V naslednjih desetih letih naj bi se njihovo število povečalo kar za okoli 40 odstotkov. Pojav demence se tudi pri nas bliskovito širi, celo hitreje kot prakse pri obravnavi dementnih, priznava vodja sektorja za storitve in programe socialnega varstva na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Janja Romih. Posebnih oblik institucionalnega varstva za osebe z demenco za zdaj še nimamo, opozarja predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Boris Koprivnikar.
Demenca sicer velja za bolezen starejših, pravi Kogoj. Redko prizadene mlajše od 65 let, z vsakimi petimi leti nadaljnje starosti pa se njena verjetnost približno podvoji. Pomembno je, da znake dovolj zgodaj prepoznamo. Po obisku pri zdravniku in pri specialistu se začne zdravljenje z zdravili, ki lajša težave in upočasni potek bolezni. Poleg tega pa je po njegovem enako pomembno tudi razumevanje bolezni tistih, ki imajo z dementnimi opraviti in vzdrževanje preostalih sposobnosti do te mere, kolikor dementne osebe še zmorejo.
Neustrezni prostori v domovih
Potrebe po institucionalnem varstvu oseb z demenco so velike, prostora zanje v domovih pa premalo, pravi Koprivnikar. Tudi prostori, v katerih bivajo dementni, so zgolj prilagojeni. Idealno bi namreč bilo, pravi, da bi bili prostori v pritličju. Sobe bi gravitirale na središčni prostor, kjer bi se neprestano dogajale dejavnosti. Prostori naj bi imeli izhod na varovane zunanje površine. Osebe bi se torej lahko prosto gibale, njihove poti pa naj bi bile krožne.
Poleg primernejših prostorov pa bi v domovih potrebovali tudi več osebja, tudi manj izobraženega, ki bi omogočalo varovanje in izvajanje dejavnosti za dementne, še opozarja Koprivnikar. Vedno se pri tem pojavijo težave s ceno – varstvo dementnih je med najdražjimi v domovih, saj je tudi obravnava oskrbovancev najbolj intenzivna. »Pri zahtevni negi na primer izvedeš poseg in ga čez čas ponoviš. Pri dementnih pa je treba imeti stalen nadzor.«
Ministrstvo pripravlja strategijo
»Slovenija čim prej potrebuje strategijo na tem področju,« opozarja Romihova z ministrstva za delo in dodaja, da bodo ministrstvu za zdravje predlagali, da jo vnese v zakon o duševnem zdravju, za katerega se ravnokar pripravlja predlog sprememb. Strategija naj bi vsebovala tudi akcijski načrt aktivnosti tako na področju zdravja kot tudi sociale. Trenutno pa na ministrstvu delovna skupina pripravlja usmeritve, kako ob danih pogojih, normativih in standardih zagotoviti čim večjo kakovost obravnave dementnih oseb in kako zagotoviti čim bolj primerljivo kakovost po celotni Sloveniji.
Domovi za starejše imajo različne prostorske zmožnosti za obravnavo dementnih in temu prilagajajo tudi koncepte dela, pojasnjuje Romihova. Ponekod imajo posebne skupine za dementne osebe, ponekod so ti stanovalci skupaj z drugimi stanovalci doma, lahko pa so skupine tudi kombinirane, kjer sicer živijo skupaj, vendar imajo dementne osebe čez dan drugačne dejavnosti od ostalih oskrbovancev. Tam, kjer imajo posebne skupine za dementne osebe, se lahko odločijo za skupino s povečano pozornostjo ali za varovani oddelek, ki ga predvideva zakon o duševnem zdravju. Če je dementna oseba v varovani oddelek sprejeta brez privolitve, je sprejem dopusten na podlagi sklepa sodišča. »Procedura za namestitev v varovani oddelek je po mnenju domov precej zapletena, zato smo od njih že prejeli pobude, da poskušamo pri spremembah zakona ministrstvu za zdravje predlagati spremembe v zvezi s postopkom sprejema.«
Sicer pa Romihova poudarja, da bi se bilo pri pisanju zakonodaje in usmeritev za delo z dementnimi nujno poglobiti naravo demence, zato je treba v okviru vizije razvoja konceptov za dementne osebe, ki jo prav tako pripravljajo na ministrstvu v okviru delovne skupine, upoštevati prevladujoče elemente psihosocialnega pristopa. Na ministrstvu pa si tudi prizadevajo, da bi v zadostni meri zagotovili tudi druge socialnovarstvene storitve in servise. Marsikdo bi namreč raje ostal doma, pa tudi svojci bi bili na ta način razbremenjeni, je prepričana Romihova, v domovih za starejše pa bi tako sprostili mesta tistim, ki v domačem okolju ne morejo več bivati.
Pri demenci vprašanje človekovih pravic
Delo z dementnimi se dotika tudi človekovih pravic. Varuh človekovih pravic je med svojimi nadzori najpogosteje ugotavljal, da je neurejeno vprašanje nameščanja na varovane (zaprte) oddelke, kjer bi lahko bili nastanjeni le tisti, za katere je tako odločilo sodišče po posebnem postopku ali pa so se za takšno nastanitev odločili prostovoljno. Druga najbolj pogosta kršitev je na področju uporabe posebnih varovalnih ukrepov. »Zakon o duševnem zdravju je glede tega premalo jasen, zato v praksi pušča nekaj odprtih vprašanj. Ministrstvo za zdravje je sicer že oblikovalo delovno skupino, ki pripravlja ustrezne spremembe zakona. V primeru uporabe posebnega varovalnega ukrepa opozarjamo tudi na pomanjkljive evidence.«
Tretja skupina kršitev pa je povezana z bivanjskimi razmerami, predvsem glede možnosti za bivanje na svežem zraku, na kar opozarjajo tudi drugi sogovorniki. Sicer pa ugotavljajo, da je za telesne potrebe oseb z demenco v ustanovah praviloma dobro poskrbljeno, skrbi pa jih pomanjkanje osebja, ki bi zanje izvajalo programe, s katerimi bi osmislili njihov vsakdan.
Na vprašanje, kaj bi se dalo pri nas hitro spremeniti, poznavalec tega področja Franc Imperl opozarja, da je glavna ovira pri nas samih – v celotni družbi. »Zavedanje o realnih stanjih oseb z demenco, o njihovem svetu čustvovanja in doživljanja, o tem, v kakšnih dimenzijah so pri njih skoncentrirani strah, negotovost, izgubljenost, stres, vse to je za zdravega človeka pogled skozi meglo.« Zdravih ljudi se to pogosto ne dotakne, to se dogaja tudi znotraj domov za starejše. »Za spremembe na tem področju potrebujemo veliko načrtnega in človeško ter strokovno odgovornega dela,« je prepričan Imperl.
