V tem medprostoru sta se na pogorišču skupine The Tourists znašla tudi Annie Lennox in Dave Stewart. Za razliko od "turističnega" power popa, katerega vrhunec je bila priredba skladbe I Only Want to be With You Dusty Springfield, sta Annie in Dave, zdaj že kot Eurythmics, znotraj neurejene množice avantgardnih informacij s komercialnim predznakom kmalu odkrila prazen prostor. Požrla sta ranjeni ponos neuspele ljubezenske zveze, potem ko sta v maniri Dustyjeve pesmi spoznala, da drug brez drugega ne moreta, četudi se njun "odnos" prevede samo na umetniško raven. Na takratnih izhodiščih tehno popa sta na domačem vrtu (In the Garden) razbila plesno monotonijo, saj sta popadljive refrene ter sintetične ritme poudarila z nekaterimi temačnimi in z vonjem po krautrocku začinjenimi eksperimenti. Ta sintetični hibrid je na klubski ravni stopil ob bok Talking Heads, Siouxsie and The Banshees, D.A.F. in Blondie, kar ni presenetljivo, če pomislimo, da je za mešalno mizo sedel Conny Plank, vzdušje pa so - poleg Annie in Dava - senčili še Robert Görl, Markus Stockhausen, Clem Burke, Jaki Liebezeit in Holger Czukay (oba Can).
Sintetični pop, ki je do tega trenutka v najkrajšem času prehodil najdaljšo pot, je z dvojcem Eurythmics - ter ob pomoči Yazoo, Ultravox in OMD - posta(ja)l množični fenomen z upravičeno (legitimno) komercialno senzibilnostjo. Album je sicer ostal relativno neopažen, vendar je njuni takratni poziciji dal eksperimentalno širino, ki sta jo kasneje nekoliko zarobila in "attitude" približala novoromantičnemu razmisleku.
V naslednjih dveh letih sta z varne distance opazovala, kako se spreminja njun status na sceni in kako se povečujejo njuni umetniški (ustvarjalni) apetiti. Rezultat teh sprememb je kreativni vrhunec dueta, ki je svoj že (iz)oblikovani stil izpopolnil s pesmimi izjemnega emocionalnega naboja s pomočjo sredstev, s katerimi se ponavadi izrisuje ravno odsotnost emocij. Tisto, kar so v evoluciji zvoka mnogi synth pop projekti neuspešno raziskovali, je Annie in Davu uspelo v enem samem letu. In to dvakrat. Patetika in sintetika sta vsaka na svojem koncu zaživeli kot eno - pri tem nenaravnem sobivanju čustveno nikoli ni izgubljalo svoje pripovedne globine ter prav tako nikoli ni preglasilo izbrane instrumentalne podlage. Izjemna soulovska resonanca v glasu Annie Lennox je intimnim zgodbam dala ljudski obraz, hkrati pa naše občutke zadržala na varni razdalji, tako da nikoli ne postanemo del zgodbe, temveč samo radovedni opazovalci. Sweet Dreams (Are Made of This) in Touch sta albuma, ki sta odločilno zaznamovala leto 1983.
V podtonih prvega je še vedno zaznati ostanke njunega nekdanjega burnega odnosa, ki proti koncu že evocira atmosfero osamljenosti, medtem ko sta z "dotikom" dokazala avtorsko zrelost in utišala zlobne jezike, da je njun preboj samo plod srečnih naključij. Sweet Dreams, po Billboardu najbolj prodajani licenčni album tistega leta v Jugoslaviji, kot celota namreč še ni dosegel ravni malih plošč z nje (Love Is a Stranger, Sweet Dreams, The Walk), medtem ko Touch ne glede na izjemne vinjete Here Comes the Rain Again, Who's That Girl?, Right By Your Side deluje kot zaokrožena in uravnotežena celota; album, na katerem se pred svitom Orwellovega leta gramofonska igla ni ohladila. Z njim in postmodernistično videoestetiko, za katero je s kamero v roki skrbel Dave, se je Eurythmics uveljavil kot povsem nov organizem. Če so mediji pljuvali čez nekdanje The Tourists in preslišali temačni prvenec, je sinteza ledene tehnologije in ognjevitega vokala citirala vse šibkosti civilizacije, preokupirane s tehnološkim napredkom. Annie je po vsebini in z atraktivnim biseksualnim videzom delovala kot Bessonov peti element oziroma zrcalna skica Bowiejevi "boys keep swinging" estetiki, česar varuhi javne morale (zlasti poljuba med njenim ženskim in moškim alteregom v videu Who's That Girl?) niso spregledali.
V letu velikega brata se jima s soundtrackom za Radfordov film 1984 ni izšlo vse po načrtih. Spremembe so bile nujne. Be Yourself Tonight (1985) je rezultat teh sprememb, ki so kasneje v nekaj intervalih (Revenge) izgubljale na tem albumu zastavljeno atmosfero (Savage). Duet s soulovsko legendo Aretho Franklin v pesmi Sisters Are Doin' It for Themselves je v času, ko so "sofisticirane" in "erotične" dive na vsakem koraku izkoriščale pokvarjenost popa, podal alternativni (v)pogled feminističnega pohoda na ta žanr.
Z njim sta se Eurythmics predstavila v obliki (avtorske) kontinuitete nečesa, kar je svoj izvir našlo v rocku in soulu šestdesetih. Vsi vznemirljivi momenti na tem albumu so namreč predstavljeni kot raznovrstni, vendar skladni elementi. Simon Reynolds je v svoji postpunkovski študiji utemeljil, "da so Eurythmics, Paul Young in Howard Jones reformirali novi pop, ki se je tako postopoma izboljševal in izboljšal". Povsem legitimno in brez slabe vesti sta zato v zadnjih izdihljajih stoletja (vmes sta izdala še We Too Are One) spoznala, da so vse nove "zvezde lažne", produkt "neumnih revij in časopisov", ter da so "sladke sanje sestavljene iz vsega, kar ti omogoča preboj na sceno".
Interpolacija refrena "sweet dreams are made of this" v skladbi 17 Again ni samo zaokrožila kariero nekega dueta, ki razume svojo kreativno preteklost (ne moreva biti skupaj/ne moreva biti narazen), temveč konec brezvoljnih in bledih devetdesetih sprožila virus ponovne oživitve "zvoka in vizije" osemdesetih. Še danes je to ena največjih klubskih atrakcij na Otoku, vendar brez Eurythmics, ki sta se po turneji Peace, katere ves zaslužek sta podarila organizacijama Greenpeace in Amnesty International, s pesmijo I've Got a Life (2005) na zaključni kolekciji poslovila. Desetletje 1980-1990 je bilo vsekakor njuno.
