Če bo uresničenih vsaj nekaj načrtov, bomo v naslednjih desetih letih deležni nekaj čudežev: bistvenega povišanja vlaganj v visoko šolstvo in znanost; bistvenega povečanja avtonomije univerz, ki se bo pokazala predvsem v poenostavitvi postopkov akreditacije in spremembe študijskih programov; fleksibilizacije in s tem znižanja obremenitev pedagoških in raziskovalnih delavcev na univerzah; ustreznejšega razmerja med številom pedagoških delavcev in študentov; celotnega financiranja prve in druge stopnje študija ter sofinanciranja doktorskega študija, skupaj z ustreznimi socialnimi korektivi; večje vpetosti v mednarodni prostor in zagotovitve prostorskih ter drugih infrastrukturnih pogojev za opravljanje kakovostnega pedagoškega in raziskovalnega dela. Bravo, ministrstvo!

Če bi zadevo prenesel na svojo lastno izkušnjo, bi iz tega, kar načrtuje ministrstvo v svojem strateškem dokumentu, sklepal, da se bosta v naslednjem desetletju humanistiki in družboslovju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer predavam, po dolgih (ampak res dolgih!) letih suhih krav začela cediti med in mleko. Da bomo, skratka, najprej izdatno pomladili svojo ekipo predavateljev, fakulteta bo dobila nove prostore, avtonomno bomo odločali o vpisu na drugo in tretjo stopnjo, študijske programe bomo lahko sproti posodabljali, za izvedbo določenih delov predavanj, za katere nimamo ustreznih domačih strokovnjakov, bomo lahko zaposlovali kolege iz tujine, posvetili se bomo lahko predvsem svojemu poslanstvu (raziskovalnemu delu, ki ga bomo sproti prenašali v pedagoško dejavnost), študentom pa ne bo treba delati (malega dela), ker bo država poskrbela za njihovo blagostanje.

Dovolite mi, da vendarle izrazim nekaj skrbi, ki izhajajo iz izkušenj zadnjega desetletja. Pred malo manj kot desetimi leti so se (nekaj let pred sprejetjem ustreznega zakona) začele priprave na tako imenovano bolonjsko reformo. Takrat sem se (kot naiven docent) navdušil nad dvema temeljema reforme programov: večjo izbirnostjo (to pomeni, da naj bi študent sam izbral približno tretjino programa) ter primerljivostjo diplom in učnih enot v mednarodnem smislu, ki lahko omogoča večjo mobilnost študentov. Ko pa smo se lotili sprememb, se je izkazalo, da najprej država, potem pa tudi univerza nista opredelili enakih in jasnih pogojev reforme za vse, tako da so se pogoji in pravila pri akreditaciji programov spreminjali dobesedno iz meseca v mesec, včasih tudi iz tedna v teden.

Tako se je proces reforme izkazal kot sizifovsko početje, ki nam je vzelo ogromno časa in volje, predvsem pa je izrazito zbirokratiziralo naše že tako ali tako krepko administrirano življenje. Naj podam primerjavo: ko smo akreditirali program mednarodne skupne diplome s petimi renomiranimi evropskimi partnerskimi univerzami, smo morali oddati program v skupnem obsegu vsaj 300 strani, če ne še več. Naši partnerji so isti program akreditirali z gradivi na najmanj 16 in največ 40 straneh!

Vendar pa je bilo gigantsko delo, ki smo ga morali opraviti s spremembo študijskih programov, le začetek kalvarije, ki ji rečemo uresničevanje in izvajanje bolonjskih programov.

Klavrno se bo končalo

Navdušenje nad bolonjsko reformo je pri meni plahnelo z vsakim korakom in vsakim popravkom, ki smo ga morali vnesti v programe, da so bili na koncu akreditirani. Na koncu sem upal, da smo v reformiranih programih ohranili racionalno jedro "stare" akademske prožnosti in kvalitete. Pa so me hitro poučili, da je to dokument, ki se ga moramo držati kot vojaškega ukaza. Kako absurdna sta lahko birokratizacija in upoštevanje črk na papirju, naj pove naslednji primer: vsak predmet, ki ga predavamo, obsega tudi obvezno in priporočljivo literaturo. Ta naj bi bila okvirni temelj gradiv, ki jih mora absolvirati študent za uspešno opravljanje izpita.

Samoumevno je, da bomo profesorji ta seznam literature dopolnjevali vsako leto (tako smo večinoma tudi zapisali v program), saj ob akreditaciji programa nismo mogli predvideti del, ki bodo natisnjena v prihodnosti. Toda literature, ki izhaja po akreditaciji programa, ne smemo kar tako predpisovati kot obvezno literaturo, ker pač tako ni navedeno v akreditiranem programu. Če pa hočemo narediti spremembo, moramo še enkrat skozi akreditacijski postopek (tudi če ta ne obsega prav vseh korakov kot prvotni postopek - pomeni pa, da smo dejansko prisiljeni ves čas gnati birokratsko kolesje ali pa zamrzniti akreditirani program v času).

Med temeljnimi kriteriji sprejemanja reformiranih programov je bila izbirnost. Naj ponovno naredim zelo grobo primerjavo: če v prejšnjih programih ni bilo nobene izbirnosti, potem je, če hočemo ponuditi vsaj malo izbirnosti, namesto do tedaj samo enega predmeta treba ponuditi vsaj še enega. Vsak kmet ve, da bo, če bo hotel poleg krompirja obdelati še njivo koruze, za to opravil dodatno delo. Pri naši reformi pa smo se morali obvezati, da bomo to dodatno delo opravili z istimi kadri in z istimi sredstvi kot dotlej. Ministrstvo, ki je narekovalo reformo, je seveda "pozabilo" upoštevati višje stroške izvedbe reformiranih programov, tako da se sedaj študentje lahko glede izbirnosti obrišejo pod nos, saj moramo izvajalci "racionalizirati" izbirnost.

Tudi druga postavka bolonjske reforme, mednarodna primerljivost in mobilnost, se je ustavila le ob standardizaciji kreditnih točk. Te so izračunane tako, da študent ali študentka na teden študira povprečno 40 ur, kar pomeni, da njegov ali njen študij ustreza osemurnemu delavniku, ne glede na to, ali dela doma ali mora sedeti v predavalnici. Ta standardizacija je postala pomembnejša od samih vsebin, češ, kaj moram narediti, da dobim te točke, ne pa, kaj moram znati, da bom lahko napredoval. Kar zadeva mednarodno mobilnost, se je izmenjava študentov od takrat, ko je EU začela financirati mobilnost študentov in so sprva naokoli potovali le najboljši študentje, sprevrgla v nekakšen študentski turizem, pri katerem skorajda ni več toliko pomembno, česa se naučiš, ampak kako na najlažji način zbereš potrebne kreditne točke.

Po začetnih izkušnjah z izvajanjem prenovljenega programa se bojim, da končni rezultati ne bodo dobri. Sicer je morda res prezgodaj soditi o tem, vendar pa je že sedaj povsem jasno, da se bolonjska diploma prve stopnje niti približno ne bo mogla primerjati s predbolonjsko.

Glavne hibe bolonjske reforme se doslej pravzaprav še nismo dotaknili, to pa je načelo uporabnosti pridobljenega znanja oziroma zaposljivosti diplomantov. Čeprav se univerzitetni učitelji dobro zavedamo odgovornosti pri usposabljanju naših diplomantov za opravljanje kvalitetnih storitev v resničnem svetu, pa ne moremo "proizvajati" takšnih diplomantov (na katerikoli stopnji študija), ki bi jih lahko takoj zaposlili v nekem specifičnem delovnem okolju. To načelo smo v bivši Jugoslaviji enkrat že preizkusili: imenovalo se je usmerjeno izobraževanje in se je klavrno končalo. Tudi njegova iz Evrope vsiljena varianta se bo.

Mednarodni izzivi

Čeprav sam že nekaj let del svojih predavanj izvajam v angleškem jeziku, nikakor ne pristajam na to, da bi v Sloveniji - razen pri izvajanju mednarodno akreditiranih programov - izvajali pouk v drugih jezikih kot slovenskem. Študente, ki prihajajo študirat v Slovenijo, moramo usposobiti za delo v slovenskem jeziku - s to naložbo bomo skrbeli tako za naš jezik kot za nadaljnji razvoj visokega šolstva, saj bi v nasprotnem primeru prej ali slej ogrozili možnosti samostojnega in enakovrednega nastopanja v mednarodnem prostoru na podlagi doma pridelanega specifičnega znanja.

Delovanje v mednarodnem prostoru je za slovensko visoko šolstvo zares ključnega pomena. Bi pa vendarle dodal, da je tudi tukaj praksa zelo daleč od načel. Uvedba akreditiranega mednarodnega skupnega programa na drugi stopnji je vsaj meni in mojim kolegom in kolegicam doslej prinesla same težave. V mednarodnem konzorciju drugostopenjskega programa smo se dogovorili, da skupaj vpišemo od 30 do 36 študentov, kar pomeni po pet ali šest v vsaki sodelujoči državi. Študent ali študentka mora opraviti polovico svojih obveznosti v tujini, na vsaj eni od partnerskih univerz. Ker smo zaradi odločitve konzorcija začeli izvajati program, preden bi lahko te študente priključili k rednemu bolonjskemu magistrskemu programu, in ker del programa izvajamo v angleškem jeziku, saj se nanj vpisujejo tudi tujci, smo bili prisiljeni izvajati program kot dodatno (v glavnem neplačano) obveznost. Za šest študentov namreč v sedanjem režimu financiranja študija ne dobimo dovolj sredstev niti za njihovo administriranje, kaj šele za izvedbo rednih predavanj.

Zaposleni se s prostovoljnim neplačanim ali simbolično honoriranim dodatnim delom še nekako znajdemo, študentje pa nimajo takšne izbire, kot bi si jo zaslužili. Ko smo upali, da bo univerza podprla vsaj predavanja, ki jih izvajamo tudi za študente v izmenjavi v angleškem jeziku, smo naleteli na gluha ušesa: sredstev pač preprosto ni.

Ministrstvo trdi, da je akreditiranih mednarodnih programov pri nas premalo. Se strinjam. Kako bi naj bilo drugače, če moramo še tiste, ki smo jih akreditirali, izvajati prostovoljno v obliki dodatnega neplačanega ali slabo plačanega dela! Pri tem nas kar malo zaboli, ko nas sam gospod minister pokara, da "zaostajamo" za svetom. Ko nam bo ministrstvo zagotovilo takšne delovne pogoje, kot jih imajo kolegi v Franciji, Španiji in Avstriji ter na Švedskem in Irskem, s katerimi sodelujemo pri izvajanju skupnega programa, bo takšnih programov vsaj toliko kot v omenjenih državah.

Pomemben del dokumenta Drzna Slovenija obeta porast naše raziskovalne vpetosti v mednarodno okolje. Tudi to po svojih močeh že počnemo. In če se zgodi uspešna prijava mednarodnega projekta (financiranih je manj kot 10 odstotkov prispelih prijav), moramo izkazovati svojo (praviloma) dvajsetodstotno soudeležbo. To v praksi pomeni, da se kot nosilec našega dela projekta praviloma odpoveš plačilu za opravljeno delo, ker ga prikažeš kot svoj vložek sofinanciranja, in omogočiš vsaj delno zaposlitev kakšnemu mlajšemu kolegu ali kolegici, medtem ko se moji kolegi (v istem projektu) na zahodu v tem času razbremenijo pedagoške obveznosti in za svoje delo seveda dobijo tudi ustrezno plačilo.

To bi bilo mogoče tudi pri nas, če bi kdo dodal teh 20 odstotkov sredstev, pa teh sredstev niso predvideli ne na ministrstvu ne na Agenciji za raziskovalno dejavnost (no, ta sicer spodbuja prijavljanje projektov z dodatnimi sredstvi, a ta ne pokrijejo celotne razlike, pa še prejmemo jih takrat, ko gre karavana že zdavnaj mimo), še manj univerze ali fakultete. Kar imamo, so pač človeški viri, to je naše dodatno neplačano delo.

Če pa na primer uspešno kandidiraš za privabitev tujega raziskovalca (ali vrnitev slovenskega nazaj na rodno grudo), si mora ta revež najprej urediti vse papirje (od priznanja diplome ali disertacije do habilitacije), in če je to nekako mogoče urediti v pol leta, ga potem nagradiš še s slovensko plačo raziskovalca. Če ne obupa prej, bo obupal nad našimi kolektivnimi pogodbami in plačilnimi razredi!

Drzno naprej

Med ljudmi, ki univerzo opazujejo bolj od daleč, morda prevladuje predstava, da smo univerzitetni učitelji privilegirana kasta, ki se občasno pojavi v predavalnicah, sicer pa ne opravlja kakšnega posebej opaznega in koristnega dela. Nekateri naj celo ne bi niti raziskovali, kar je pogost očitek, ki ga slišimo celo z ministrstva. Ta vtis, ki ga morda res lahko ustvarijo nekateri izjemni posamezniki, je skrajno zavajajoč. Sam v desetih letih, odkar sem zaposlen kot univerzitetni učitelj, nisem nikoli delal manj kot osem ur na dan - v to statistiko sodi tudi delo ob vikendih in med dopustom (če ga univerzitetni učitelji sploh lahko izkoristimo, saj so se nam razpoložljive "počitnice" v zadnjih letih dramatično skrčile).

Poznam posameznike in posameznice, ki že leta garajo po več kot deset ur na dan, in ne poznam nobenega univerzitetnega učitelja, ki bi v zadnjih desetih letih lahko odšel na sobotno leto (leto dni polno plačanega študijskega dopusta na vsakih sedem let, op. ur.) pisat knjigo ali si preprosto odpočit od mentorskega vrveža, ne da bi za kazen opravil dvojno delo pred ali po tem. Pri tem na univerzah izkazujemo izrazito nadpovprečne rezultate, če primerjamo ure, ki jih dobimo plačane za raziskovalno delo, in naše raziskovane dosežke. Večinoma nas žene tisto, kar omenja Aristotel na začetku Metafizike: radovednost. Ker pa zaradi bolonjske polomije postajamo vse bolj birokrati, ki se morajo spopadati predvsem še s črkami na spletnih straneh različnih pravilnikov, odlokov, uredb in zakonov, smo res izjemno veseli drznega načrta ministrstva, ki bo končno postavilo stvari na pravo mesto. Res, samo tako naprej! Mi si drznemo; upam, da si bo drznilo tudi ministrstvo!

Rajko Muršič je redni profesor za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.