Med verniki naše fare sobivanje ni vedno preprosto: nemalokrat se je zgodilo, da so se naši božični večeri končali tako, da so zapele pesti, dokler se babica ni odločila prepovedati vernega rituala zdravic, ki so med nami bolj kot izražanju lepih želja služile grenkemu obračunavanju neporavnanih računov. Maratonska praznovanja so si sledila v zaporednih obhajanjih rojstnih dni, godov, obletnic, diplom, ločitev, porok in pogrebov. Toda zjutraj, potem ko se je mnogokrat zgodilo, da se je preprosta večerja razvlekla do zgodnjih jutranjih ur, so se vsi moški naše družine okopali, obrili in se povsem točni in polni optimizma vključili v kaotično delovno verigo mehiške prestolnice.

Nobeno vedenje v stanju pijanosti med nami ni veljalo za neprimerno; toda nikoli ni bilo odpuščeno tistemu, ki ni ravnal, kot mu je velevalo srce. Na abstinente smo od nekdaj gledali sumničavo. Uspelo nam je zagrešiti vse biblične grehe, toda v našem primitivnem ravnanju smo bili strogo odkriti. Vedno smo se odrekli čisti sreči, sreči izbrancev, ker smo vedeli, da je nismo sposobni obdržati, zato smo se obuti in čisti prepustili sreči premagancev.

Maček s teološkimi razsežnostmi

V Mehiki se naša družina nikoli ni počutila osamljene: za Špance, ki so se v začetku 16. stoletja izkrcali na obali današnjega Veracruza, ponavadi povemo, da so v naše kraje prinesli križ in mušketo; vendar pogosto pozabimo omeniti, da so s seboj prinesli tudi destilator za alkohol, ki so ga podedovali od Mavrov - drugih osvajalcev, ki so Iberski polotok obvladovali skoraj osem stoletij. Naprava je brž, ko je bila prenesena na ameriška tla, povzročila etilni kaos, od katerega se Mehičani še dandanes nismo opomogli.

V svetu Aztekov je bila pijanost kaznovana s smrtjo. Pulke (šp. pulque), napitek, ki so ga pridobivali s fermentacijo sokov agave - in se ga v naši deželi, čeprav poredko, pije še dandanes -, se je uporabljal v prefinjenih ritualih, v katerih so lahko sodelovali le polnoletni moški, ki so dokazali svojo moško moč in jim je bilo dovoljeno použiti nekaj skodelic pijače ob redkih, točno določenih priložnostih. Starodavni mehiški vrhovni bog Quetzacoatl je svojo deželo zapustil pod težo strašnega obžalovanja po surovem pijančevanju, ki je privedlo do incesta z lastno sestro - temu sam pravim maček s teološkimi razsežnostmi. Predhispanski sram pred alkoholom je v obdobju kolonializma izginil; cerkev, španska vojaška nadvlada in velikodušno razpečevanje omamnih pijač, ki so bile zdaj skoncentrirane s surovo močjo destilacije, so vso deželo pahnili v kolonialno in alkoholno suženjstvo.

Svet srečnih ljudi sem spoznal daleč od svoje družine; v njihov svet sem se vedno vtihotapil. Naučil sem se vseh njihovih zakonitosti, se izpopolnil v poznavanju navad in zapeljeval njihove hčerke. V svetu srečnih se dan rojeva brez občutkov krivde in ptice na vejah dreves harmoničnih oblik pojejo odločneje. Kava se pripravlja brez hitenja, strogo po meri okusa. Vino se pije v natančno odmerjenih količinah, ob pravih priložnostih in v izbranih kozarcih. Za srečne se zdi, da se poročajo med seboj - prepričan sem, da med njimi vlada visoka stopnja slabokrvnosti in zmernih, vendar nikoli kroničnih glavobolov. Vsake toliko se kakšnemu izmed srečnih zmeša in se poroči s kakšnim izmed nas; skoraj vedno gre za začasno norost, ki se kasneje popravi in pojasni z nezdružljivimi razlikami značajev; krog se tedaj sklene z nežnimi besedami tolažbe okolja, kamor se ponorela oseba vrne. Toda včasih se zgodi, da norost postane večna, in takrat nastanejo velike ljubezenske melodije - ki se srečnim zdijo grozljivo neokusne.

Med srečneži se počutim kakor posebnež, ki se vede temu primerno; človek s tremi rokami, ki jih premika v želenem ritmu; kot nekakšen Louis Armstrong, ki ne igra na trobento.

Ko sem med srečnimi, se počutim kakor častni konzul svoje rodbine. K mizam vodim strice, razočarane v ljubezni, ki tulijo kot psi, sestrične, ki zahtevajo svojo porcijo moških, medtem ko prepevajo napeve rancherov, dedke, ki do neskončnosti melanholično prepogibajo papirnati prtiček, medtem ko praznijo kozarec cuba libre, ki se nikoli ne konča.

Med srečnimi se rad izgubljam dolge mesece, se zbujam med njihovimi lanenimi rjuhami, prepleten s svetlopoltimi bedri. Toda zatem se moram vedno vrniti k svojemu staremu plemenu; slaviti tam, kjer teče vino, kjer preklinjajo na žive in mrtve in ljubkujejo prepovedane prsi. Tam se, ko se zbudim, spet počutim zemeljskega, razmršenih las in s sumljivimi motnjami v delovanju telesnega ustroja.

Mezkal in tekila nista obstajala od nekdaj. Njun nastanek je povezan s travmatičnim obdobjem zavojevanja in kolonizacije. V nenavadnem idealnem svetu, ki ga je o mitskem predkolumbijskem obdobju zgradila dobronamerna zahodnjaška domišljija (razen Mela Gibsona, seveda), mezkal in tekila nista obstajala. Najprej je treba vedeti, da tekila je mezkal: mezkal, pridobljen iz posebne agave s skrbno, dvojno destilacijo. Tekila je nastala in se razvila vzporedno z identiteto sodobne mehiške družbe; je produkt novonastalega družbenega reda - neke vrste kolonizator, ki ni izkoriščal mehiškega bogastva, da bi se vrnil v Španijo z žepi, polnimi dragocenosti. Gre za kolonizatorje druge, tretje generacije, ki ob pogledu na svojo deželo, njene barve in dobrine občutijo svojevrsten ponos; zemljo obdelujejo in se mešajo s staroselsko krvjo.

Govorimo o 18. in 19. stoletju, ko roke teh ljudi začnejo izpopolnjevati "vino mezkala iz Tequile". Za njegovo proizvodnjo in distribucijo morajo pridobiti dovoljenja in se boriti proti prevladi evropskih vin. Po vojni za neodvisnost se v deželi začne tu in tam nekoliko prenagljen proces utrjevanja mehiške nacionalne identitete. V 20. stoletju bodo to identiteto navzven izoblikovali tudi mnogi filmi, v katerih moški, katerih velika strast so tudi konji, s širokokrajnimi sombreri pojejo ljubezenske pesmi med praznjenjem steklenic in pištol.

Tekila je pijača vulkanske zemlje, ki ne pozna šale. Na mizah srečnih so jo začeli streči šele nekje v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar v nadzorovanih količinah in ob poznavalskih ocenah njenega vonja, telesa in zrelosti. Mehiški filmi, Tijuana in Youtube so krivi, da je v svetu obveljalo prepričanje, da se tekilo nagne, če je treba ubiti kakšnega varnostnika ali odpeti modrček, čeprav njene najboljše lastnosti skrivaje pridejo do izraza šele ob prijateljskih opoldanskih pogovorih za mizo, v večjih količinah pa se je z njo mogoče boriti proti virozam in pozabiti na ljubezenske bolečine.

"Pravi problem tega mesta je v tem," mi je v Ljubljani razlagal neki Španec, "da ni pametnega lokala, kjer bi lahko človek kaj spil." Njegovo pritoževanje povsem razumem: Španija je, tako kot Mehika, ena izmed tistih dežel, kjer dobro razumejo, da je za urejanje tako primarne potrebe, kot je iti na pijačo ob katerikoli uri dneva, treba zastaviti vso zgodovino, kulturo in zdravo človeško pamet, brez katerih se ne da ustvariti tovrstnih svetišč.

Mislim, da gre problem v Sloveniji iskati predvsem v kulturi krivde in etiki dela. V teh krajih bodo na tistega, ki gre okoli poldneva na pijačo, gledali kot na marginalca, provokatorja, priseljenca ali turista. Grimasa, ki mi jo uspe izvabiti na obraz Slovenca vsakokrat, ko priznam, da grem na pijačo okoli poldneva, je skoraj enaka tisti, ki jo prikličem, ko mu kmalu zatem povem, da grem po kosilu na siesto.

Dve leti in pol življenja v Ljubljani je iz mene naredilo zmernega pivca, skoraj abstinenta; in skoraj Avstrijca. Mislim, da so za to krivi slovenski bari. Razumem, da je farmacevtska industrija stroga v procentih in natančna pri sestavinah svojih izdelkov, toda ali morajo res vsi lastniki barov v Ljubljani pri mešanju koktajlov uporabljati meritve? Znamenite aluminijaste merice se mi zdijo zelo uporabne v turističnih in hotelirskih šolah, njihova obvezna prisotnost v javnih gostinskih lokalih pa se mi zdi škandalozna.

Iskanje idealnega kraja

Klientela, ki s svojo prisotnostjo tovrstno ravnanje še naprej odobrava, nam s tem ne govori nič drugega kot to, da ni prišla uživat v pošteno postreženi pijači, temveč se je prišla nastavit teži avstro-ogrskega imperija in nekaj odmerjenim strelom v tilnik. Zaradi tovrstne klientele smo primorani zdaj, ko so mojitos postali modna pijača, piti vodo pomešano z meto in sladkorjem in striktnih 10 decilitrov belega ruma ter se pri tem skušati vživeti v okus stare Havane. In še nečesa zelo pomembnega ne smemo pozabiti: študentka primerjalne književnosti (ali še kdo študira književnost, ne da bi jo primerjal?), ki honorarno opravlja svoje delo v baru na nabrežju Ljubljanice, je prav toliko izurjena za pripravo mojitov, kot so Kubanci sposobni organizirati in izpeljati demokratične predsedniške volitve.

Alkohol in druženje ob njem nas razrešita neznosnega boja, da bi se morali spremeniti v angele; dober bar je odlična protiutež oddelku s knjigami za samopomoč v knjigarni, dober barman je koristnejši od marsikaterega psihoanalitika ali Paula Coelha vedno in takrat, ko ni zgolj razpečevalec odmerjenih doz pijače, ki jih prodaja. V tukajšnjih krajih se alkohol meri, omejuje in stigmatizira - trenutno ljubljansko mestno oblast bolj zanima, kako oglobiti mlade, ki se, potem ko spijejo nekaj piv, vozijo s kolesom, kakor pomagati ustvariti bolj zdravo kulturo uživanja alkohola. Mlade je treba čim prej uvesti v popivanje z užitkom in pri tej izobrazbi ima zelo pomembno vlogo družina. Pri čemer se prepovedovanje vstopa Dionizu na življenjski banket ne zdi najboljša strategija. Vzgoja otrok v kulturi pitja je preveč zabavna in preresna stvar, da bi jo prepuščali slabim barom in nočnim policijskim patruljam.

Sam bom v Ljubljani nadaljeval z iskanjem idealnega kraja, kamor bom lahko odšel na pijačo. V mislih nimam obstoječih barov, ki so prekopirani od drugod (angleških pubov ali mehiških kantin). V mislih imam prostor, odmaknjen od družbe srečnih. Prostor, kjer bi lahko pogrešal prijatelje, ki jih nimam ob sebi; kjer bi se lahko spomnil, kako duhu lahko dobro dene uležana tekila, ko je sonce še visoko na nebu in je pred mano še veliko dela; kraj, kjer bi lahko za trenutek spustil roke in se spočil od nenehnega boja, da bi bil koherenten, celovit in produktiven; kraj, kjer bi lahko obhajal staro družinsko verovanje in se osvobodil zahteve, da postanem veliki arhitekt svoje usode. Kraj, kjer bi lahko ob pijači, ki bi jo pripravil izkušen barman brez merice, v miru opazoval, kako nad nas prihaja veliko neurje.

Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je mehiški pisatelj, filmski in gledališki režiser. Od decembra 2007 živi in ustvarja v Ljubljani.