Občinstvo reagira navdušeno, tako da se dogodek kmalu sprevrže v enega spektakularnejših, pa čeprav malo poznanih paradoksov v novejši slovenski zgodovini: medtem ko vesoljna Slovenija proslavlja slovensko samostojnost, se niti ne tako zelo majhen del slovenske mladine noro zabava ob zvokih rock in pop glasbe iz prostorov bivše Jugoslavije.

Balkan žuri

Ta dogodek izpred skoraj dvajsetih let je seveda mogoče odpraviti kot marginalen izraz tipičnega mladinskega uporništva. Sam sem bil ob tej priložnosti navzoč in morda nekoliko sentimentalno, vseeno pa z vso resnostjo bi želel zatrditi, da je šlo pri dogodku za veliko več, zlasti pa bi rad z zornega kota te generacije ponudil premislek o razvoju, ki ga je od takrat napravila samostojna Slovenija. Tisti večer ni bil izjema. Po velikem uspehu so se v Bunkerju tovrstne zabave (pod oznako "Balkan žurov") nadaljevale, pri čemer je ples na yu-rock glasbo včasih spremljala tudi peka burekov ali pa gledanje partizanskih filmov in druge podobne jugonostalgične aktivnosti.

Vse skupaj se je kmalu tako zelo populariziralo, da smo družboslovci začeli govoriti o nastanku posebne balkan scene, ki se je razlezla v vse možne smeri, od tematskih večerov srednješolskih plesov do čisto pravih subkulturnih dejavnosti. Morda še bolj od samega pojava jugonostalgije je zanimiva njena vztrajnost: v devetdesetih letih je postala pomemben del kulturne krajine poosamosvojitvene Slovenije, kljub meri izzvenevanja pojava pa so njeni sledovi med mladimi, nenazadnje pa tudi ne več tako zelo mladimi, lepo razvidni še danes.

Seveda je težko posploševati, toda vsaj iz perspektive tistega dela mladine, ki je leta 1991 kot svojo kulturo prepoznala kulturo jugoslovanskega rocka - in ne kulturo samostojne Slovenije -, lahko rečem, da naš obrat ni bil izraz nezadovoljstva nad Slovenijo kot tako. To, čemur smo nasprotovali, je bil zlasti nacionalni partikularizem, logika vase zagledanega separatizma, ki je (ne samo v Sloveniji) nasledila barvito pestrost multikulturne Jugoslavije. Nasprotovali smo tudi nacionalnim mitologijam, ki so se po padcu socializma naselile v ideološki vakuum, še posebej pa smo se bali, da bo samostojna Slovenija brez korektiva balkanske odprtosti postala nekaj, kar smo takrat povezovali s predstavo o Avstriji: majhna in ekonomsko stabilna država, kjer se pod ličnimi fasadami udobnih hiš skrivajo ozkosrčnost, nestrpnost in skorajda popolna odsotnost kakršnekoli kulturne širine.

Vprašanje je, ali so bile naše domneve o Avstriji točne, toda to, kar je v luči tistega dogajanja pomembno danes, je vprašanje, kako je s Slovenijo danes, dvajset let kasneje. Je zacvetela v sodobno, dinamično in odprto evropsko državo, kot so napovedovali osamosvojitelji? Ali pa je šla morda po poti, ki smo se je leta 1991 bali mladi alternativci? Stvari seveda niso preproste in črno-bele, toda v kolikor se osredotočim na področje, s katerim se ukvarjam - kultura v najširšem smislu besede -, se bojim, da naši strahovi ob slovesu od Jugoslavije niso bili povsem neutemeljeni.

Nacionalistični narcisizem

Prva stvar, ki zbode v sodobni Sloveniji, je razširjenost nacionalizma. Različna poveličevanja slovenstva so v slovenski javni kulturi popolnoma samoumevna, toda v resnici je nacionalizem problematična ideologija, ki po svoji destruktivnosti ne zaostaja veliko za tistimi, ki se jih običajno obsoja. V zadnjih nekaj sto letih, odkar države uravnavajo svoje delovanje "v interesu naroda", je spodbudila neštete krvave konflikte, pregone, pogrome, diskriminacije in podobno, tako da jo zaradi njene evidentne problematičnosti marsikje tudi že opuščajo.

V svetu posamezniki tako pogosto prevzemajo različne post-nacionalne identitete (metal tribe, gay nation, travellers ipd.), pri čemer velja poudariti, da je k promociji tovrstnega internacionalizma prispevala tudi kultura rock glasbe, na kateri smo leta 1991 gradili mladi alternativci. Kulturi rocka je mogoče očitati pretežno anglo-ameriški značaj, toda njene vrednote globalnega sožitja in medsebojnega spoštovanja so se v mnogih primerih vendarle izkazale kot produktivno nasprotje nacionalističnemu narcisizmu majhnih razlik, ki med ljudi zgolj postavlja nepotrebne zidove.

Do nacionalizma je nenazadnje kritična tudi stroka, ki opozarja, da je narod tipično moderen konstrukt (in ne naravno dejstvo), v Sloveniji pa ostaja pod navidez neškodljivo oznako domoljubja še vedno brezpriziven ideal. Nacionalizem ali domoljubje, v vsakem primeru gre za neproduktivno zapiranje za planke "našega", ki naj bi bilo dobro že zgolj zato, ker je pač "naše", zlasti pa se nacionalizem ne more izmakniti ujetosti v reproduciranje negativnega odnosa do simbolnega Drugega. Ker je nacionalna identiteta vedno relacijska (bi se Slovenci imeli za Slovence, če bi bili edini narod na svetu?), je neogibno odvisna od nečesa, nasproti čemur se vzpostavlja, nenazadnje pa tudi tega, da je to drugo predstavljeno kot slabo, saj če hočemo sami sebe razumeti kot dobre, morajo biti drugi pač slabi.

Je torej glede na to, da nacionalne identifikacije neogibno vodijo k izključevanju in negativnim stereotipom, sploh smiselno, da se z njimi obremenjujemo? Spomnimo se samo na številne žaljive stereotipe, ki vladajo v Sloveniji (ali kjerkoli drugje) o sosednjih narodih. Bistveno pri tem seveda je, da stvari niso zgolj akademske: dvoličnost, ki je značilna pri obravnavi tujcev v Sloveniji (Slovenci so do prišlekov z Zahoda poudarjeno prijazni, do vseh ostalih pa močno prezirljivi), nezanimanje za brezobzirno izkoriščanje delavcev iz drugih bivših jugoslovanskih republik v Sloveniji, tiha podpora izbrisu in podobno so zgolj konkretne manifestacije bolj temeljnega problema pretiranega poveličevanja slovenstva.

Poleg nacionalizma in z njim povezanih pojavov samozaverovanosti, nestrpnosti, ozkosrčnosti in podobno v sodobni Sloveniji moti tudi odsotnost kulturne pestrosti. V času, ko svet preplavljajo valovi navdihujočega multikulturalizma, dinamični stiki kultur in nastajanje vedno novih življenjskostilnih kombinacij, Slovenija ostaja monotona dežela, kjer se pod minimalnimi - bolj ali manj zgolj folklornimi - regionalnimi razlikami skriva uniformen kulturni vzorec. V grobem verjetno ne bomo zelo zgrešili, če ga bomo naznačili z nekaj poznanimi potezami, kot so robustni medosebni odnosi, obsedenost s prestižnimi avtomobili, medsosedska prepirljivost, zabava zgolj ob prisotnosti večjih količin alkohola, agresivno obnašanje na cesti in podobno. Poleg teh je gotovo mogoče najti tudi kakšne bolj pozitivne, toda te značilnosti same po sebi niti niso tako pomembne. Pomembnejše je, da obstajajo, da v Sloveniji z majhnimi izjemami kulturne variacije skorajda ni. Ker je za kulturni razvoj pomembna dinamična napetost, do katere prihaja ob preletanjih različnih kulturnih krogov, je to seveda neproduktivno, še pred tem pa je Slovenija v svoji enobarvnosti dolgočasna.

Slovenija ni niti nova niti drzna

Stvari bi bile boljše, če bi se v Sloveniji naselila kakšna večja imigrantska skupnost iz tretjega sveta in kulturno monotonijo razgibala. Zaenkrat žal nič ne kaže v to smer, še dodatno težavo pa predstavlja svojevrstna zgodovinska konstelacija, zaradi katere v Sloveniji znotraj enotnega kulturnega vzorca ni niti minimalne variacije v obliki cepitve na ruralno in urbano kulturo. Nemško in italijansko meščanstvo, ki je nekoč sestavljalo pretežni del slovenskih mest, se je po vojnah skupaj z delom slovenskega odselilo, v mesta pa so se priselili priseljenci s podeželja.

S priseljevanjem s podeželja ni nič narobe, toda če priseljenci prevladajo, tako kot se je to zgodilo v Sloveniji, se mesta sprevržejo v napol urbanizirane vaške konglomerate, kjer se namesto barvitega sožitja različnih življenjskih stilov bohotita zadušljiva povprečnost in zgolj površinski individualizem. Slednji se v slovenskem primeru tipično zvaja na tekmovanje v tem, kdo bo svojo hišo (ali blok) pobarval v bolj nemogočih barvah, mesta pa bolj kot na razgibana kulturna središča spominjajo na neznačajne prostore, ki jih naseljuje množica skorajda identičnih posameznikov, katerih urbana senzibilnost se zvaja na srebanje kavice v kakšnem od trgovskih centrov in sanjarije o življenju na podeželju.

Ker so politika in mediji zavezani imperativu všečnosti, ne gre drugače, kot da se kulturni monotoniji prilagajajo še sami, s tem pa problematičen kulturni vzorec na dolgi rok celo krepijo. Takšna Slovenija seveda ni niti "nova" niti "drzna", pri čemer je najbolj zaskrbljujoče to, da mnogi mladi in iskrivi duhovi, ki bi dolgoročno lahko bili nosilci kulturnih inovacij, v odsotnosti boljšega odhajajo na študij in delo v tujino. Tam je življenje pač bolj pisano in vznemirljivo, toda odliv najboljših položaj v Sloveniji sami le še slabša.

V medijih se pojavljajo pozivi, da je treba izboljšati razmere doma, da bodo mladi ostali, nihče pa ne piše o tem, da mlade v tujino vabita kulturna širina in barvitost, ki ju v Sloveniji ni. Če slovenske kulture ne bomo uspeli razgibati, bo Slovenija ostala evropska kulturna periferija, iz katere bo vztrajno odtekal del obetajoče mlade generacije, še pred skrbjo za prihodnost pa lahko v vsakem primeru obupujemo že kar nad sedanjostjo. Država, kjer je v njeni prestolnici vsak teden osrednji kulturni in družabni dogodek sobotno "Podeželje se predstavi" na delu tržnice pred stolnico, se z Avstrijo niti primerjati ne more.

Seveda vse ni tako zelo slabo in črno-belo: da bi izoblikoval argument na omejenem obsegu, sem bil prisiljen nekaj stvari zašiliti in poenostaviti. Ne glede na to pa moram zaključiti, da se vsaj zaenkrat ni zgodilo veliko tega, kar bi me prepričalo, da so bili strahovi generacije alternativcev iz leta 1991 neutemeljeni.

Dr. Peter Stanković, kulturolog