Večdnevne mirne demonstracije proti pokojninski reformi francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja so sredi minulega tedna začele dobivati obrise dogodkov izpred petih let. V številnih mestih je mimo sindikalnega revolta, ki je ohromil državo in presušil črpalke za gorivo, znova izbruhnilo mladoletniško nasilje z ropanjem trgovin, uničevanjem avtomobilov ter spopadi s policijo, ki je že uporabila gumijaste naboje. V noči na sredo je v očitno podtaknjenem požaru zgorela srednja šola v Le Mansu, in čeprav požiga oblasti niso takoj povezale s socialnimi nemiri, je postalo jasno, da se bo na obnovljenem ognju znova nekaj skuhalo.

Politično samomorilska nepopustljivost

Pred petimi leti se je po smrti dveh najstnikov v nikoli povsem pojasnjenem policijskem zasledovanju skuhalo trimesečno izredno stanje, ki je takratnega sprva močno načetega notranjega ministra Nicolasa Sarkozyja utrdilo na njegovem položaju in mu tlakovalo pot do predsedniškega kandidata dve leti kasneje. Tudi tokrat, slabi dve leti pred novimi predsedniškimi volitvami, mu javno mnenje ni naklonjeno. Zadnja izmerjena podpora Sarkozyju se je ustavila pod 30 odstotki ob več kot 70-odstotnem prikimavanju nasprotnikom pokojninske reforme, od katere ne namerava odstopiti niti za korak.

Njegova nepopustljivost je videti že politično samomorilska, a očitno stavi na staro zmagovalno karto. Na tako imenovano "ničelno toleranco" do protestnega nasilja, ki je Francoze prepričala tudi ob omejeni ponovitvi dogodkov iz leta 2005, novembra 2007, ko je že stanoval v Elizejski palači.

Sin madžarskega priseljenca in Francozinje z grško-judovskimi koreninami ne beži od sporov in spopadov. Prej bi lahko zapisali, da se z njimi okorišča. Ne samo v svojem predsedniškem mandatu, ko je razburil borce za človekove pravice s priseljensko politiko, tradicionaliste s svojim življenjem na veliki nogi in sindikate s pokojninsko reformo, potem ko si je ob prihodu na predsedniški položaj najprej več kot podvojil plačo (s Chiracovih 101.000 evrov letno na 240.000 evrov) in je pri zdaj 55 letih že upravičen do pokojnine kot bivši župan pariške občine Neuilly-sur-Seine in svetnik v departmaju Hauts-de-Seine, kjer je pri 23 letih začel politično kariero. Najmlajši župan bogataške občine je postal potem, ko je izkoristil kratko bolezen golističnega težkokategornika Charlesa Pasquaja in se iz vodje njegovega volilnega štaba prelevil v kandidata.

Vsefrancosko pozornost je zbudil desetletje kasneje, ko je maja 1993 v vrtcu v Neuillyju prepričal neuravnovešenega ugrabitelja otrok, opasanega z eksplozivom, da jih je izpustil. Ugrabitelja, ki se je poimenoval "Človek bomba", je policija kasneje ustrelila, Sarkozy pa je dokaz svojega poguma, odločnosti in pogajalske spretnosti v krizni situaciji dodobra izkoristil v predsedniški kampanji. Primerno dramatično seveda, kot je tudi svojo udeležbo pri rušenju berlinskega zidu, le da ga je pri opisovanju slednjega nekoliko zaneslo, tako da se je videl na prizorišču že dan prej, kot je resnično bil.

Kot protežiranec Jacquesa Chiraca je Sarkozy leta 1994 prvič vstopil v vlado. Postal je minister za proračun in očitno je imel precej drugačna stališča do javnih financ kot dandanes, saj se je proslavil z do takrat rekordnimi proračunskimi primanjkljaji, ki so ob njegovem odhodu dosegli šest odstotkov domačega bruto proizvoda. A v politično ozadje ga ni potisnila takšna javnofinančna brezbrižnost, ampak nezvestoba Chiracu, ko je podprl predsedniško kandidaturo svojega formalnega šefa Édouarda Balladurja, ki je po zmagi desnice na parlamentarnih volitvah 1993 strankinemu šefu Chiracu obljubil, da se v zameno za premierski položaj ne bo potegoval za vstop v Elizejsko palačo.

Da Nicolas Sarkozy ne priznava porazov, se je izkazalo, ko se je ravno prek njih v naslednjih letih povzpel do notranjega ministra v drugem Chiracovem predsedniškem mandatu ter do vodje vladajoče unije za ljudsko gibanje (UMP). Ko so se razblinile Chiracove sanje o tretjem predsedniškem mandatu, je januarja 2007 brez konkurence ostal edini kandidat UMP z 98-odstotno podporo članstva, ki ga je zvečine podprlo na glasovanju prek spleta. V dveh krogih predsedniških volitev je s tekmico iz socialističnega tabora na koncu opravil z dobrimi 53 odstotki osvojenih glasov. Po zmagi je dejal: "Francija se je odločila za prelom z idejami, navadami in obnašanjem iz preteklosti. Obnovil bom vrednote dela in avtoritete ter ponos in spoštovanje nacije."

Lesketavi deloholik

Medijska podoba njegove zmage je bila daleč od tega, saj se je javnost po njegovi zaslugi bolj zanimala za njegovo zasebno življenje kot za vprašanja in probleme, s katerimi se je soočala nacija. Ločitev od druge žene Cecilie ter bliskovita poroka z razvpito manekenko in pevko Carlo Bruni sta presekali francosko tradicijo zasebnosti zasebnega življenja predsednikov. V ospredje so prihajali Sarkozyjeva ljubezen do Rolexovih ur in počitnikovanja na luksuznih jahtah ter višina pet sodobnega Napoleona, zaradi katerih je njegova velikost še vedno zgolj domnevna, med 165 in 168 centimetri. Če si je z omenjenim prislužil naziv lesketavi (bling-bling) predsednik, pa ga je francosko in za njim svetovno časopisje vse pogosteje označevalo tudi za hiperaktivnega. Da je resnični deloholik, malokdo dvomi. O tem priča vsa njegova notranje- in zunanjepolitična dejavnost, ki jo Francozi s samorefleksijo primerjajo že s časi bonapartizma.

Podobnosti ne manjka, ugotavlja v knjigi La Marche Consulaire ugledni francoski novinar Alain Duhamel. O Sarkozyju govori kot o "Napoleonu v obleki", pri čemer ju poleg telesne višine povezujeta stalna naglica in prepričanje, da sta osebno poklicana popeljati Francijo iz kaosa in nazadovanja. Tako kot Bonaparte tudi Nicolas posega v vse kotičke vladanja in se vidi kot rešitelj obnemogle nacije, druži pa ju še prepričanje, da so mediji orodje moči - za Napoleona časopisi, za Sarkozyja pa predvsem televizija. V enem od intervjujev je odkrito priznal, da uživa, ko se pojavi na malem ekranu in vzbudi rekordno zanimanje gledalcev.

Malima velikima, ne povsem čistokrvnima Francozoma je opazno skupno tudi to, da vzbujata strastno odklanjanje ali občudovanje, da sta za ene od boga poslana reformista, heroja, ki se jim spregleda napake, za druge pa avtokrata, katerih dediščina so oziroma bodo izničene svoboščine. Duhamel pri tem poudarja podobnosti iz časa, ko je Napoleon prevzel funkcijo prvega konzula in ne samozvanega imperatorja oziroma ko se je Francija "soočala s porevolucionarno nestabilnostjo, tako kot se dandanes s krizo, bojaznimi in razočaranji".

Sarkozy je v dobrih treh letih predsedniške vladavine bonapartistični vzklik o "napredovanju na vseh frontah" uspešno prevedel v neštete osebno navdahnjene pobude, ki so se večkrat križale z razmišljanji njegovih lastnih ministrov in posegale v same temelje sodobne francoske družbe, med katere sodi tudi sedanja blaginjska država, vzpostavljena skozi dolgoletni socialni dialog. Pri tem ga prej kot z Napoleonom politični analitiki primerjajo z železno lady Margaret Thatcher, britansko premierko v letih 1979-1990, ko je lomila tamkajšnje sindikate v pravi vojni z rudarji.

Delati bolj zavzeto in zaslužiti več

Sam vseskozi poudarja, da ne gre zgolj za reforme - nujnost le-teh je postala evropski politični "mainstream" tako levih kot desnih vlad -, ampak spreminjanje nacionalne mentalitete, za odmik od obsedenosti s pridobljenimi pravicami in tradicijami ter pripravljenost sprostiti lastno latentno ustvarjalnost oziroma "delati bolj zavzeto in zaslužiti več."

Zveni razumno in v skladu s Sarkozyjevimi pozivi k radikalnim spremembam v francoskem gospodarstvu in socialni politiki, ki se jih oklepa že od prevzema predsedovanja vladajoči uniji za ljudsko gibanje. Davčni sistem v prid uspešnejšim (bogatejšim!), zmanjševanje socialnih pravic nedejavnim in konec državnega življenja na kredit politologi prepoznavajo kot liberalizem oziroma laissez-faire, sam pa se ima raje za pragmatika. Slednjega v socialni vojni, ki jo je zanetil, ni prepoznati, čeprav jo za zdaj formalno dobiva tudi z uzakonjanjem za veliko večino sodržavljanov sporne pokojninske reforme. A če verjamemo njegovemu pogledu v lastno ogledalo - "kar sem sedaj, je seštevek vseh ponižanj, ki sem jih doživel kot otrok" -, je njegov pragmatizem razložljiv. Uspeh je stvar posameznika in ne družbe (razpadle družine), ki ga obdaja. Zato mu jo gre podrediti. Problem je, da se Francozi že večkrat s tem niso strinjali, čeprav bodo z odgovorom verjetno čakali do pomladi 2012, to je predsedniških volitev.