V dolgih teksaških nočeh
Kaj delajo bivši predsedniki? Pišejo knjige. Takšne, ob branju katerih celo njihovi nekdanji nasprotniki in kritiki smrkajo, brišejo solze in vzdihujejo ter po zadnji prebrani strani ugotovijo, kako strašno krivico so delali avtorju, ko je bil na oblasti. V knjigah bivši podrobno opisujejo, kakšne peklenske muke so doživljali ob sprejemanju usodnih, a nujnih odločitev za narod, državo in svet, koliko neprespanih noči je to terjalo, koliko samoizpraševanja. Kako so bili v tistih trenutkih najbolj osamljena oseba na svetu in kako so bili za vse napačne odločitve krivi drugi. V slogu Iztoka Mlakarja, ki je na koncu popustil, spil tisti glaž belega in vzkliknil: "Ma je uona (natakarica) kriva!" Eden novejših tovrstih bestselerjev je knjiga Tonyja Blaira, v kateri so vsi drugi za vse krivi, samo on ne: od vojne v Iraku (Američani) do volilnega poraza (Gordon Brown, ki je bil njegova desna roka, sicer pa, po Blairu, strašno zatežen tip). Brown piše knjigo, s katero bi pomagal Britaniji iz ekonomske krize, v katero je ni pripeljal on, čeprav je bil finančni minister in premier. In kaj je v dolgih zimskih in kratkih poletnih teksaških nočeh počel bivši ameriški predsednik George Bush? Ošilil je svinčnik, prižgal petrolejko in pisal, pisal... knjigo, kajpada. Pa ne da bi zaslužil, saj z ženo Lauro, ki je mirno spala v sosednji sobi, z dvesto tisoč dolarji letne pokojnine nekako shajata, ampak da bi dal prosto pot resnici, da bi Američanom nalil čistega vina o svojih dveh mandatih, da bi svoje ime opral nesramnega blatenja, česar po mnenju mnogih ne bi mogel opraviti niti največji pralni stroj na svetu. Bralcem mora biti jasno, da so za vse, kar mu očitajo, krivi drugi. Podpredsednik Cheney, denimo. Saj je bil še kar fejst dedec, pa uporaben, ker je bil za javnost glavni vladni brezsrčnež, nekakšen Darth Vader, hudobec iz Vojne zvezd. Zato je bil Bush lahko Sky Walker, tisti ta dobri, simpatični iz omenjenega filma. Je bil pa prav Cheney tisti, ki je Georgea nenehno drezal, naj gre v vojno v Irak. Da je težkega srca odobril slovito vodno deskanje (zlivanje vode na s cunjo pokrito glavo ujetnikov), so ga prisilili islamski skrajneži. Če oni ne bi napadli Dvojčkov, njemu kaj tako grdega ne bi prišlo na misel. Pa tudi generali so krivi. On je ukazal zalivanje samo Kalida Šejka Mohameda, fantom v Guantanamu pa se je to zdelo tako srčkano, da so zalivali kar vse po vrsti. Ali pa Sadam Husein. Če stari pokvarjenec ne bi skrival orožja za množično uničevanje, Bush nikoli ne bi šel v to avanturo. Saj priznava, potem ko so ugotovili, da tega orožja ni, mu je bilo malce nerodno pred sosedi, ampak če bi se znova odločal, bi napadel še enkrat, piše Bush. Sadam mu je očitno šel na živce. Morda zato, ker je bil pri Iračanih bolj priljubljen. Tudi za Afganistan mu ni žal. Ameriška svoboda se brani daleč od svojega dvorišča. Saj morda ne bi napadel, če ga ne bi zavedel britanski premier Blair, ko že pri iraški pustolovščini ni rekel ne, hvala. Edino, kar je morda naredil narobe, je bilo, da ni šel pogledat žrtev orkana Katrina v New Orleansu. Tuhtal je, grizel nohte, potem pa je ugotovil, da bi s svojo kolono vozil samo oviral konvoje pomoči, in je raje vse skupaj pogledal iz zraka. Takoj je vedel, da je tam doli hudo, in tudi njemu je bilo hudo. Kaj vse še piše, pa boste lahko izvedeli v knjigi, ki z njegovim podpisom stane piškavih 250 evrov.
Fata in Jožica ženski leta
Ameriška revija za ženske Glamour je razglasila 18 za svet pomembnih žensk tega leta. Same predsednice držav in premierke. Med njimi tudi Jadranka Kosor, ki sta ji, to je le treba priznati, do tega laskavega naziva vendarle pomagala dva moška - Sanader in Pahor. Ampak to je druga zgodba. Težko je skriti navdušenje nad takšno izbiro, pri kateri je izjemno pametna žirija pokazala izjemno subtilen občutek za čas, v katerem živimo, in vrednote, ki naj bi jih živeli. In ni padla na raven banalnosti in populizma, ki spremljata takšne izbire. Ni nasedla na umetno napihnjeni trend grmenja proti revščini in mizeriji, ki se menda kot kuga plazita po celem svetu. Zato, hvala bogu, na svečani podelitvi s torbico stare mame in v pošvedranih čevljih ne bo Jožice, tekstilne delavke iz Puconcev, matere treh otrok, ki je zaradi stečaja tovarne že poldrugo leto brez službe in zato pri sosedih, lastnikih tiste propadle tovarne, za dvesto evrov čisti, pere, pospravlja, lika, kuha in njihove tri pasje mrcine vodi na sprehod. Za nagrado jo mož, nezaposleni strojni ključavničar (sto evrov podpore), vsak tretji dan mrtvo pijan na mrtvo pretepe. In potem ta Jožica še reče, ah, saj nekako gre. Takšna brezperspektivna persona naj bi bila ženska leta? Ali morda Fata iz Prijedorja, ki s šestimi otroki že šest mesecev živi z dvesto evri, ki jih je nekoč spomladi poslal Haso, gradbinec pri sloviti evropski firmi Vegrad. On uživa tam daleč v lepem Velenju, jé socialne sendviče, gleda hišo Hilde Tovšak in čaka, da mu bo nekdo dal petdeset evrov, da bi se lahko vsaj domov vrnil. In kaj je naredila Fata, da bi bila med Glamourjevimi celebrities? Nič, že petič z isto vrečko kuha čaj otrokom in solznimi očmi čaka poštarja, če bo iz Velenja prinesel še sto evrov, da ne bodo otroci po snegu v sandalih hodili v šolo. Mesto med slavnimi ženskami pripada gospe Hildi, saj je samo po njeni zaslugi ves svet slišal za Fato. Naj kdo reče, da si mesto med slavnimi ženskami zasluži Saida Anvar, Iračanka, ki so ji Američani ubili moža in očeta, iraški suniti dva otroka v bombnem napadu pred šolo, šiiti dva brata in sestro, čisto po pomoti, dva otroka pa sta ji umrla zaradi sicer ozdravljivih bolezni, a zanju ni bilo zdravil. Zdaj Saida sama skrbi za svoja dva in bratove tri otroke, upa, da bo dobila službo kot iraška policistka in da je ne bo bomba raznesla prvi dan službe. Si sedež na svečani večerji zasluži Ignaciena Mwiza, 16-letna Ruandka, ki za dolar na dan deset ur preklada opeke? Dajte no, bodite resni. Ona za mizo z Merklovo in Jadranko?