Očitno je šlo za policijsko akcijo večjih razsežnosti, kajti preiskovali niso samo računalnikov na domačem naslovu Andreja Magajne, ampak je približno sedemdeset kriminalistov podobne preiskave izvedlo še pri dvajsetih drugih posameznikih po vsej Sloveniji. Policija je še zelo skopa z informacijami, kaj je odkrila, kar zlasti v strankarskih krogih vzburja precej domišljije.

Strastni politik in sindikalist

Opozicijska SDS je na primer objavila ime in priimek preiskovalnega sodnika, ki je izdal odredbo, in javno trdila, da je policija Magajni vse skupaj podtaknila, če že ne to, pa kljub opozorilom luksemburških kolegov preiskave ni začela že prej, ampak je po načelu "dokler je naš, se ga ne preganja" ukrepala šele, ko je Magajna izstopil iz poslanske skupine SD. Do te strankarsko-policijske zarote so v SDS prišli na podlagi tega, da je bila omenjena odredba sodnika za hišno preiskavo izdana samo dan zatem, ko je Magajna objavil svoj izstop iz poslanske skupine socialnih demokratov. Vsaj malo olja k razplamtevanju tovrstne politične domišljije je dolil Magajna sam, ko je ob izstopu javno omenjal tudi gospo blizu vrha SD - imena ni hotel izdati -, ki naj bi mu govorila, češ, naj se pazi, če bo še naprej glasoval drugače kot poslanci SD.

Magajna sicer v maščevalne zarote dvomi, ne izključuje pa možnosti, da je nekaj tega vendarle res. In če je, pravi, so z obtožbo za pedofilijo udarili zelo mimo, kajti če bi pogledali v dno njegove duše, bi videli, da je sam daleč stran od takih vzgibov. Kakorkoli že, zaradi te zadeve je te dni skoraj pregorel njegov telefon, saj pred klici ni varen niti pod tušem v svoji kopalnici. Magajna je prepričan v svojo nedolžnost, čaka na izsledke preiskave, odvetnika ni najel in ga, kot pravi, verjetno tudi ne bo.

Tudi tistim, ki Magajno že dolgo poznajo, se zdijo sumi o pedofilstvu absurdni. Če že ima kakšno strast, pravijo, je to politika. Njegov politično-strankarski življenjepis to dokazuje. Tudi sam pripoveduje, kako je že kot otrok na Prulah, kjer je doma, prisluškoval očetovim pogovorom z njegovim bratom o stranki, ki bi jo bilo treba ustanoviti. Danes 58-letni poslanec je v politiko vstopil, ko je na služenju vojske odložil minomet JLA nekje pod Nanosom in se na eni od ljubljanskih osnovnih šol zaposlil kot socialni delavec ter postal predsednik sindikata. Sindikalizem je sploh ena njegovih političnih stalnic. Kot sindikalist se je zavzemal za odprte liste z več kandidati pri volitvah v delegatske skupščine. K sindikalnemu gibanju se je Magajna vrnil, ko so ga izključili iz Pučnikove SDSS.

Ustanovil je in nekaj časa tudi vodil precej nenavaden sindikat: sindikat nezaposlenih. Sindikat je, čeprav je imel veliko članov, kmalu zamrl. Ker ga niso priznali za reprezentativnega - zato, pravi Magajna, ker so ta status priznavali samo sindikatom po posameznih panogah dejavnosti -, so ostali brez denarja, s članarinami pa niso mogli preživeti. Sam je pa preživel potem kot direktor male agencije za posredovanje dela, katere soustanovitelj je bil.

Taktična ženitev socialdemokratov in krščanskih socialistov

Krščanski socialisti, ki jim še danes predseduje Magajna, so imeli pred dvema letoma okoli petsto članov. Premalo, da bi se na parlamentarnih volitvah sami prebili v državni zbor. Zato sta s predsednikom SD Borutom Pahorjem sklenila, da bo kandidiral na njihovi kandidatni listi. Ugotovila sta, da je to koristno za obe strani: socialni demokrati so s krščanskim socialistom na kandidatni listi dokazovali, da so postali odprta stranka tudi za verne ljudi, krščanski socialisti in še posebej njihov predsednik Magajna pa so se s tem prebili s političnega obrobja.

Pahor tega koraka ni storil na pamet, ampak je prej naročil raziskave o prepoznavnosti možnih kandidatov za listo SD. Te so Magajno v njegovem volilnem okraju postavile na prvo mesto, pred kar nekaj drugih kandidatov iz vrst SD. Kratka zgodovina obeh strank razkrije, da je šlo pravzaprav za ponovitev predvolilnega manevra iz leta 2000. Tudi takrat so krščanski socialisti združili moči z ZLSD, kot so se takrat imenovali današnji socialni demokrati. V 4. volilnem okraju na barjanskem jugu Ljubljane je na listi ZLSD nastopil tudi Magajna, toda za razliko od osem let pozneje z zbranimi 1468 glasovi ni prišel v državni zbor.

Tokrat je sestrski stranki - nekateri celo menijo, da so ideje krščanskih socialistov bolj levičarske od idej Pahorjevih socialnih demokratov - sam neposredno prinesel 4244 glasov, kar mu je zagotovilo sedež v državnem zboru. Magajna ima namreč bogato politično preteklost. Ne le da je bil v krogih opozicije, ki se je ob koncu osemdesetih let pogajala s takratno oblastjo o novem volilnem sistemu, in da sta skupaj z Matjažem Šinkovcem skovala ime Demos, bil je tudi eden od ustanovnih članov socialdemokratske stranke, ki jo je sprva vodil France Tomšič.

Toda Magajni se je zdelo, da se je Tomšič zavzeto ukvarjal zgolj z osamosvojitvijo Slovenije, malo ali nič pa s socialdemokratskimi cilji. Zato sta, kot pravi v enem od intervjujev, s Slavkom Sušcem poklicala Jožeta Pučnika v Nemčijo, naj se jim pridruži. Kasneje je tudi za Pučnika, ki je prevzel vodenje stranke, ugotovil, da je bil predvsem oporečnik in manj socialdemokrat, čeprav se mu takrat še ni zdelo čudno, da se Pučnik v Nemčiji ni povezal s tamkajšnjimi socialdemokrati. Zameril mu je tudi, da je bil z dušo bolj pri Demosu kot pri stranki, ki jo je vodil.

Iz tega so izvirali tudi vsi poznejši njuni spori. Prvič sta se sprla že na prvi seji nove republiške skupščine, ker je Pučnik zahteval javno glasovanje o članih nove vlade, Magajna, ki je bil vodja poslanskega kluba SDSS, pa je zagovarjal tajno glasovanje. Na nasprotnih bregovih sta se znašla tudi v polemikah o potrebni večini na plebiscitu. Med zadnjimi se je vnel spor, ko je, kot pravi Magajna, vrag odnesel šalo ob neumni in škodljivi denacionalizaciji, nebrzdanem cerkvenem pohlepu in ponarejanju zgodovine glede kolaboracije med vojno.

Magajno so konec leta 1990 na celjski konferenci tako, da so priredili statut, izključili iz stranke. Pučnik je takrat javnosti pojasnjeval, da so ga izključili, ker se Magajna ni distanciral od Silvestra Plahutnika, za katerega so v vrhu SDSS trdili, da je poneveril sindikalni denar, in zato, ker jim ni znal v treh minutah pojasniti, kaj je njegova leva pozicija.

Znova neodvisni poslanec

Magajna se je takrat prvič pridružil skupini neodvisnih poslancev republiške skupščine. Zdaj je spet v podobni skupini treh poslancev, ki sama sebe imenuje Solidarnost. Zaradi tega prestopa ima nekaj slabe vesti, saj se zaveda, da je poslanec postal na listi SD, katere poslansko skupino zdaj zapušča. Jasno mu je, da zaradi izstopa iz poslanske skupine SD ne more računati na poslansko mesto tudi v naslednjem mandatu. Do upokojitve mu bodo po naslednjih volitvah manjkala še tri do štiri leta, zato Magajna, oče dveh odraslih hčera in 18-letnega sina, resno razmišlja, da bi takrat ustanovil družinsko podjetje za funkcionalno računalniško opismenjevanje.

Kot prekaljenega sindikalista bi ga zanimalo tudi delo pri sindikatih, kot zapriseženega borca za človekovo dostojanstvo pa tudi delo pri varuhu človekovih pravic. Toda politiki se ne bi odrekel. Že zdaj, pravi sicer, da gre za zamisel, ki je še v oblakih, skupaj s Petrom Peršinom, Spomenko Hribar in drugimi razmišlja o ustanovitvi aktualnim političnim strankam alternativnega gibanja.