Predstava je bila odigrana brez napak. Za navidezno spontanostjo je bil zadaj premišljen medijski strateg. Prvi rudar je moral zagledati površje sredi noči, kar je še poudarjalo spektakelsko naravo odrešitve. Zvezde, luna, bliskavice in mistična noč so spominjali na ikonografijo rojstva. Rojstva odrešenika. Kakršnokoli ime že ima. To, da je kapsula spominjala na vibratorski nadomestek falusa, ni bilo naključje. Kot del brezmadežnega spočetja se je dvigovala iz zemlje. Tista kamera na vrhu pa je s svojim drsenjem skozi ozek rov še najbolj spominjala na nosilce spermične vojske, ki hoče špricniti na plano. In najbolje, da se to zgodi ponoči. Tako kot mnoge oploditve. In nenazadnje, tudi bog v bistvu dela ponoči. Takrat, ko spimo in ga ne vidimo.

Bog je bil omenjen skoraj vsako minuto. Vsi po vrsti so se sklicevali nanj in dejansko je celotna operacija spominjala na božji čudež. Približno tako kot prvi pristanek na Luni. Tam se je spuščal na površino orel, tukaj je iz nje vzletal feniks. Tam je bilo sicer nekaj dvomov o avtentičnosti, tukaj je vse delovalo več kot pristno. Z enim pomembnim dodatkom. Enega od rudarjev je ob prvem stiku z realnim svetom pričakala ljubica in ne žena. Melodrama, ki je dala vsej operaciji še dodatno čustveno noto. Tudi če smo globoko pod zemljo, srce dela po svoje.

Po svoje pa so delali tudi naši ustvarjalci tv programov. Za njih je bila sicer to novica dneva, ampak le kot motnja. Motnja sredi bolj pomembnih zadev: analize lokalnih volitev in kukanja v ultradinamično dogajanje v hiši Big Brotherja. Naši so razumeli, da je tisto tam v Čilu le nadomestni resničnostni šov za naše slavne stanovalce, ki se jim dogajajo same strašne stvari. Prismodi se jim celo rižota. Nezaslišano. Ali pa celo pogruntajo, kako se dobi topla voda. Pravi čudež, ni kaj.

Tako kot ni nič čudežnega, da se na nacionalki mnogim spahuje in dobivajo alergične fleke ob ponovni zmagi Zorana Jankovića. Zato je bila za njih novica tedna tribesedna grožnja njegovega sina Jureta, ki jo je bojda v pijanem stanju izrekel enemu novinarju. Tako pretresljiva stvar, da so z njo morali začeti celo oddajo Pogledi Slovenije. Voditelj Uroš Slak je ves tresoč oznanjal to potezo kot dokaz, da gre pri nas vse k hudiču. Skratka, če se je na drugi strani poloble pokazal bog, je pri nas na delu hudič z mnogimi udi. Malo se jim je le svižila namera, da župan Janković kasira vse grehe stoterih hudičev. Namreč, ob prvi prekinitvi je zgasnil iz studia. Ali je bilo to dogovorjeno ali ne, ni pomembno. Perverzna je le poteza ustvarjalcev oddaje, da skušajo županu naprtiti vse, kar je sledilo.

Sledilo pa je še eno zgražanje nad tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Še ena dramatična moralka o tem, kako so vsi povezani, vsi skorumpirani, vsi mafijsko okuženi in grabežljivo pripravljeni ubogo Slovenijo žrtvovati zaradi svojih egoistično materialnih apetitov. Bilo je pretresljivo tuljenje v en rog in napovedovanje apokalipse. Če se bo jutri odprla zemlja in nas posrkala vase, bo to nekaj povsem normalnega. Problem je le v tem, da tja doli po nas ne bo prišla nobena kapsula. In nobena televizijska kamera.

Ta naš destruktivizem ne zanima več nikogar zunaj naših meja. To naše ukvarjanje s preteklostjo pa postaja zanimiv material za mnoge analitike. Tudi psihoanalitike, ki jim ni jasno, kaj se skriva v naših podzavestnih labirintih, da nam uspeva vse bisere spreminjati v kopice dreka. Če je planetarna zgodba happy end v Čilu, je pri nas na ekranih oddaja Kralji ulice o klošarjih. Mi lahko služimo kot negativ vsem pozitivom zlaganega sveta. Tam veselje, pri nas jokanje. Če ne nad drugim, pa vsaj nad tem, da so vlaki prepočasni. Dosje se je skoraj eno uro ukvarjal prav s to neverjetno temo. Zakaj pri sosedih vlaki vozijo hitreje. Tipično naše. Zakaj ima sosed večja jabolka in bolj zeleno travo.

Miro Cerar je v tisti minuti, ki mu jo je dal na razpolago Uroš Slak, zadevo opisal zelo preprosto. Pri nas imamo poleg politične in ekonomske krize predvsem krizo duha. Ta polomljeni duh pa se najprej manifestira pri kreatorjih tv programov. Ne samo zato, ker jih svet ne zanima, ampak predvsem zato, ker je za njihov svet dovolj že ena hiša slavnih s kamerami in ena izjava pijanega občana. Ta črna tema omejenega sveta brez svetlobe boli. Morda še bolj, kot je bolela rudarje sedemsto metrov pod zemljo…