Z njim se verjetno ne strinja več ko štiri milijone Zemljanov, ki so se od 25. julija 1978 "rodili" iz epruvete. Medicinska znanstvena srenja, ki je soglasno prikimala odboru za nagrado, pa je večinsko prepričana, da bi si prestižno nagrado Robert Edwards zaslužil že prej - morda celo pred letom 1988, da bi jo lahko delil s Patrickom Steptoejem, ginekologom in kirurgom, s katerim sta osem let prej ustanovila prvo kliniko za umetno oploditev v angleškem Bournu. Nobelov odbor posthumno nagrad ne podeljuje, iz omenjene klinike pa so že ob napovedih, da bo Edwards najverjetnejši letošnji nagrajenec, sporočili, da sta največje priznanje doživljala skupaj, ko se je v njej rodil tisoči otrok iz epruvete. "Nikoli ne bom pozabil veselja v njegovih očeh," je povedal Edwards, potem ko je na smrt bolnemu sodelavcu prenesel novico o tem rezultatu skupnega dela.

Robert Edwards, zdaj sam bolan, tako da ni dajal intervjujev, je po navedbah omenjene klinike prestižno priznanje komentiral z besedami, da je najpomembnejša stvar v življenju imeti otroka. Sam ima pet hčera in 11 vnukinj in vnukov in dodaja, da sta bila s Steptoejem globoko prizadeta zaradi obupa staršev, ki so si otrok neizmerno želeli. "Na naju se je usula ploha kritik, a sva se z vsemi močmi borila za najine paciente," pravi Edwards, ki je že pred leti povedal, da njegov najsrečnejši trenutek v življenju ni bilo rojstvo Louise Brown, prvega otroka iz epruvete, ampak že mnogo prej. To je bil trenutek, ko je pod mikroskopom ugledal nastanek novega življenja, ko se je (pod njegovimi rokami) po združitvi jajčeca in semenčeca "sprožil celični mehanizem na dolgi poti do človeškega otroka".

Ideja umetne oploditve se je rodila že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vse do petdesetih pa nihče ni poskušal v epruveti oploditi jajčec sesalcev. Edwards je prve uspehe dosegel s spolnimi celicami miši, v nadaljevanju pa s Steptoejem razvil tehniko odvzemanja zrelih jajčec, njihove umetne oploditve in vsaditve zgodnjega embria v maternico, ki tudi po treh desetletjih v bistvu ostaja enaka. Njuno raziskovalno delo je bilo za tisti čas preveč revolucionarno ne le za verske kroge, ki so v njem videli "igranje boga", ampak tudi za oblasti, zato nista bila deležna denarja britanskega centra za medicinske raziskave, ampak sta bila odvisna od zasebnih donatorjev.

Lesley in John Brown, zakonski par, ki mu tudi po devetih letih različnih poskusov ni uspelo dobiti otroka, sta bila poskusna zajčka, ne da bi vedela, da še nobena Edwardsova umetna oploditev ni bila uspešna. Zagotovo pa nista pričakovala, da bo angleška javnost v njegovem delu zaslutila nekaj frankensteinovskega, kar je tamkajšnje reporterje prignalo, da so tedne pred Lesleyjinim porodom kampirali pred njuno hišo ter da je morala v oldhamski bolnišnici roditi pod lažnim imenom, medtem ko so se novinarji mimo varnostnikov vanjo prebijali v duhovniških ali delavskih preoblekah, da bi se dokopali do slike "bitja iz epruvete".

Na kulturah je bilo nekaj nenavadnega

Razkritje Lesleyjine nosečnosti s pomočjo umetne oploditve je Edwardsu in Steptoeju nakopalo ostre kritike ne samo verskih ustanov, ampak tudi kolegov in varuhov medicinske etike, ki so v poskusu videli prvi korak k blodnim razmišljanjem o umetnih maternicah in otroških farmah. K sreči se je Louise Brown s carskim rezom rodila kot povsem normalna, 2700 gramov težka deklica s svetlimi lasmi in kot "otrok stoletja" vnesla upanje v srca milijonov žensk po svetu, ki so imele težave z neplodnostjo.

Robert Edwards se je v Manchestru rodil leta 1925, po šolanju v rodnem mestu od leta 1944 do 1948 služboval v britanski vojski, med drugim v Palestini, Jordaniji, Egiptu in Iraku, nato pa študiral biologijo na univerzah v Bangorju in Edinburgu ter se specializiral za embriologijo. Ko je začel raziskovalno delo pri umetnem oplojevanju, so znanstveniki že dokazali, da je mogoče v epruveti oploditi jajčeca zajklje, vendar je sam potreboval še dve desetletji, da je lahko leta 1968 uspešno zunaj telesa oplodil žensko jajčece. Ko se je po štirih desetletjih predlani spominjal tega dogodka, je med drugim povedal: "Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem pogledal skozi mikroskop in zagledal nekaj nenavadnega na kulturah. Pogledal sem še enkrat in tam so bile človeške blastociste. Prešinilo me je: uspelo nam je."

Pred tem se je moral na povsem praktičen način dokopati do spoznanja, da se oplojeno človeško jajčece ne bo razvilo prek prve celične delitve, če ne bo dozorelo v ženskem jajčniku, preden ga odvzame. Zato je poiskal pomoč veščega kirurga takrat še dokaj sporne laparoskopije. "Steptoe je pisal, da mu je z laparoskopijo uspelo doseči jajcevode. Pomislil sem, če lahko stori to, potem lahko doseže tudi jajčnike," se je o skupnih začetkih raziskovalnega tima biologa in ginekologa takrat razgovoril Edwards in dodal, da so ga kolegi raziskovalci v Cambridgeu opozarjali, kako se nevarno druži s črno ovco. Kmalu sta postala z vseh strani ožigosana oba. "Nihče nama ni več dovolil konzultacij na njihovih klinikah, tudi ko sva imela vse etične privolitve. Deležna sva bila vsakovrstnih zmerljivk, da sva nemoralna, neetična in nečloveška," se je spominjal Edwards, ko je "njun" prvi otrok Louisa dopolnila trideset let in bila mati dveletnega sina po povsem naravni poti.

Edwards ni bežal od razprav, saj nikoli ni dvomil v etičnost svojega dela, z raziskovalnim kolegom pa sta bila dogovorjena, da ga bosta v celoti prekinila, če bi katerega od njiju glede tega obšli dvomi. Svojo kliniko sta preselila v Oldham, kjer ju je poiskalo mnogo neplodnih parov, ko so izvedeli, da bi jim morda lahko pomagala. Tako je bil zdajšnji Nobelov nagrajenec razpet med bolnišnico in tri ure vožnje oddaljenim univerzitetnim raziskovalnim inštitutom v Cambridgeu, kamor je občasno prenašal sveže odvzeta jajčeca, prilepljena ob kožo, da so ostajala na primerni človeški temperaturi.

Kljub laboratorijskim uspehom so minevala leta brez opaznega uspeha, najprej brez zaznane nosečnosti, nato z zgodnjimi splavi, vse dokler nista prišla na kliniko zakonca Brown. Rojstvo Louise Brown je Edwardsa tako navdušilo, da je predvidel, kako bo nova tehnika v prihodnje zajela 10 odstotkov parov po svetu, kolikor naj bi jih imelo težave z neplodnostjo. Po treh desetletjih od rojstva Louise v nekaterih državah začne življenje v epruveti že okoli dva do tri odstotke novorojenčkov, je med drugim navedel Christer Höög, profesor celične biologije na stockholmskem inštitutu Karolinska in član tamkajšnje Nobelove skupščine, kar je daleč od začetnega Edwardsovega navdušenja, a milijoni srečnih staršev in zdravih otrok samo pritrjujejo najprestižnejši nagradi v zbirki mnogih, ki jih je za božji navdih in ne hudičevo raboto doslej prejel britanski biolog, čeprav so zanj največja nagrada otroci sami.

Ne bog ne hudič

Zgodovina umetne oploditve je skupaj z Edwardsom dokazala, kako hitro lahko ljudje sprejmejo nove tehnike, ki se izkažejo za varne, predvsem pa, da so vsa strašljiva predvidevanja običajno daleč od stvarnosti. Šibko zdravje letošnjemu Nobelovemu nagrajencu za medicino morda ne bo več dolgo omogočalo, da spremlja sadove svojega resničnega vizionarstva in vztraja pri etičnih temeljih, ki so še vedno močno kontroverzna, ko gre za predimplantacijsko genetsko diagnosticiranje, ki ga je raziskoval že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ali izvorne celice, ko je v sedemdesetih letih znova prehiteval čas. Zdaj bi vsi najraje dokončno pozabili, da je britanski medicinski raziskovalni svet (MRC) leta 1971 zaradi etičnih zadržkov zavrnil financiranje Edwardsovih raziskav. Te pa so medtem odprle nove dileme. Še sveže so v zvezi z julija lani umrlo 69-letno Španko Carmen Bousada, ki je konec decembra 2006 z umetno oploditvijo kot najstarejša mati in z diagnosticiranim rakom povila dvojčka. Podobne kontroverze je sprožila Američanka Nadya Suleyman, ki je pol leta prej kot samska nezaposlena mati že šestih otrok po ponovni umetni oploditvi navkljub opozorilom o verjetnih anomalijah pri več zarodkih donosila in rodila osmerčke.

Robert Edwards je imel odgovor na to, še preden se je pred dobrimi tremi desetletji rodila Louise Brown. Dejstvo, da mogoče neko tehnologijo zlorabiti, ne pomeni, da se bo to tudi zgodilo, je takrat zagovarjal svoje delo in dodal, da četudi je elektrika pripeljala do izuma električnega stola, nihče o njej ne razmišlja kot o slabi stvari. Letošnji Nobelov nagrajenec za medicino ni ne bog ne hudič, je svojevrsten Prometej, ki je ljudem predal ogenj življenja, ob katerem se lahko tako opečejo, kot si ogrejejo (starševska) srca.