Tako kot je v svinčenih časih veljalo, da je lahko vsak ovaduh neke službe državne varnosti, je zdaj vsak potencialni informator televizijskih programov. Odprta so vrata vsem, ki frustrirani, prevarani, zavistni in sovražno nastrojeni čakajo trenutek, ko bodo lahko nasadili vsakega, ki jim ni všeč že na prvi pogled. Smo v situaciji, ko se bomo ves čas ozirali preko ramena, ali nas kdo ne sledi ali pa nam špega v dnevno sobo. Živimo v permanentnem stanju paranoje, da nas že korak izdaja, da nekaj delamo narobe. Ja, v bistvu smo že vnaprej krivi. Včasih krivi že zato, ker dobimo mesečne dohodke, drugi pa ne, oziroma krivi že zato, ker nismo nikogar zatožili. Skratka, da smo se delali, kot da je vse normalno, čeprav smo sumili, da sosed pač ne more novega avta zaslužiti s svojo skromno plačo. Krivi tudi zato, ker smo enkrat videli politika v sproščenem stanju, pa nismo tega takoj sporočili najbližji TV-postaji.

V principu so vedno krivi vsi, ki se pojavijo v oddaji Pogledi Slovenije. Če so nekaj naredili ali pa če tega niso naredili. Če pa so že naredili, so to naredili prepozno. Ali pa narobe. Uroš Slak je v četrtek spet doživljal enega svojih vrhunskih moralno obtožujočih orgazmov. Pred seboj je imel obtoženko, ki ni imela obrambe. Hilda Tovšak je lahko le gledala v mizo in sprejemala slapove obtožnih predlogov. Če je bil med njimi kakšen, ki ni bil resničen, se je izgubil v eksploziji preprostih retoričnih vprašanj: Greste lahko mirno spat? Vas ne boli, ko ste nategnili te delavce? Kako imate lahko mirno vest, da ste si izplačevali bajne plače, delavci pa niso imeli niti za kruh in pašteto?

Tu ni obrambe. Tu je le priznanje, da smo grešili. Če bi se diskutanti iz Omizja, kjer so govorili o položaju žensk v muslimanskem svetu, preselili v to oddajo, bi lahko slišali, da si grešnice zaslužijo kamenjanje, bičanje, striženje in še kaj. Zato tudi četrtkovi večeri na nacionalki niso več namenjeni različnim pogledom, ampak le temeljitim pogrebom. Zdaj je pravi čas, da se vse skupaj preimenuje v Pogrebi Slovenije. Vsak četrtek en veličasten pokop grešnika ali grešnice. Glede na to, da materiala ne bo zmanjkalo, se lahko vrstni red določi kar po abecedi. V skrajnem primeru pa z žrebom. Takšni pogrebni ceremoniali so nas tako ali tako prepričali v dve stvari: prvič, vsi politiki v bistvu lažejo državljanom, in drugič, vsi direktorji in menedžerji nategujejo delavce. Ta dva aksioma dajeta pogrebom vso legitimnost in družbeno sprejemljivost.

Družbeno sprejemljivo je tudi dejstvo, da se lahko za vsak drek v tej državi zahteva referendum. Zdaj je na vrsti zakon o RTV. Milo za drago, porečejo analitiki in tisti z malo daljšim spominom. Če ste pred petimi leti vi zahtevali preverjanje na takšen način, imamo vso legitimno pravico, da to počnemo tudi mi. Nas, odjemalce električne energije, za vse skupaj boli pimpa. Še več, prepričani smo, da se program še nekaj let ne bo izboljšal. Kopičile se bodo le zamere in vse več bo tistih, ki bodo dokazovali, da se na nacionalki izvaja politična hajka. Poslanec Andrej Magajna je svojih pet minut slave požel ravno z držo in stališčem, da gre pri vsem skupaj le za rošade odgovornih in zavzemanje ključnih pozicij na tej ustanovi. Ne glede na to, kaj je res in kaj ne, drži vsaj eno: vsi v tej deželi so prepričani, da je nacionalka pomembna institucija. Politiki še posebej. In to ne glede na dejstvo, da jo bodo kmalu gledali le še tisti, ki jo morajo po službeni dolžnosti. Vsi tisti, ki morajo sodelovati pri pogrebnih slovesnostih.

En sam pogreb pa je tudi komentiranje ženskega alpskega smučanja. Posebej v podobi strokovne komentatorke Ane Kobal. Njena strokovnost je eno samo nabijanje stereotipov v stilu, ni imela težišča na spodnji smučki, ni spustila smuči, ni dovolj zgodaj vzela zavoja in preveč spoštljivo je vzela strmino. Vse skupaj začinjeno še z neumnostmi tipa "vsi vemo, da je imela pred enim letom težko nesrečo in je imela polomljene vse kosti v telesu".

Polomljeno je deloval tudi premier Borut Pahor na cilju ljubljanskega maratona. Njegova izjava, da je danes tekel za dva, pa je spet enigma za analitike. Oziroma še ena od domislic, ki izvabljajo nasmehe pri gledalcih. Vsaj eden, ki v teh pogrebnih časih skrbi za zabavo…