpravo RTV-naročnine. Obvezna naročnina takšne televizije, kot je, ni potrebna in ni opravičljiva. A generalna sodba o slabi programski kvaliteti nacionalke se vsiljuje zgolj skozi topiko posameznih segmentov. Predvsem informativnega in dokumentarnega programa ter delno programa urbane kulturne produkcije. Ne glede na vse ima nacionalka še vedno ekskluzivno poslanstvo na področju otroškega, mladinskega, izobraževalnega in vsemu navkljub tudi kulturno-umetniškega programa. Škoda, ki bi nastala ob zatemnitvi, bi bila nenadomestljiva.