Z lahkotnim in urnim korakom ter spretnostjo, ki je dvanajsttisočglavo občinstvo dotlej ni niti sanjalo, kaj šele doživelo, je božal žogo, jo pretanjeno podajal in s finomehanično natančnostjo urarja streljal proti zadnjemu škotskemu bojevniku v vratih ter prodiral zdaj po levi, zdaj po desni. Dekleta so ga občudovala z rdečico na obrazu, fantje z zeleno zavistjo, dečki pa so v njem prepoznali idola. Če je v tistem trenutku še obstajal kdo, ki ga ni občudoval, je še zadnje dvomljivce prepričal z dvema genialnima umetninama. Najprej se je sprehodil mimo igralcev škotskega kluba, obarvanih v zeleno, in s svojo umetelno levo nogo streljal v daljši levi kot, kot ni storil še nihče pred njim. Malo zatem je levica spet za sekundo ustavila svet, ko je udarila po žogi in z lobom premagala vratarja. Medtem ko se je s čustvi prepojeno petje občinstva slišalo kot mistična kulisa, je vitez postal princ, kmalu zatem kralj…

Tako nekako se bodo verjetno čez nekaj desetletij začenjale pripovedi o Josipu Iličiču. Vnuki, ki bodo zgodbo slišali od svojih dedov, bodo pripovedovali svojim vnukom, kako je nekoč živel mladenič, ki je očaral najprej Slovenijo, nato Italijo, Evropo in svet. Pripoved se bo začela s tekmo med Mariborom in škotskim Hibernianom, ko je 22-letni Jojo z dvema mojstrskima goloma spravil na noge prav vse nogometne navdušence v Sloveniji. Toda to bo šele začetek, prvi od mnogih vrhov zgodbe. Naslednji sega v avgust istega leta. Iličič je kot artist v cirkusu plesal na stadionu Renzo Barbera v Palermu. Maribor je sicer izgubil z 0:3, a si je Iličič morda prav s tisto predstavo prislužil povratno letalsko vozovnico na Sicilijo. Preden je tudi uradno postal član Palerma, mu je na povratni tekmi kvalifikacij evropske lige zabil gol. Kmalu zatem je s Triglava skočil na Mont Blanc. Gol je dosegel proti Interju, Juventusu in Fiorentini ter postal cenjeni član slovenske državne reprezentance.

Se bo pravljica nadaljevala z naslovom evropskega in svetovnega prvaka, zlato žogo in zlato kopačko? Morda. Pred tem pa ne bo škodil skok v realnost. Ta za slokega fanta iz Kranja ni bila polna zgolj asfaltiranih cest, ampak se je do položaja, kakršnega uživa sedaj, prebil po trnovih poteh. Rojen je bil v Prijedoru v Bosni in Hercegovini. Še preden je dopolnil leto dni, mu je umrl oče. Z mamo se je preselil v Slovenijo, na Gorenjsko. Najprej na Jesenice, nato v Kranj. Nogometne mojstrovine, ki prav nič ne zaostajajo za potezami najbolj čislanih svetovnih zvezdnikov, so se rojevale na kranjskem betonu. "Vsega sem se naučil pred blokom. Na treningih smo se učili osnov, tehnično znanje pa sem pilil med igranjem s prijatelji," je s svojo značilno lahkotnostjo, ki jo kaže tako na igrišču kot ob zelenici, pojasnil Josip Iličič.

Ob prvem pogledu na suhljatega, 190 centimetrov visokega mladeniča, bi težko pomislili, da je eden najbolj nadarjenih nogometašev v Evropi. Sploh pa ne, da temelji njegova igra na izrednem tehničnem znanju, na preigravanjih, prefinjenih podajah in še posebej na mojstrskih strelih, pri čemer so nekateri tako unikatni, da se ne bi mogli veliko zmotiti, če bi jih poimenovali po njem. Toda tudi Zinedine Zidane je bil videti okoren, pa je postal eden najboljših nogometašev vseh časov. Če ga primerjamo s slovenskimi nogometaši, Iličič po postavi še najbolj spominja na Srečka Katanca, po načinu igre pa na Mileta Ačimoviča. Ima vse možnosti, da preseže oba. S svojimi vragolijami je prišel na najvišjo evropsko raven. Sedaj se mora tam ustaliti, poslušati nasvete bolj izkušenih in prebroditi težavna obdobja, ki ga po vsej verjetnosti še čakajo, saj brez njih v vrhunskem nogometu ne gre. Glede na to, da je v svoji kratki karieri dal marsikaj skozi, se ni bati, da ne bi obstal na površju, ko bodo nogometni valovi tirenskega morja v bližini Palerma razburkani.

Usnjeno žogo je začel brcati v Triglavu, nato pri sosednjem Britofu. Prvo resnejšo preizkušnjo v članski konkurenci je dal skozi v Kopru pri Bonifiki, kjer je še kot najstnik prvič sam zaživel. Potem ko je igral na vseh delih igrišča, so mu našli idealen položaj na desnem boku zvezne linije. Ko mu je leta 2008 pogodbo ponudil takrat bogati Interblock, ni okleval. Znašel se je v družbi zvezdnikov in jih kmalu začel prehitevati. Sprva je navduševal z neverjetno nadarjenostjo, s povsem drugačnim stilom igre od soigralcev. Nekaj za štajerski ponos nadvse bolečih golov (predvsem v polfinalu slovenskega pokala) je zabil tudi Mariboru. Josipova glavna hiba je bila krhkost, ki so mu jo očitali obiskovalci stadiona v Spodnji Šiški in mu zato prerokovali, da ne bo nikoli uspel. Minula sezona je bila zanj turobna. Z 21 leti je bil v ekipi golobradih mladeničev eden najstarejših, zato so se kopja ob slabih rezultatih lomila na njegovem hrbtu. Njegovo nezadovoljstvo je bilo opaziti že na daleč.

Ob koncu sezone, takrat so ga nekateri že skoraj "prodali" na Poljsko, ga je v kvalifikacijah za obstanek proti Triglavu Nenad Protega celo posadil na klop. Interblock je izpadel, Iličič pa je bil na razpotju. Želel je oditi, toda kam? Po številnih zapletih in razpletih je pristal v Mariboru. In vijolični klub je bil zanj rešilna bilka. V treh mesecih je bilo vse trpljenje poplačano z obrestmi. Konec maja je bil še član slovenskega drugoligaša, konec avgusta pa že zvezdnik v eni najboljših lig na svetu. Kaj takšnega se celo v svetu nogometa, ki je vedno poln presenečenj, skoraj ne dogaja. A izjeme obstajajo. Josip Iličič je prav to. V vseh pogled štrli iz množice, povprečja ne pozna.

Danes so tegobe, ki jih je doživel pri Interblocku, pozabljene. Zaradi te izkušnje ob omembi tedanjega direktorja ljubljanskega kluba Nenada Protege obmolkne, o predsedniku Jocu Pečečniku pa govori z izbranimi besedami in pravi, da prav zaradi njega Interblocku privošči vrnitev v prvo ligo. Podoben ton uporablja o vsem, kar je povezano z Mariborom - o navijačih, Ljudskem vrtu, soigralcih, Zlatku Zahoviču in Darku Milaniču. Odkar je zapustil vijolično mesto, živi ob morju v Palermu. Družbo mu dela dekle, atletinja Tina Polovina, ki ji vsak gol posveti tako, da s prsti splete srček. Ob sebi ima tudi reprezentančnega soigralca, Mariborčana Armina Bačinoviča. Tako mu prav gotovo ni dolgčas. Če bi mu slučajno bilo, je dovolj, da stopi na ulico. Tam ga vedno najdejo vročekrvni navijači. Ti so z nogometom obsedeni. Ko je prišel podpisat pogodbo, so ga napol za šalo, napol užaljeno spraševali, zakaj je nekaj dni prej, ko je bil še član Maribora, dosegel gol proti Palermu. Danes se komaj giblje po ulicah, ker se želijo vsi slikati z njim in imeti dragoceni avtogram.

Da so ga skupaj z Bačinovičem z odobravanjem sprejeli, je postalo jasno po nekaj tednih. Njima v čast so nekateri italijanski mediji Palermo spremenili v Palermovič in ju razglasili za najboljši nakup poletnega prestopnega roka v italijanski ligi. Predsednik Maurizio Zamparini, uspešen podjetnik, ki ima korenine v bližini Vidma, se lahko ob tem le zadovoljno muza. Prav on si je Slovenca zaželel v klubu in se ob tem privoščljivo smejal proti Milanu in Firencam, ker naj bi slovenski dvojec speljal Fiorentini in Milanu, kluboma, ki ju ne prenaša. Okoli tri milijone evrov težka naložba se mu počasi že vrača. Če se bo tak razvoj dogodkov nadaljeval, bi lahko z Iličičem in tudi Bačinovičem mastno zaslužil. A šele čez dve ali tri leta. Politika Palerma je usmerjena v iskanje mladih talentov, njihovo brušenje in prodajo. Ponavadi jim uspe vrednost nogometašev nekajkrat pomnožiti z vsoto, ki so jo zanje odšteli ob nakupu, in jih prodati v največje klube. Pri tem pa je "patron" Zamparini lahko zelo muhast, zato je nemogoče predvideti, kakšne načrte ima s slovenskima reprezentantoma.