Trenutno v Budimpešti snema film z Angelino Jolie. Na vprašanje, s čim ga je prepričala, da sodeluje, je odvrnil, da s fantastičnim scenarijem. "Z ljubezensko zgodbo, ki ne more imeti srečnega konca. Gre za ljubezen med Srbom in Muslimanko, za čudovito zgodbo," je pojasnil.

V filmu igra očeta glavnega junaka, nacionalista, a ne negativca. "Vloga je kompleksna in zahtevna, nevarna in sijajna." Angelino Jolie je označil za božansko, pa tudi sicer meni, da so v glavnem vsi veliki igralci, ki jih je srečal, preprosti, dobri, plemeniti.

Na vprašanje, kje vidi razloge, da je zgodba o vojni v bivši Jugoslaviji in razpadu te države tako velikokrat zaživela v vseh mogočih filmskih scenarijih, je Šerbedžija odvrnil, da zato, ker je bila jugoslovanska zgodba tragedija. "V srcu Evrope naenkrat izbruhne vojna, hiše gorijo, ljudje so izgnani s svoje zemlje ali pa jih ubijajo. To je nekaj strašnega, nekaj, kar si lahko zamislite le v najhujših sanjah. In v tem se najde na stotine razlogov, da se napišejo drame in pesmi," je povedal. Šerbedžija je sicer med vojno postal begunec in ga niso marali ne na Hrvaškem ne v Srbiji, zato se je preselil v Slovenijo, kjer je dobil slovensko državljanstvo.

V 80. letih je nastopil na Borštnikovem srečanju s predstavo Moj obračun s Krležem. Sredi nastopa je dejal "Bože, stao mi mozak!" In predstavo so prekinili. "To je čudna zgodba," se spominja. Dan pred tem je snemal sceno v Ljubljani pri Živojinu Pavloviću Zadah tela. Igral je nekega pijanca, Panča. Na srečanju ni bil pijan, čeprav so mu to pozneje očitali. Besedilo iz prejšnjega dne ter pretresenost, da je med predstavo Igorja Vidmarja odpeljala policija, ga je tako zmedlo, da je dejal: "Oprostite, pozabil sem tekst."

Pesmi ne piše več, le še "tu pa tam kakšno", po avtobiografiji Do zadnjega diha pa sedaj piše knjigo Greencard - "o Hollywoodu, o azilu, o občutku, kako je, ko izgubiš državo, in kako se počutiš v nekih drugih mestih. Zame ne obstaja več najljubše mesto. Nekoč je to bil Zagreb, a zdaj ni več. Ko enkrat odideš, se zdijo vsa mesta enaka".

Letos mineva deset let od ustanovitve gledališča Ulysses, ki sta ga ustanovila z ženo Lenko. Teater je ustvaril "za svojo dušo, ker sem v svoji domovini, Hrvaški, želel ustvariti neki tak teater. Pa tudi zato, ker sem se v Brione zaljubil. Tak prostor je najboljši mogoči prostor za teater."

Šerbedžiji je Arsen Dedić pred desetletji napisal komad "Ne daj se, Ines". O svoji glasbeni karieri se ne sprašuje. "Nikoli se ne vprašam, kaj bi bilo, če bi bilo. Nikoli (...) Če ne bi bila Ines, pa bi bila Alma, Anka, ne vem, kaj. Ni bistveno. Bil sem eden boljših Hamletov, pa mi to ni nič posebnega pomenilo. Vse te pohvale ne pomenijo nič. Pomembno je le eno, in to je, da si preprost, normalen. Opravi svoje delo, pa je to komu všeč ali pa ne," je sklenil pogovor.