Sin uglednih slovenskih znanstvenikov, ki sta njega in brata Jerneja - prav tako uspešnega raziskovalca - spodbujala k iskanju različnih pogledov na življenje, svojo pot opisuje kot vrsto dobrih, tudi tveganih odločitev. "V življenju sem imel veliko sreče," se je nasmejal in našteval okoliščine, ki mu sprva niso bile v prid. "V osnovni šoli se, ker sem preskočil razred, med starejšimi sošolci nisem znašel. V gimnaziji sem imel težave s sledenjem pouku in sem potreboval veliko potrpljenja. Na fakulteti se nisem vživel in nisem izstopal iz povprečja." V Amsterdamu je vpisal doktorski študij, potem ko je v Sloveniji ugotovil, da za preučevanje teorije iger - novega, uporabniško usmerjenega področja matematike - nima možnosti. V načinu povezovanja med raziskovalci in med raziskovalnimi inštitucijami, ki ga spodbuja njegov nizozemski oddelek, je našel priložnost: "Na svetu je denimo dvajset fakultetnih oddelkov, ki so si na področju eksperimentalne ekonomije konkurenčni. V takšnem okolju se je izkazalo, da se namesto neposrednega konkuriranja splača sodelovati z nekaterimi izmed njih in tako doseči prednost pred ostalimi." Že sama prednost zaradi izmenjanih kritik in informacij je za posamezen oddelek ali raziskovalca večja od prednosti, ki bi jo lahko dosegel v izolaciji, s prikrivanjem svojega dela in rezultatov.

Vključenost v (neformalno) raziskovalno mrežo na ravni oddelka, univerze in v mednarodnem merilu Ule opisuje kot odločilen dejavnik za doseganje uspeha. "Dobro je tudi, da smo raziskovalci svobodni in nismo preveč obremenjeni s pedagoškim delom," primerja nizozemsko znanstveno okolje s slovenskim. Iz njegovega pripovedovanja je mogoče razbrati, da v slovenskem visokošolskem prostoru vidi vrsto omejitev na poti do uspeha: od objektivnih, ki so povezane z relativno majhno finančno zmogljivostjo Slovenije, do subjektivnih, ki se manifestirajo kot zamere in nekonstruktivno rivalstvo med znanstvenimi kolegi. Ule je sicer prepričan, da bi država lahko znanstveno politiko zastavila bolj ambiciozno in ustvarila konkurenčen sistem, ki bi na najboljša mesta pripeljal najbolj ustrezne in tudi ustrezno plačane znanstvenike.

Na vprašanje, ali o sebi meni, da je "dober", je odgovoril, da je primerljiv z drugimi docenti na univerzi v Amsterdamu. "Moja osebna prednost pa je kvečjemu v tem, da se nikoli nisem trudil, da bi dosegel čim več objav znanstvenih člankov," se je nasmejal. "Zato sem bolj sproščen. Imam čas za poglobitev v temo, ki me zanima." To je veljalo tudi za objavo v reviji Science, ki jo je s kolegi pripravljal štiri leta. Ule ob tem sicer priznava, da bi se lahko, če objava ne bi uspela, znašel v neugodnem položaju, saj je medtem kateri od njegovih kolegov nanizal že tri druge objave, četudi so bile manj odmevne. "Tudi zato je dobro, da si povezan s kolegi po svetu, ki te pravočasno kritizirajo in usmerijo," se je vrnil k predmetu svojega teoretičnega in praktičnega dela.