Medtem ko smo čakali, da protiteroristična enota južnoafriške policije v sodelovanju s komandosi 44. padalskega regimenta iz Bloemfonteina reši dramo s talci v Durbanu, so predrzni tatovi dresov že vodili proti Avstraliji s 4:0. In ko smo tako še vedno zaskrbljeno čakali specialce nemških Kommando Spezialkräfte, da se s helikopterji spustijo na travnik in osvobodijo Ballacka, Lehmanna in Fringsa, so preoblečeni imigranti že napredovali v naslednjo skupino.

Zatem so brezvestni lopovi, preoblečeni v Elf, v osmini finala s štirimi goli odpravili Capellovo Anglijo, vojske in policije pa še vedno ni bilo na vidiku, in vse skupaj nam je že postalo sumljivo. Ko so s štirimi goli odpravili še Maradonino Argentino, smo dojeli, da policije ne bo: Ballack, Lehmann in Frings so sedeli na klopi in navdušeno navijali za svoje ugrabitelje.

Šele ko so ugrabitelji v polfinalu znova pritekli na stadion Mosesa Mabhide in tesno izgubili s strašno Del Bosquejevo Španijo, smo končno dojeli, da je to zares nova Nemčija, in skoraj nam je je bilo žal. Tri dni zatem, ko so v tekmi za bronasto medaljo premagali Urugvaj, smo že - prvič v življenju - navijali za Nemčijo. No, skoraj navijali.

Pa ni šlo za rezultate, Nemci so zmagovali tudi že prej. Šlo je za igro: to je bila Nemčija, ki se na igrišču igra in se te igre veseli. Še nikoli dotlej nismo videli Nemčije, ki bi se veselila igre. Za Nemce je bila nogometna tekma enako odgovorna naloga kot sestavljanje brezhibnega avtomobila. Vsaj do tega poletja.

Tatove dresov nemškega Nationalmannschafta so kasneje identificirali kot Poljake (Klose, Podolski in Trochowski), Turke (Özil), Tunizijce (Khedira), Brazilce (Cacau), Gance (Boateng), Špance (Gomez) in Bosance (Marin). Celo avtor himne nemške izbrane vrste za svetovno prvenstvo v Južni Afriki je bil znani reper Bushid, sin Tunizijca in Nemke.

A to je bil, kot se je izkazalo pozneje, šele začetek. Nemška mlada reprezentanca, ki je osvojila naslov evropskih prvakov do 21 let in ki šele prihaja, ima med prvo enajsterico samo dva (dva!) Nemca, medtem ko preostanek moštva sestavljajo Rus, Ganec, Poljak, Tunizijec, Španec, Bosanec, Nigerijec, Turk in Iranec!

Svet se je poklonil novi, pisani in veseli Nemčiji, ki je svojim in evropskim ksenofobom pokazala to, kar je leta 1998 svojim desničarjem pokazala Zidanova Francija, ko je osvojila naslov svetovnih prvakov z Baskom, Korzičanom, Čehom, Poljakom, Gvajancem, Argentincem, Gancem, Alžircem, Senegalcem, Malijcem, Judom, Armencem, Kaledoncem in dvema rastafarijancema z Guadeloupeja in Martiniqua ter tako empirično dokazala, da je mešano lepše in boljše. Ekipa, ki se je zdela kot reklama za Benetton, seveda ni bila naključje; dvanajst let pozneje je Benetton dobil novo reklamo. Naj bo naključje ali ne, Benettonshaft je nastal tega istega leta 1998, ko je svet slavil multi-kulti Francijo, nemška vlada pa je ukinila stari, rigidni zakon, ki je državljanstvo priznaval samo otrokom, rojenim v Nemčiji, obema staršema Nemcema.

Dobrih deset let pozneje je Benettonschaft združil državo, njegove zmage so na trgih skupaj slavili Nemci in Turki, Srbi in Hrvati. "Nemčija je omogočila Mesutu Özilu, da svojo turško nogometno kreativnost združi s tukajšnjo disciplino," je pojasnil Mehmet Matur, Turek iz berlinske nogometne zveze: "Človek, kot je Özil, pa ne potegne za sabo samo Turkov, temveč tudi nemške državljane albanskega in arabskega rodu."

O "novi nemški vrednosti", ki spaja "multikulturno kreativnost z nemškimi vrlinami, kot sta odgovornost in osredotočenost na cilj", je pisal celo konservativni Frankfurter Allgemeine Zeitung, Der Spiegel pa je vse skupaj opisal kot "uspešno integracijo v akciji". Novi predsednik Christian Wulff je sklenil, da je "reprezentanca podoba Nemčije, kakršno bi si vsi morali želeti", kanclerka Angela Merkel, ki je bila tudi sama na tribunah v Južni Afriki, pa je čestitala igralcem za takšno "prekrasno podobo Nemčije".

Le tri mesece pozneje je taista Angela Merkel šokirala svet, ko je na sestanku podmladka krščanskodemokratske unije izjavila, da je "multikulturni koncept v Nemčiji, po katerem naj bi živeli srečno drug poleg drugega, spodletel". "Slepili smo se, ko smo si govorili, 'priseljenci ne bodo ostali, v nekem trenutku bodo odšli', to se ni zgodilo," je dejala kanclerka, prepričana, da bi se morali priseljenci bolj potruditi za svojo integracijo v družbo. In dodala: "Tiste, ki se nočejo integrirati, bodo oblasti trdo prijele."

Pravljica je tako trajala komaj tri mesece. Potihnile so avtomobilske sirene pod Brandenburškimi vrati, nemške zastave so pristale na dnu omar z dimijami in čadorji, in ko bomo naslednjič gledali Mannschaft, bomo morda zares ugledali tudi policijo, kako skupaj z agenti Urada za priseljence po igrišču lovi nemške reprezentante.

In navijali bomo, kot nekoč, proti Nemčiji.

Za predrzne tatove dresov.