Kakšen je torej ob vsem povedanem status fotografije, če se omejimo na fotografijo kot avtorsko delo, v slovenskem prostoru?

Pomembno razkritje Slovenca Janeza Puharja, da je mogoče dagerotipijo tudi kopirati, se je pred skoraj sto sedemdesetimi leti zapisalo v svetovno zgodovino. Od tedaj je razvoj fotografije tudi pri nas krenil z neslutenimi koraki - prek ljubiteljstva in razvoja tako imenovanega klubskega delovanja - proti profesionalizaciji in izobraževanju na najvišji stopnji. Šestdeseta in sedemdeseta leta preteklega stoletja so predvsem ob oblikovanju ljubljanske fotogrupe ŠOLT in pojava fotografije mariborskega kroga, ob možnosti objavljanja fotografij v dnevnem, revijalnem in specializiranem tisku in ob odpiranju razstavnih prostorov tako za domače kot fotografe iz bližnjega sosedstva ter končno tudi za najvidnejša tuja imena, zanesljivo odškrnila vrata v svet. V svet, kjer so se odzivi vrstili z neverjetno hitrostjo.

Izid kataložne trilogije 150 let fotografije na Slovenskem v letih 1989/90, ki so jo spremljale tri velike razstave (v organizaciji Mestne, Moderne galerije in Arhitekturnega muzeja v Ljubljani) in prve knjižne izdaje o posameznih sodobnih slovenskih fotografih, je prinesel inventarizacijo in ovrednotenje celotnega preteklega obdobja z odprtim pogledom v novo in hkrati zadnje, to je deveto desetletje preteklega stoletja. Kritiške ugotovitve so definirale posamezne avtorske osebnosti in zvrsti, v katere so se posamezni fotografi zavestno poglobili. Poleg še dvoumnega ali celo skeptičnega zaključka (Marka Crnkoviča), da je pri fotografiji, ker je pač tudi obrt, treba na novo premisliti smisel njenega koncepta v umetnosti in razmerja do realnosti, pa je Milan Pajk že jasno zapisal, da slovenska fotografija, kot sicer likovna umetnost, vedno govori in ne samo prikazuje; če se temu izogne, pade v estetiko. "Mistika Slovencev ne zanima, tako kot Američane, erotično so bolj zavrti kot Francozi, za konceptualizem jim zmanjka nemške analitičnosti, naključje štejejo za napako. Vendar nič zato... Fotografija je lahko verifikacija odnosa do sveta, lahko spoznanje samega sebe, v vsakem primeru pa dokument in spomin."

Od tu pa je seveda gradila dalje slovenska mlada in najmlajša današnja generacija; tista, ki jo predstavlja letos prvič tudi največja in najstarejša sejemska prireditev Paris Photo (z njenimi predstavniki Tomom Brejcem, Petrom Koštrunom in Bojanom Salajem v organizaciji Društva in Galerije Photon, Ljubljana), tista, ki se na letošnjem, že petem festivalu avtorske fotografije (prej omenjenega organizatorja) Fotonični trenutki sooča na skupinskem prikazu v Cankarjevem domu z razvojnimi trendi iz srednje in jugovzhodne Evrope. Slovenija je tako - podobno kot skoraj sočasno poteka Mesec fotografije na Dunaju, v Bratislavi, Luxembourgu, Berlinu, Rimu, Moskvi - v več mestih odprla izbrane razstavne prostore za predstavitev fotografije: posebej za izbrane selekcije sodobne madžarske, slovaške in srbske ter za številne samostojne predstavitve izbranih slovenskih, ameriških in danskih gostov.

Kakšne vzporednice lahko tedaj še potegnemo iz mednarodnega prostora s sodobno slovensko fotografijo? Za dokončni in kritiški obračun je seveda še čas, pa vendar... Najprej: Slovenija se je z Ljubljano ob sodelovanju Maribora, Celja, Škofje Loke, Novega mesta, Ptuja, Trbovelj in z organizacijo Fotoničnih trenutkov zavestno in načrtno vpisala v mednarodni razstavni koledar, ki slovenski sodobni fotografiji zagotavlja vstop in njeno vrednotenje v mednarodnem prostoru. Njeni profilirani avtorji, ki tako v izsekih iz konkretne realnosti kot v podobah, ki so prikrite s posebno oznako mentalnega prostora, postajajo očitni provokatorji izbranih vizualnih sporočil in zanesljivo ne zaostajajo za svojimi vrstniki. In to zlasti ne v Evropi!