V malce mlajši plasti, ki bi se jo v grobem dalo datirati z drugo polovico 20. stoletja, bi (post)arheologi med porečjema Soče in Vardarja naleteli na čisto drugačne tipične objekte. Zaradi debelih armiranobetonskih zidov in vsaj delne vkopanosti v zemljo bi jih sprva nemara razlagali kot grobnice. Utegnili bi jih spravljati celo v zvezo z nekaj tisoč let starejšimi najdbami iz faraonskega Egipta ali etruščanske srednje Italije. Toda podrobnejši pretres bi se slej ko prej ustavil ob odsotnosti slehernega okrasja, kar bi postavljalo pod vprašaj povezanost teh zgradb z religiozno zavestjo. Mogoče bi radovedni (post)strokovnjaki potem interpretacijsko palico le zgrabili na pravem koncu in bi v impresivnih najdbah začeli uvidevati zaklonišča. Glede na to, da bi na ozemlju med Skadarskim jezerom in Epirom, ki ga dandanes poznamo pod imenom Albanija, odkopali izjemno mnogo podobnih, vendar precej manjših zgradb - mi jim pravimo bunkerji -, bi nedvomno napravili sklep, da so se prebivalci pokrajin med Furlanijo in Grčijo v drugi polovici 20. stoletja čutili neznansko ogrožene in negotove. Nemara bi celo sodili, da so živeli v permanentnem strahu, kakršen je bil značilen za epoho srednjeveških gradov, ki niso bili samo postavljeni na težko dostopnih vzpetinah, v kraških jamah in na podobnih lokacijah, ampak so jih njihovi lastniki oziroma uporabniki za vsak slučaj obdali še z impresivnimi obzidji, obrambnimi stolpi in najrazličnejšimi ovirami.

Yugo

Komajda je mogoče dvomiti o tem, da zaklonišča ne bodo ostala najtrajnejše materialno pričevanje o epohi maršala Tita. Gotovo gre za najsolidnejše gradnje njegove dobe. Tudi ko o slednji ne bodo govorili ne broneni ne še čvrstejši - besedni - spomeniki, bodo stavbe, namenjene zaščiti in reševanju, kljubovale zobu pogoltnega časa, ki ničesar ne pusti nedotaknjenega. Res je, da so varovanju ljudi služeče objekte po drugi svetovni vojni gradili povsod po Evropi in Severni Ameriki, toda nikjer se jim niso posvečali s tolikšno vnemo in na tako ekskluzivističen način kot v deželah, ki jim je vladal Josip Broz (nekaj let so jih predpisi terjali tudi pri zasebnih novogradnjah). Drugje je pač prevladala misel, da so zaščiti in reševanju namenjeni objekti v obliki podzemnih železnic in garažnih hiš lahko uporabni tudi v vsakdanjem mirnodobnem življenju. Tako so postali ekonomsko smiselni, seveda pa so izgubili nadih monumentalnosti (razen v Sovjetski zvezi, kjer so slednjega dosegli z okraševanjem).

Če bi si v nikoli dovršenem muzeju prihodnosti zamislili sobo s premično dediščino epohe maršala Tita, bi si je verjetno ne mogli predstavljati brez treh reprezentativnih eksponatov. Tehnično kulturo z zaklonišči prepredene kvazihabsburške postmonarhije, ki jo je osnoval prvak jugoslovanskih komunistov, bi gotovo zastopal primerek yuga. Morebiti (post)ljudje, ki bodo zares vstopili v muzej 20. stoletja, ne bodo mogli vedeti, da se je to prevozno sredstvo v spomin tistih, ki smo ga doživeli na cestah, zapisalo kot najslabši avtomobil vseh časov. Najbrž pa bodo slutili, da je yugo sodil v kategorijo vozil, katerih vrednost si lahko podvojil, če si jim napolnil tank, podeseteril pa s tem, da si dal vanje vgraditi radio.

Mi smo seveda v veliki prednosti pred (post)zanamci, ker o čudesu tehnike, ki je prihajalo na svetlo iz tovarniških hal kragujevške Crvene zastave, vemo marsikaj iz lastne izkušnje. Prvi, še zunajserijsko izdelani primerek razvpitega avtomobila so jeseni 1977 podarili maršalu Titu, čigar dosmrtna vladavina je sploh omogočila izdelavo in nato tudi silovit vzpon "aparata" z najbolj neslavnim primatom (v kolikor toliko normalnih razmerah bi tak produkt pač čakal samo zaton).

Gotovo ni nepomenljivo, da je bil jugoslovanski komunistični voditelj prek yuga vpleten že v drugi globalni - nemara celo absolutni - rekord. S prvim ga je usoda zvezala že aprila 1975, ko je njegov virtuozno odmerjeni strel v okolici Gornjega Vakufa pretrgal nit življenja medvedu, katerega krzno je bilo potem na razstavi sredozemskih držav v Marseillu ocenjeno s komaj predstavljivimi 493,42 točke (prej najimenitnejša trofeja se je lahko pohvalila le s 465,92 točke).

Spirala za kuhanje kave

Epohi maršala Tita je neizbrisen pečat vtisnila tudi birokracija, ki je v obliki novega razreda - njegovo formiranje je najnatančneje tematiziral Milovan Djilas - postala elita konstitucionalno opredeljene avantgarde, tj. Zveze komunistov. Zaradi ciljnega razumevanja zgodovine noben marksistični režim nikoli ni mogel funkcionirati drugače, kot da je nadzoroval in vodil vse, kar sta počela dva človeka ali več. (Da bi neprilagojenih neumnosti ne delal posameznik, naj bi poskrbela vzgoja v t.i. celodnevnih šolah.) Zato je bila za tovrstne oblike vladavine birokracija ključnega pomena (neadministrativnega komunizma preprosto ne more biti). Emblem uradniške kulture, ki zasluži eno osrednjih mest v Titovi sobi muzeja prihodnosti, je gotovo kuhanju kave namenjena spirala v plastični posodi. Seveda mora biti ob njej žlička iz istega materiala (v primeru uporabe kovinske bi človeka grdo streslo). Mi, ki nam je bilo dano doživeti čase polnega sijaja novega razreda, vemo, da se tu kratko malo soočamo z materializirano zavestjo organiziranih subjektivnih sil: komunističnega urada si brez tega rekvizita ni mogoče predstavljati - kakor tudi ne brez oblazinjenih vrat, ultrapasa, tapisona, fikusa, Titove slike in metra njegovih nedokončanih zbranih del.

Vegeta

Ob yugu in spirali za kuhanje kave pa je treba omeniti vsaj še en emblem našega 20. stoletja: vsakdanjemu življenju v njegovih valovih in penah je od mastodontskih menz do družinskih kuhinj dajala poseben okus - ter kajpak tudi vonj - vegeta. Univerzalna začimba, ki je uporabna pri vsaki nesladkani jedi, je bila v najgloblji zvezi z nivelizacijo kot komunistično obliko emancipacije. V isti sapi je simbolizirala tudi marksistični eliminacionizem: kontrasti v okusih so bili lahko samo še količinski. (Po zakonih dialektike bi kvantiteta tako ali tako morala prehajati v kvaliteto, zato za slednjo sploh ni bilo več treba skrbeti.) Potemtakem tudi ni presenetljivo, da se je univerzalno uporabna vegeta bleščeče potrdila kot mednarodna klirinška "valuta": v vseh deželah, ki so bile podložne komunistični metafiziki, je bilo z njo mogoče podkupiti carinike in druge "organe".

Kriterij: zvestoba Titu

Še kar nekaj časa bi bilo mogoče naštevati posamezne tipične in emblematične "artefakte" epohe maršala Tita, toda s tem ne bi bistveno razširili prostorov njenega razumevanja in interpretacije zgodovine. Vsekakor pa bi se preučevanje njihove (ne)konkurenčne nebogljenosti prej ali slej izteklo v spoznanje, da je bila modernizacija, ki jo je po drugi svetovni vojni doživela Jugoslavija, že načeloma zelo omejena. Tako programsko kot izvedbeno je bila glede na vzporedne procese v svetu (približno) svobodne izbire močno zožena. Nič čudnega, saj se za osrednje vprašanje gospodarjenja in materialne blaginje ni štela dobičkonosna produkcija, ampak distribucija. (Slednja je bila skrita za bombastičnim - pa hkrati paradoksalno tudi evfemističnim - izrazom sociala.) Modernizacijski cilj se ni utemeljeval na dosegljivem civilizacijskem optimumu, ampak je bil vnaprej določen s spisi klasikov marksizma iz 19. in začetka 20. stoletja. Na voditeljsko vlogo so bili obsojeni komunisti, ki so bili v številnih tovariških čistkah (obračuni z "dachavci", informbirojevci, djilasovci, rankovićevci, partikularisti, zagovorniki t.i. liberalizma, tehnokrati ipd.) selekcionirani po kriteriju zvestobe maršalu Titu. Sovražnikom, zaradi katerih je bila nenehno potrebna budnost, pogosto pa tudi mobiliziranost - časniki iz komunistične dobe pričujejo o neštetih manevrih; nemajhen del oblastnega aparata je občutil bridko žalost, ker ni mogel moškega dela jugoslovanske populacije poklicati na permanentne orožne vaje -, so se vedno očitali desničarski "odkloni": od dogmatičnosti prek konservativizma do nacionalizma in separatizma. Maršal Tito je namreč še predobro vedel, da mu levičarji niso nevarni, saj so se izgubljali v razglabljanjih o avtentičnem Marxu in komunistični ortodoksiji, na podlagi katerih ni bilo mogoče vzpostaviti učinkovito delujoče človeške organizacije. V javnem diskurzu se jih je - kot je pokazalo leto 1968 - dalo potolažiti s koncepcijo revolucije, ki teče.

Kaj natanko naj bi to pomenilo, ni vedel nihče. V svojem jedru pleonastična besedna zveza (katera revolucija pa je lahko mirujoča?) je zadevala vse - vendar nič/nikogar drugega. Titoisti, ki so se navdihovali pri različnih virih in so leninistično redakcijo marksizma močno začinili s korporativističnim zborničnim sistemom in zamislijo "združenega dela", se namreč niso upali odkrito sklicevati na trockistično dediščino. Toda prikrito so grebli in prekopavali tudi po njej. Utopična ideologija permanentne revolucije Leva Davidoviča Bronštejna-Trockega, ki ni priznavala definitivističnih postavk, jih je očitno kar precej prevzela - a v okviru, ki je izhajal iz marksistično-leninistične klasike, ni mogla funkcionirati drugače kot zgolj diskurzivno.

Dvomi se krepijo

Posledice takšnega pristopa k modernizaciji niso izostale: Slovenci so v povprečju presegli raven materialne blaginje iz časa kneza namestnika Pavla Karadjodjevića, Milana M. Stojadinovića in Dragiše J. Cvetkovića šele po letu 1955. To je bila po drugi svetovni vojni verjetno najdaljša obnova na svetu. Neusmiljeni obračuni z nasprotniki revolucije, ki so po koncu sovražnosti s tretjim rajhom odnesli kar 1 odstotek tedanjih slovenskih življenj (večinoma najproduktivnejših generacij), so navsezadnje imeli tudi svojo ekonomsko ceno - ne samo neopisljive moralne teže. Enako je mogoče reči tudi za poznejše zagotavljanje navidezne polne zaposlenosti z odseljevanjem večinoma vsaj nekoliko že izobraženih in usposobljenih delavcev na Zahod, ki se je leta 1968 nezadovoljnim študentom beograjske univerze zdelo podobno izvozu "zamrznjene govedine".

Titova Jugoslavija vse do svojega razpada ni bila sposobna najti poti do emancipacijskega modela, ki ne bi bil vsaj nekoliko tudi eliminacionističen. S predstavniško demokracijo primerljive demokratične širine in svobode kot prve med vsemi civilizacijskimi potrebami v njej ni moglo biti. Jezikovna znamenja so - kakor v drugih režimih, ki so se lotili usmerjanja zgodovine - dobila poseben pomen ali celo formo, bohotile pa so se tudi nove, zlasti kratične skovanke (Načrt pravil za novi slovenski pravopis je značilno predvideval rabo velike začetnice pri besedi maršal, kadar bi se ta nanašala na Josipa Broza Tita; direktor je postal individualni poslovodni organ ali popularno IPO; celovita študija o komunističnem "novoreku" po zgledu znamenite Klempererjeve študije LTI - Lingua Tertii Imperii nam, žal, še manjka).

Kardeljev pluralizem samoupravnih socialističnih interesov je politični spekter že načelno omejeval zgolj na levico. Tradicionalna antiavtokratska miselna gramatika, znana iz Montesquiejeve študije O duhu zakonov, je v titoističnem žargonu pravšnjosti ostala brez glasu. Vjačeslav M. Molotov (Skrjabin) se v orwellovskem letu 1984 pač ni motil, ko je dejal, da je jugoslovanski maršal vse do svoje smrti ostal "car in bog". Brezskrupuloznega Stalinovega sodelavca je prvak beograjskega politbiroja zaradi drobnoburžoaznih odklonov od glavne leninske linije in verjetno tudi zaradi izhajanja iz trdno katoliške družine spominjal na Romana Vaclavoviča Malinovskega, ki je v letih 1912-1914 vodil boljševike v četrti državni dumi, 1918 pa je bil zaradi oportunističnega sodelovanja z imperialisti in njihovimi lakaji ustreljen. Ne glede na to pa je Molotov v duhu tovariške kritike ugotavljal, da je bilo med komunisti mnogo ljudi slabših kot Tito.

Toliko in toliko let pozneje se seveda zastavlja vprašanje, ali bi se Marxova volja na vrhovih in v globelih Balkana lahko izpolnila kako drugače, kot se je. Ker si je Jugoslavija po drugi svetovni vojni za zvezdo vodnico izbrala historičnomaterialistični dialektični determinizem, kakšnih velikih možnosti za trasiranje povsem samosvojih poti ni bilo. Novo se je vselej moralo dotikati izhodiščne revolucionarne pozicije, ki pa je v svoji merodajnosti postajala čedalje bolj anahronistična. Dvomi, ki sta jih porajala kritična misel in vsakdanje življenje, so se krepili. Navsezadnje je celo Kardelj kot glavni politični arhitekt in statik Titove federacije ugotovil, da sreče človeku ne more dati noben politični sistem, ampak si jo lahko ustvari le vsak sam. Hujše skepse v mišljenju in vodenju revolucije ni mogoče srečati pri nobenem drugem komunistu. Kardelj gotovo ni spregledal, da modernizacija tudi na področjih, ki so formalno izkazovala popoln uspeh, ni bila posebej globoka. Še danes se lahko prepričamo o tem. V komunistični "usmerjeni šoli" in marksističnem okolju vzgojene generacije v času prigrabizacije niso izkazale nič manjšega pohlepa od onih, ki so prišle za njimi. Prav tako neposredno po drugi svetovni vojni naglo in radikalno uveljavljena ženska emancipacija ni privedla do tega, da bi dandanes na volitvah lahko shajali brez ponižujočih spolno opredeljenih kvot kandidatk/kandidatov. V mnogih deželah, kjer so bile celo izenačitve v dedovanju in glasovalni pravici poznejše kot v Jugoslaviji, je položaj že bistveno boljši - se pravi normalnejši.

Poznoantična ali reformacijska doba?

Po drugi strani pa je eliminacijska dediščina komunizma ostala močnejša. Javni sovražnik je na večini ozemlja nekdanje Jugoslavije še zmerom samo na eni strani političnega spektra. V Sloveniji smo tako bili v začetku letošnjega avgusta poučeni, da je sovražni govor "vedno na desnici" - kar pomeni, da je ta nenehno ponavljana besedna formula pravzaprav politični diskvalifikator. Himna še zmerom ni Prešernova Zdravljica, ampak iztrganina iz nje, in sicer tista, ki se leta 1937 pojavlja v čebinskem manifestu Komunistične partije Slovenije. Prav tako je antikrščanstvo še vedno antisemitizem za intelektualce. Kdor lista po slovenskih časnikih, utegne dobiti občutek, da živimo bodisi v poznoantičnih bodisi v reformacijskih časih - toliko je v njih debat o verskih in cerkvenih vprašanjih (celo o Božji eksistenci).

Potemtakem najbrž ni narobe, če razloge za razpad Titove Jugoslavije iščemo v načelni omejenosti njene modernizacije in v tem, da so eliminacionistične tendence prevladovale nad emancipacijskimi. Zaklonišča, yugo, spirala za kuhanje kave in vegeta so pomenljivi emblemi: na prvi pogled so dandanes že nekoliko smešni, v svoji globini pa so gotovo tudi dramatično tragični. Titova federacija je imela izrazito pomanjkljiv - docela provizoričen - statičen izračun. Edvard Kardelj je z nenehnimi preobrazbami ustave in zakonov po letu 1970 dosegel, da je Titova federacija postala država, v kateri so bili narodi združeni zaradi socializma, ne zaradi Jugoslavije. To naj bi obstoječi skupnosti po domnevno znanstvenih zakonih historičnega materializma zagotavljalo najtrdnejšo podlago.

Toda kmalu se je pokazala zmotnost tega prepričanja, ki je zaostajalo celo za trdnostjo vere. Ura v 19. stoletju definiranega komunizma se je na evropski celini iztekla, vezivo Jugoslavije pa je izginilo. Pomenljivo se zdi, da Kardelj, ki je po pričevanju Josipa Vidmarja na smrtni postelji generaciji vnukov naročal, naj ostane zvesta, ni imel več časa, da bi povedal, komu oziroma čemu. Revolucija, ki je z njegovim življenjem teoretično, s Titovim pa praktično odtekla, je postala anahronističen hieroglif. In samo deset let je trajalo, da so nad njegovim razšifriranjem obupali ne samo navadni državljani, ampak tudi komunisti, ki jih je tvorec edine nad eno generacijo stabilne marksistične države v zgodovini J. V. Stalin upravičeno štel za ljudi posebnega kova.