Z donatorstvom so prali svoje ime

Theodore D. Roosevelt je takoj po nastopu predsedniške funkcije decembra 1901 napovedal vojno monopolom in sprožil 45 sodnih postopkov proti največjim ameriškim korporacijam. Temu je sledil njegov naslednik Taft. Vendar se je to ex-post sodno preganjanje monopolov pokazalo kot neučinkovito, zato je njun naslednik Woodrow Wilson leta 1914 ustanovil Federal Trade Commission kot regulatorni organ za ex-ante preprečevanje nelojalne konkurence, kar se je izkazalo kot bolj učinkovit mehanizem. Mnoge monopole je država tako razbila (Standard Oil je najbolj odmeven primer) ali podržavila, mnoge pa je finančno uničila velika gospodarska depresija v letih 1929-1933. Povsem uničila jih ni nikoli. Mnogi roparski baroni so, da bi oprali svoje ime, postali veliki donatorji in danes mnoge znane fundacije (Rockefeller, Carnegie) in najboljše ameriške univerze nosijo njihova imena (Carnegie Mellon, Stanford, Duke, Vanderbilt itd.).

Obstoječa in nova podjetja v novih dejavnostih so se povečani regulaciji prilagodila z drugačno obliko vpliva na regulatorne organe. Velika podjetja so se na nove mehanizme preganjanja in višje zagrožene kazni odzvala z boljšo organizacijo izvajanja svojega vpliva - s penetracijo v najvišjih državnih ustanovah in politiki. Posledica tega je bila, da so regulatorji trga (železnice, ceste, letalski promet, telekomunikacije, mediji, finance) začeli delati v korist monopolov na teh področjih.

Prišlo je do učinka, ki ga v literaturi poznamo kot regulatory capture, ko monopolni ali oligopolni gospodarski subjekti ujamejo regulatorne institucije (posameznike v njih ali najpogosteje njihove šefe) v mrežo svojih interesov, namesto da bi varovale konkurenco. Druga oblika istega pojava je, kadar posamezniki ali gospodarski subjekti z določenimi interesi v legalnih dejavnostih (običajno na področju nepremičnin in gradbeništva) ali v nelegalnih dejavnostih (trgovina z drogami, orožjem, ljudmi) razširijo svoj vpliv s kadrovanjem na najvišja mesta v državni administraciji (regulatorni organi, policija, sodstvo, vrh politike). V literaturi to imenujemo fevdalizacija države ali state capture.

Posledica tega je, da kljub načelnemu izboljševanju regulatornega okvira in mehanizmov varovanja interesov javnosti regulacija deluje vse slabše, učinkovitost preprečevanja nelegalnih poslovnih praks in pregona kaznivih dejavnosti pa se zmanjšuje.

Telekom, Pivovarna Laško …

Dogajanja v Sloveniji v zadnjih letih prav v ničemer ne odstopajo od opisane evolucije v ZDA, le da so se dogodki zvrstili bolj koncentrirano v obdobju dveh desetletij. Prvi izmed takšnih primerov je nedvomno regulacija trga telekomunikacij, kjer je do leta 2004 vladal "divji zahod" in kjer je Telekom Slovenije s svojimi hčerinskimi družbami brutalno izkoriščal svoj monopolni položaj, najprej v fiksnem omrežju (Centreks), nato na področju dostopa do interneta (ISDN, ADSL, lokalna zanka) ter na trgu mobilnih telekomunikacij. Kljub formalnemu obstoju dveh regulatorjev trga (Apek in UVK) se proti Telekomu nikoli ni ukrepalo. V edinem primeru, ko je UVK sprožil in dokončal postopek, se je zadeva preselila na sodišče, kjer zlorabe potekajo na bolj sofisticiran način - z zavlačevanjem začetkov sojenja, odlaganjem obravnav, večkratnim menjavam sodnikov itd.

Celotna zadeva se vleče že več kot deset let. Prizadeti konkurenti v tem času bodisi bankrotirajo ali pa se v obupu pogodijo za bagatelno ceno. Regulacija telekomunikacij se je drastično izboljšala v prid konkurence, ko je prišlo do zamenjave v vrhu regulatorjev pod prejšnjo vlado. Ni slučajno, da je takoj po prevzemu resorja minister za znanost in tehnologijo prenesel pristojnost nad regulacijo telekomunikacij z ministrstva za gospodarstvo k sebi in da je takoj prišlo do povratka starih kadrov na pristojen direktorat in do zamenjave direktorja Apek. Tako kot ni slučajno, da je koordinirana obravnava zlorabe prevladujočega položaja Mobitela na trgu mobilnih komunikacij med Apek in UVK takoj zastala in da je direktor UVK moral iskati zaščito pri predsedniku vlade.

Podoben je primer oblikovanja monopola na trgu piva in brezalkoholnih pijač, ki ga je Pivovarna Laško dosegla neposredno z vplivom na vrh politike in z omreženjem regulatorja trga. Nobena skrivnost ni, da je izdaja sporne odločbe s strani UVK leta 2005, ki je dovolila koncentracijo na trgu, v popolnem nasprotju s povzetkom relevantnih dejstev, ki ga je pripravila ta institucija le malo prej, in da se pod pripravo te odločbe ni hotel podpisati nobeden izmed zaposlenih na UVK, ampak jo je moral podpisati sam direktor.

Nič drugače ni na drugih področjih, le oblike zlorabe se malenkostno razlikujejo. Povsod je viden vzorec delovanja omrežij. Mnogi primeri divjega lastninjenja največjih slovenskih podjetij so potekali neposredno prek vplivanja omrežij na vrh politike, ki je nato bodisi sama izvedla postopke (primer trgovine med Pivovarno Laško in prejšnjo vlado z zamenjavo časopisa Delo za Mercator ter vloge Kada in Soda pri financiranju tega "posla") ali pa je to naredila ali dopustila prek podjetij v njeni neposredni lasti (NLB, Petrol).

Drugi odmevni primeri divjega lastninjenja so potekali prek vpliva omrežij neposredno na najbolj odgovorne posameznike v finančnih institucijah (NLB), ki so prevzeme financirale brez trdnih zavarovanj. Ti posli so lahko bili uspešni samo zaradi tovrstne lastniške strukture NLB in njenega posledičnega slabega upravljanja.

Država ujeta v interese omrežij

Podobni so primeri fevdalizacije in morebitne zlorabe uradnih položajev s strani družinskih članov posameznih omrežij. Zanimiv je primer treh bratov Jamnik - Alojz (NLB), Janez (SCT) in Anton (ljubljanski škof) - ter nenormalno visoke kreditne izpostavljenosti NLB do SCT in slovenske Cerkve (Zvon 1, T2). Zanimiva je zgodba okoli ljubljanskega župana Jankovića, znanega po poslih z družinskimi podjetji, ko je bil še direktor Mercatorja, in danes znanega po poslih podjetij njegovih sinov in prijateljev z ljubljanskimi zemljišči. Zanimivo je, da teh poslov nihče ne preiskuje.

Mnogi, ki so na visokih položajih in ki napajajo nekatere medije in mnenjske voditelje z "vodenimi informacijami", nas seveda poskušajo prepričati, da ni nič narobe, da gre le za anomalije in da moramo imeti pred očmi širši, nacionalni interes. S tem seveda zgolj branijo svoj fevd in vpliv omrežij, katerih člani so. Toda problem je zelo akuten, s fevdalizacijo in popolno ujetostjo države v interese omrežij sta nam razpadla sistem vrednot in sistem spodbud.

Kako naj danes vzgajamo mlade, dijake, študente in svoje lastne otroke, naj pridno študirajo, da bodo lahko dobili dobro službo, če pa je treba iti za dobro službo za otroka na pogovor k nekomu, ki je član omrežja?! Kako lahko pričakujemo, da bodo naši potomci ravnali etično in po svoji vesti, če pa lahko vsak dan opazujejo, da večina ravna v nasprotju s tem? Kako naj pričakujemo, da bodo zaposleni v regulatornih organih, v organih pregona in sodstvu bolj učinkoviti, če pa se zadeve, ki so jih vestno spremljali mesece dolgo, kasneje nekje ustavijo ali pa njih umaknejo iz obravnave teh zadev?

Kako presekati hobotnico?

Kako presekati to hobotnico klientelizma, korupcije in neučinkovitosti njunega preprečevanja? Tisti, ki so politično obarvani, bodo seveda rekli, da je nujna zamenjava režima. Levega z desnim in obratno. Toda videli smo, da se je ob prejšnji zamenjavi na oblasti zgodilo zelo malo. Do določenega izboljšanja je prišlo le pri regulaciji trga, pri vsem drugem pa je prišlo samo do zamenjave vpliva različnih omrežij ali za koristoljubno sodelovanje med levimi in desnimi omrežji. Vzorci so ostali enaki.

Pokazalo se je, da ni razlike v političnem sponzoriranju divjega lastninjenja menedžerjev, če je na oblasti leva ali desna opcija. Pokazalo se je, da ni razlike v klientelistični praksi vlad, če v kabinetu predsednika vlade sedi Borut Petek ali Simona Dimic. V obeh primerih so nenadoma zacvetela prej minorna podjetja povezanih oseb. V obeh primerih se je vedelo, kam je treba iti lobirat za dobro službo ali posel.

Do presekanja te hobotnice bo prišlo šele, ko se bo pojavila neka nova opcija neobremenjenih posameznikov, ki si bo za cilj postavila normalizacijo delovanja države in zatrtje delovanja neformalnih omrežij. Je situacija v tej državi že dovolj zrela za kaj takšnega in ali obstaja dovoljšnja kritična masa posameznikov za tak podvig? Bojim se, da ne. Bojim se, da bo še dolgo pomembno poznati glavno osebo v kabinetu predsednika vlade in da bo še dolgo pomembno imeti kontakt do Kučana na levi in Janše na desni.