Evakuacija 33 rudarjev iz rudnika San Jose v Čilu, ki so 700 metrov pod zemljo ujeti že več kot dva meseca, se je po zadnjih podatkih začela danes ponoči, reševanje s pomočjo posebne kapsule pa naj bi trajalo dva dni. Izčrpane rudarje pričakuje na površju množica najbližjih, a še pred slavjem s svojimi družinami se bodo morali srečati z zdravniškimi ekipami, ki bodo ocenile njihovo telesno in duševno stanje. Rudarji, ki so bili v smrtonosni pasti pod zemljo ujeti od 5. avgusta, povsem izolirani od zunanjega sveta pa vse do 22. avgusta, so namreč prav gotovo preživljali zelo stresno obdobje.
Negotovost se je prevesila v upanje
»Najhujši dejavnik zanje je bila vsaj v začetnem obdobju negotovost, ki je gotovo najhujši stresni dejavnik, ki lahko vpliva na človeka,« pravi psihiater dr. Slavko Ziherl. Zgodba rudarjev je nekaj posebnega, ker jih je bivanje v ekstremnih razmerah ujelo povsem nepripravljene, zato so zagotovo doživeli stres, ki bi vsakomur prišel do živega. »A fazo negotovosti so dali skozi, ko so reševalci vzpostavili zvezo z njimi, takrat se je negotovost prevesila v upanje, zaradi česar so začeli vse skupaj lažje prenašati. Še posebno po tistem, ko so s površja napovedali njihovo reševanje,« psihološka stanja, ki so jih preživljali ujeti rudarji, opisuje Ziherl.
Po njegovi oceni se bodo pri določenem odstotku rudarjev pozneje pokazali znaki posttravmatske stresne motnje. Ta je namreč povezana s travmami, ki nastopijo zaradi ogroženega življenja, o čemer lahko govorimo tudi v tem primeru. »Za posttravmatski stresni sindrom je značilno, da nastopi z določeno zamudo. Prvi teden po rešitvi iz jame tako verjetno nihče od rudarjev ne bo kazal znakov sindroma, ko se bo življenje utirilo v neki običajen tok, pa lahko pričakujemo, da se bodo pokazali tudi znaki te motnje. Posledica bo, da kateri od rudarjev nekaj časa morda sploh ne bo mogel stopiti v jamo, a se bo to sčasoma skoraj zagotovo uredilo,« napoveduje Slavko Ziherl. Iz Čila je namreč slišati, da so zaradi pričakovane rešitve rudarjev iz smrtonosne pasti pod zemljo angažirali tudi psihologe, ki so po Ziherlovem prepričanju gotovo pripravljeni tudi na zdravljenje posttravmatske stresne motnje. Zato dolgoročnih posledic zaradi neprijetne izkušnje bivanja pod zemljo pri rudarjih ne pričakuje, saj je z zdravljenjem motnjo mogoče odpraviti, za kar bo v tem primeru očitno poskrbljeno.
Želijo napisati knjigo
Vrtanje več kot 620 metrov dolgega jaška, ki vodi do rudarjev, so reševalci končali v soboto, zadnje varnostno preverjanje pa je minilo brez težav. S posebno kapsulo, ki so ji nadeli ime feniks, nameravajo rudarje drugega za drugim potegniti na površje, saj je vrtina dovolj široka le za eno osebo. Ob reševanju bodo gotovo zelo previdni, saj obstaja bojazen, da bi se utegnila kapsula med dvigovanjem zatakniti ali da bi se zaradi trenja nanjo usulo kamenje, ki bi lahko poškodovalo rudarje in jim tudi zaprlo pot v svobodo. Ravno včeraj se je razširila tudi novica, da je padajočega kamenja strah tudi rudarje, vendar njih skrbi strop rudnika, ki bi se lahko udrl. V pismu reševalcem so tako zapisali, da so slišali, kako pada kamenje, vendar niso prepričani, od kod je zvok prišel. Tveganega reševanja se zavedajo tudi reševalci. Vodja inženirjev Andre Sougarret je priznal, da tveganje pri tovrstnem reševanju vedno obstaja.
Rudarji bodo v posebni kapsuli na površino potovali v stoječem položaju, oči bodo morali imeti zaprte, po prihodu na površje pa jim bodo nataknili temna očala, da jim dnevna svetloba po tako dolgem bivanju pod zemljo ne bi poškodovala oči. Po kratkem srečanju z bližnjimi jih bodo odpeljali na zdravniške preglede, šele ko bodo zdravniki prepričani, da je z njimi vse v redu, pa bodo lahko odšli domov. Včeraj je bilo sicer mogoče slišati, da so rudarji med več kot dvomesečnim skupnim bivanjem v utesnjenem prostoru pod zemljo skovali tudi načrte za prihodnost. Menda so sklenili, da bodo o svoji izkušnji skupaj napisali knjigo, s čimer bi lahko svoje mučno doživetje tudi dobro unovčili.