V mestu so pogrebne službe s stoletno tradicijo, zato ni naključje, da je na Dunaju sedež Evropske zveze pogrebnikov (EFFS), ki drži roko nad "poslovilno industrijo", prireja kongrese in specializirane pogrebne sejme. Osrednja osebnost te dejavnosti je živahni gospod Julius Müller, avtor številnih, tudi s humorjem obarvanih, knjig o pogrebni umetnosti, dolgoletni profesor za usposabljanje pogrebnikov, ki ga je avstrijska ministrica za kulturo nedavno odlikovala za življenjsko delo.

"Smrt je zagotovo Dunajčanka" je naslov popularne pesmi avstrijsko-ameriškega kabaretista Georga Kreislerja, ki se je moral pred nacisti leta 1938 umakniti v ZDA, zdaj pa živi v Salzburgu. Ko torej vrli Dunajčani "podrejo svojo klopco" ali si "nadenejo trak", je najljubše počivališče vseh, ki so že oblekli "leseno pižamo", pa tudi vseh, ki si želijo zgolj začasnega umika iz hrupne metropole - centralno pokopališče na Simmeringer Hauptstrasse 234. Na osrednjem dunajskem pokopališču je poslednji dom za več kot tri milijone duš različnih veroizpovedi in prepričanj; poleg katoličanov so tam še evangeličani, kopti, ruski, grški, srbski in drugi pravoslavci, muslimani različnih smeri, budisti... Judje imajo kar dve, staro in novo pokopališče. Vse veroizpovedi imajo na tem pokopališču svoja značilna poslovilna obeležja in posebne verske obrede ob pokopavanju pokojnikov, kot je denimo budistični del s stupo.

"Kdor bo naučil ljudi umirati, jih bo naučil tudi živeti," je dejal francoski renesančni humanist Montaigne. Na Dunaju pa velja izrek komedijanta Helmuta Quatlingerja: "Najprej moraš dobro umreti, da bi večno živel." Osrednje dunajsko pokopališče je poslednji dom številnih znanih osebnosti, ki so zaznamovale zgodovino, plemičev, pisateljev, pesnikov, glasbenikov, igralcev, pevcev, znanstvenikov, filozofov, slavnih športnikov in drugih pomembnežev. Ko postanejo "die schöne Leiche" (lepo truplo), so pogrebi znanih običajno razkošni in ekstravagantni; pogreb lahko naročite ob baklah in najamete črno-zlato pogrebno kočijo s šestimi črnimi vranci... "Zelo lep in dobro obiskan" je bil pogreb pevca Falca v mahagonijevi krsti na ramenih v usnje oblečenih rokerjev skupine Outsiders, sem slišala mimogrede ob kavi. Ob alejah in pod arkadami, kjer počivajo najuglednejši ali zgolj bogati, so razkošne grobnice tovarnarjev in trgovcev iz znanih družin, kot so Burda, Svarowsky ali Thonet, pa tudi grobovi anonimnežev, ki si lahko privoščijo razkošje bližine pomembnih.

Za mnoge meščane avstrijskega glavnega mesta je centralno pokopališče cenjena oaza miru in sprostitve, kjer lahko spokojno opazujejo ptice, celo sokole, ki gnezdijo pri cerkvi sv. Jerneja, divje zajce, veverice, polhe, dihurje, podlasice, včasih celo srne. Te plašne živali se najraje zadržujejo na starem in novem judovskem pokopališču, kjer tudi pozimi zimzeleno rastlinje bogato obrašča nagrobne kamne. Avstrijska ORF je o živahnih živalskih prebivalcih centralnega pokopališča posnela dokumentarni film, ki je pred leti navdušil več milijonov gledalcev.

Pokopališča so torej neizbežni kraji, kamor zahajamo, ko smo še živi, in pričakujemo, da bomo nekoč tam počivali. Na Dunaju vas pokopljejo tudi, če ni nihče naročil pogreba. Pet dni po izdanem mrliškem listu mestna služba za javno zdravje poskrbi za upepelitev in pokop, stroške pa krije mestna blagajna. Skrb za mrtve je dokaz naše človeškosti, ki nas razlikuje od živali, menijo izvedenci za preteklost. Toda občečloveško pieteto do mrtvih vedno bolj nadomeščamo z intenzivnim čaščenjem umrlih, katerega zunanji izraz je na milijone plastičnih sveč in kičastega dekorja. Izničujemo jo v nekaj, kar je daleč od spoštljivega spomina in se je izrodilo v absurd. Tudi pred dunajskim centralnim pokopališčem se pred prazničnim prvim novembrom razbohotijo stojnice z razno kičasto kramo, venci v obliki rdečih src in pagodami iz suhega cvetja in storžev. Toda s krašenjem grobov tam ne pretiravajo tako kot pri nas. Sveč in prazničnega okrasja na grobovih skoraj ni ali pa je komaj opazno; le društva ali strokovna združenja na grobove svojih članov položijo vence iz smrečja z modro-belimi trakovi, grobovi državnikov pa so okrašeni rdeče-belo v znamenju avstrijske zastave.

Na praznični dan se tisoči zgrnejo v Semmering na druženje živih, nekakšen pogrebni sprevod, ki spominja na ljudsko praznovanje. Otroci z baloni in sladkorno peno pa se brezskrbno igrajo med 330.000 nagrobniki.